Tamara Griesser-Pečar: Maj pred 74. leti – izročitev domobrancev

2
1313

Kaj pomeni konec druge svetovne vojne maja 1945 za Slovenijo?Vsako leto se maja spominjamo ene največjih tragedij v slovenski zgodovini, namreč pomora od Angležev iz Vetrinja vrnjenih predstavnikov Slovenske narodne vojske (domobrancev, četnikov) in svojcev, ki so jih spremljali.  Poglavje izročitve jugoslovanskih enot in beguncev je eno najtemnejših in najbolj okrutnih v času neposredno po koncu vojne na slovenskih tleh. Ne smemo ga izločiti iz zgodovine ali celo zamolčati, pa četudi to nekateri potomci in somišljeniki tistih, ki so si to krivdo naprtili, želijo.

V Sloveniji se trdovratno držijo nekatere legende okoli druge svetovne vojne (mit o 27.aprilu, Dražgoše itn.), noben dokaz, pa če je še tako trden, jim ne more do živega. Tudi okoli izročitve domobrancev se gojijo številne legende, ena od teh legend se prepleta tudi okoli konferenc v Jalti (4.-11.2.1945) in Potsdamu (28.7.-2.8.1945). Nekateri zgodovinarji, juristi, politologi vztrajajo na trditvi, da sta pravno podlago za izročitev jugoslovanskih beguncev na Koroškem Jugoslaviji prispevali vojni konferenci na Jalti in Potsdamu. To je tudi mnenje častnega predsednika veteranske Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Janeza Stanovnika. Po njegovem zgodovinski dokumenti kažejo, da je britanska vojska, oz. njeni komandanti, uresničila samo dogovor med Rooseveltom, Churchillom und Stalinom. In režimski jurist in dolgoletni profesor na pravni fakulteti v Ljubljani Ljubo Bavcon je celo trdil, da izročitev jugoslovanskih enot že zato ni kršitev mednarodnega prava, ker so jih zavezniki vrnili na podlagi sklepov velikih sil sprejetih v Moskvi, Teheranu, Jalti in Potsdamu. Pomembno je, da trditve, ki ne temeljijo na dejstvih, končno pristanejo na smetišču zgodovine.

Pogodbe o repatriaciji vojnih ujetnikov, ne glede na to kje in s kom so bile sklenjene, morajo biti v skladu z mednarodnim pravom. So torej neveljavne, če je bilo nečloveško ravnanje z »Displaced Persons« [razseljenimi osebami] – kakor so označevali osebe, ki so se nahajale izven njihove matične države in ki niso same hotele nazaj – previdljivo.

Mednarodne konvencije

Po leta 1945 veljavnih konvencijah mednarodnega prava izročitev vojnih ujetnikov proti njihovi volji ni bila dopustna. Tukaj se lahko opremo na Haaško konvencijo o zakonih in običajih vojne na kopnem z dne 29. julija 1899, na IV. Haaško konvencijo o zakonih in običajih vojne na kopnem z dne 18. oktobra 1907 in na Ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki z dne 27. julija 1929. Drugi člen Ženevske konvencije določa, da se mora  z vojnimi ujetniki »vedno ravnati človeško in se jih ščititi proti nasilju, žalitvam in javno radovednostjo. Izvajanje represalij proti njim je prepovedano.« Po 7. členu pa se jim pravic, ki so jih imeli kot vojni ujetniki, ni bilo mogoče odvzeti. Pokojni profesor mednarodnega prava Dieter Blumenwitz je v svoji študiji Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946) posebej poudaril, da bi Velika Britanija morala upoštevati najmanjši standard človekovih pravic, kar pomeni, da »če je vrnjena oseba v državi sprejema izpostavljena nečloveškemu ravnanju ali sta neupravičeno ogroženi njeno življenje in svoboda, je ni dovoljeno izgnati ali izročiti. Sam ukrep izročitve mora biti izpeljan obzirno ter se mora izogniti ponižanjem, zdravstvenim poškodbam in nepotrebnim strogostim. Za politične begunce poleg tega velja splošna prepoved izročitve.«(str. 148)

Čeprav niti Haški pravilnik o vojskovanju na kopnem niti Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki ne urejata vprašanja repatriacije ujetnikov proti njihovi volji, je tukaj zavezujoča Martensova klavzula v preambuli IV. Haaške konvencije, ki pravi: »Dokler se ne sprejme popolno vojni zakonik, štejejo visoke pogodbene stranke za smotrno, da v primerih, ki niso zajeti v določbah njihovega veljavnega pravnega reda, prebivalstvo in vojskujoči ostanejo pod varstvom in oblastjo mednarodnih načel, ki izhajajo iz med civiliziranimi narodi ustaljenih običajev, iz zakonov človečnosti in zahtev javne vesti.«

Ti mednarodnopravni minimalni standardi izhajajo iz vojnih ciljev, ki so jih sprejeli zavezniki v Atlantski listini in izjavah v Teheranu in Jalti. Atlantska listina, deklaracija, ki sta jo podpisala angleški premier Winston Churchill in ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in objavila 14. avgusta 1941, je pomenila razširitev „štirih svoboščin“: svoboda govora in mnenja, vere, ter svoboda od pomanjkanja in strahu. Vsebovala je odpoved pridobivanju ozemelj brez privoljenja prizadetih, poudarila je pravico narodov do samoodločbe ter sodelovanje vseh držav v svetovni trgovini, mednarodno sodelovanje, svobodno gibanje na morjih in odpoved oboroženemu nasilju. Na konferenci v Teheranu (28.11.-1.12.1943) so Churchill, Stalin in Roosevelt načela Atlantske listine potrdili.

Na Jaltski konferenci, ki je potekala od 4. do 11. februarja 1945 na polotoku Krim v Črnem morju in katere so se udeležili veliki trije, kot so imenovali Franklina D. Roosevelta, Winstona Churchilla in Josipa V. Stalina, so razpravljali o nemškem porazu, zasedbi, nadzoru in vojni odškodnini ter o Poljski, Združenih narodih, o vojni proti Japonski in porazdelitvi moči v Evropi. O Jugoslaviji so govorili samo, ker se je z izvajanjem sporazuma Tito-Šubašić 16. junija 1944 na otoku Visu zavlačevalo. Priporočali so Titu in Šubašiču, da sporazum nemudoma stopi v veljavo in da se na podlagi tega sestavi skupno vlado.Iz uradnih dokumentov je razvidno, da so to bila samo priporočila, ker na Jalti ni bil prisoten ne predstavnik jugoslovanske vlade v begunstvu in ne član Titove strani, torej Narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ). Obe strani pa sta bili med vojno na strani zaveznikov.

Med Teheransko konferenco (28.11.-1.12. 1943) so se Churchill, Roosevelt in Stalin dogovorili, da bodo povečali podporo Titovim partizanom. Britanci so še decembra 1943 prekinili podporo jugoslovanski kraljevi vojski pod Dražo Mihailovićem. Churchill je na kralja Petra II. tako dolgo izvajal pritisk, dokler ni ta odstavil Mihailovića maja 1944 kot vojnega ministra in potem 25.avgusta 1944 kot vrhovnega komandanta. V Jalti med Sovjeti, Britanci, Američani – kasneje tudi Francozi in Belgijci – sklenjeni  tajni sporazumi o repatriaciji, ki niso bili del jaltskega sporazuma, se ne tičejo Jugoslavije. Predvidevale so prisilno repatriacijo sovjetskih državljanov v Sovjetsko zvezo.

Potsdamski sporazum, ki so ga sprejeli veliki trije 2. avgusta 1945 obravnava pregon nemških prebivalcev iz Poljske, Čehoslovaške in Madžarske, drugi niso omenjeni. Sploh pa ni pravno zavezujoč dokument, vsebuje zgolj izjavo o konferenci.

Prevara

Ne samo, da Angleži niso imele prav nobene pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov in drugih beguncev, jih tudi niso poučili o njihovih pravicah, ki so jih po ženevski konvenciji imeli. Britanci, ki so leta 1945 zasedli Koroško, so pripadali 5. korpusu 8. britanske armade pod poveljstvom generala Richarda McCreeryja. Poveljnik 5. korpusa pa je bil podpolkovnik Charles Keightley. Pod njegovim poveljstvom so bile tri divizije, med njmi tudi 6. oklepna divizija pod generalmajorjem Horatiusom Murrayem. Načelnik štaba generala Charlesa Keightleya je bil brigadir Toby Low. Prav njemu je Keightley prepustil vse zadeve, ki so se nanašale na Jugoslovane – in sicer potem, ko je vrhovni štab zavrnil njegovo prošnjo 10.maja 1945, da lahko v skrajnem primeru streljajo na partizane, ker so ti namreč popolnoma ignorirali vsa povelja britanskih oficirjev v britanski zasedbeni coni na Koroškem.

Dne 7. maja je generalštabni brigadir Toby Low izdal usodno povelje: »Vsi jugoslovanski državljani, ki se trenutno nahajajo na področju korpusa, bodo, kolikor je mogoče hitro, predani Titovim četam. Cilj jim ne bo imenovan. O vsem, kar bo potrebno za izročitev, se bosta dogovarjala glavno poveljstvo in jugoslovanske čete.« (Cowgill Inquiry, Documentary Evidence, S. 147)

Ker britanski vojaki niso imeli pooblastila, da v primeru upora predvidenih za izročitev uporabijo silo, so se posluževali laži.  Obvestili so jih, da jih bodo preselili v drugo britansko taborišče v Italiji (Palmanovo). Najprej to povelje za prisilno repatriacijo ni veljalo za civilne osebe. Lahko pa so dobile dovoljenje, da spremljajo svojce-vojake. Iz dokumenta 5. korpusa, ki je nastal 30. junija 1945, lahko razberemo, da so se po zaključenih pogajanjihz z jugoslovansko 3. in 4. armado o izročitvi takoj začele priprave za  izročitev  12.196 Hrvatov, 5.480 Srbov, 8.263 Slovencev in 400 Črnogorcev, ki so se borili proti Titovim enotam.

Začeli so s Hrvati, ki so se nahajali v  Krivi Vrbi/ Krumpendorf. Vračali so jih od 18. do 23. maja. Prvi transport iz Vetrinja je odšel 24. maja preko Podrožce v Jugoslavijo. Najprej so prišli na vrsto trije srbski polki prostovoljskega korpusa pod poveljstvom podpolkovnika Tatalovića, med njimi tudi kakih 40 domobrancev, nato 27. maja skupina četnikov in 600 mož SNV. Slovenske domobrance in nekaj civilistov so vračali v Jugoslavijo od 27. do 31. maja – preko Podrožce skozi karavanški predor na Jesenice, ali preko Pliberka in Slovenj Gradca v Celje.

Poraja se vprašanje ali je brigadir Low izdal povelje za izročitev na lastno pest ali pa je samo izvrševal povelje, ki ga je izdal zavezniški glavni štab [Allied Forces Headquarters] v Caserti?  Med procesom, ki ga je Toby Low vodil že kot Lord Aldington proti grofu Nikolaju Tolstoyu leta 1989, ker mu je Tolstoj pripisoval glavno krivdo za izročitev vojnih ujetnikov Titovi vojski, je trdil prav zadnje. Opiral se je na povelje, ki ga je izdal general Briand Robertson, namestnik feldmaršala Alexandra 14.maja 1945 v Caserti med odsotnostjo feldmaršala Alexandra: »Celotno osebje, za katero se ugotovi, da je jugoslovanske narodnosti, in ki je služilo v nemških enotah, se razoroži in izroči jugoslovanskim enotam.« (Anthony Cowgill and Christopher Booker, The Repatriations from Austria in 1945. The Report of an Inquiry, S.262)

O tem katera skupina beguncev je bila mišljena s tem poveljem obstajajo različna mnenja. Ker povelje vsebuje šele bodočo razorožitev enot, to ne bi smelo veljati za tiste enote, ki so že bile razorožene in so bile že razporejene po različnih taboriščih. Povelje je po vsej verjetnosti bilo izstavljeno za 200.000 Hrvatov pod nemškim poveljstvom in večjo skupina civilistov, ki so se ravno takrat približevali britanski zasedbeni coni. Te so potem dejansko 15. maja pri Pliberku izročili jugoslovanski vojski. Zato je vprašljivo, če je Robertson res imel v mislih tudi Hrvate in Slovence, ki so že bili v koroških taboriščih.

Nekaj ur po „prevarantskem povelju“ brigadirja Lowa je iz Caserte prišlo diametralno nasprotno povelje feldmaršala Alexandra. Ukazal je, da se Hrvate preseli v območje „District One“, kratko „Distone“ v Italiji. Tam se je nahajalo že 11.000 Jugoslovanov, namreč tisti, ki so pobegnili direktno v Italijo. Feldmaršal Alexander je računal  z dodatnimi 24.000 osebami. To pa je bilo približno število ljudi, ki so se nahajali v Vetrinju. O končni usodi teh beguncev bi naj odločale vlade. To povelje je bilo povsem v skladu s prejšnjo britansko strategijo. Churchill je namreč 29. aprila odločil, da se enote razoroži in jih razporedi v begunskih taboriščih.

Feldmaršal Alexander je na začetku junija potoval na Koroško in preprečil izročitev civilistov, ki bi naj sledila.

Pogajanja na Koroškem

Ključno vprašanje, ki si ga moramo postaviti je, zakaj so Britanci domobrance, Hrvate ter srbske in slovenske četnike iz zasedbene cone na Koroškem izročili jugoslovanski armadi, ne pa tudi slovenske in srbske četnike, domobrance in hrvaške domobrane, ki so zbežali v  britansko zasedbeno cono v Italiji? Je več kot očitno, da moramo odgovor na to vprašanje iskati na Koroškem.

Do danes se veliko premalo upoštevajo pogajanja med Titovo vojsko in britanskimi enotami na Koroškem. Z lahkoto se preide vprašanje ali obstaja med umikom jugoslovanske vojske in izročitvijo kakršnakoli povezava. Celo v taboru emigracije prevladuje mišljenje, da te ni bilo.

Nekaj ur pred Britanci je 8. maja v Celovec prispela manjša skupina partizanov, ki je na javnih stavbah obesila razglas, da takoj prevzema upravo. Britanci so po prihodu tega takoj odstranili in razglasili, da je Koroška pod britanskim nadzorom. Titu pa so poslali noto, v kateri so ga opozorili na moskovsko deklaracijo, ki je bila sklenjena 1.novembra 1943 in ki je predvidevala obnovo Avstrije v mejah konec leta 1937. Takrat so se tudi dogovorili, da bodo Avstrijo po koncu vojne zasedli Angleži, Amerikanci, Francozi in Rusi. Za Koroško je bila predvidena britanska zasedba. Angleži so torej zahtevali umik jugoslovanske vojske in sicer vse do provizorične meje, ki naj bi veljala do dokončne odločitve zaveznikov na mirovni konferenci. To pa je bila meja med Avstrijo in Kraljevino Jugoslavijo konec leta 1937.[1]

Toby Low je 19. maja kljub izrecni prepovedi sklenil soglasje z namestnikom poveljnika 3. jugoslovanske vojske polkovnikom Ivanovićem. V tej pogodbi je bilo določeno, da se 14. jugoslovanska divizija umakne na staro jugoslovansko-avstrijsko mejo, da bo umik končan do 19. ure 21. maja, da vrne vse nasilno odvzeto zasebno imetje in da prenehajo s prisilnim prisvajanjem. Britanci so zahtevali tudi, da se umaknejo vsi od Jugoslovanov postavljeni župani in področni predstojniki. Kot protiuslugo pa se je britanska stran zavezala, da bo izročila jugoslovanske državljane, ki so se zatekli na ozemlje, ki ga je zasedel 5. britanski korpus in ki so se borili na nemški strani, kot tudi njihove sorodnike, to se pravi civiliste, ki so jih spremljali. Jugoslovanske enote, ki so v Podrožci, Bistrici, Žihpoljah in v Svetni vasi varovali zaplenjeni material in jugoslovanske državljane pa so se morale umakniti do 19.ure 23.maja. Da je o tem bil obveščen tudi Keightley kaže že dejstvo, da je zvečer, ko je bil podpisan sporazum, skupaj s Toby Lowom gostil Ivanovića.

[1] Cowgill Inquiry. The Documentary Evidence, KP 68, 10.5.1945.

2 KOMENTARJI

  1. Zgodovinske besede Toby-ja Lowa z izrecnim dodatkom:”Cilj jim ne bo imenovan”so nedvomen dokaz,da je šlo za načrtno in tudi zločinsko prevaro.

  2. In prav zato bi morali vsi slovenski politiki (hrvaški bodo to znali) v kakršnih koli stikih to sramotno in zahrbtno dejanje Angležev izrecno omenjati, vključno v stikih z britansko kraljico, in jim priklicati vest o veliki prevari.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite