Svoboda na ključ – svobodo pod ključ

Paradržava, katere paranoidno psihozo razodeva grozeča retorika od oblasti (samo)odstavljene politične opozicije, je vpregla v svoj umazani boj vse osrednje medije, pretežni del akademske in univerzitetne sfere, etablirano in alternativno kulturo, spolitizirane sindikate in NVO-je ter poulične škvadre. Paradržava ostro zavrača vsakršno reformo, ki bi prizadela njej podrejene podsisteme v družbi, in s tem onemogoča demokratične spremembe.

Težko si predstavljamo, da bi v normalnih okoliščinah privrele iz nas smiselno povezane besede in stavki, še preden bi jih utegnili artikulirati v mislih. Govor in misel sta pač tesno povezana, najsi gre za njuno aktualizacijo v zasebnem ali javnem prostoru. Vendar pa lahko misel zadržimo tudi zase. Ni namreč nujno izreči je vpričo drugega – ne v javnosti ne v ožjem krogu – temveč lahko ostane v naši intimi: kot naša intimna misel, stališče ali mnenje. Svet intime predstavlja nekakšno sivo cono, ki se izmika družbenemu nadzoru. Prav zavoljo tega ga ne zadeva neposredno nikakršno omejevanje svobode govora. Svobodno govoriti in pisati namreč pomeni svobodno govoriti in pisati za javnost, medtem ko so naše intimne opcije iz nje izvzete – vse dotlej, seveda, dokler se ne odločimo drugače …

Palam est coram pluribus (Ulpijan) – Javno pomeni vpričo vseh. (S. Banič, Latinski pregovori, reki in izrazi)

Kar je javno, se daje na razpolago, a je povsod treba upoštevati pravila

Po tej definiciji se vse, kar velja za javno, daje na razpolago vsakomur: karkoli se dogaja, izreka ali prikazuje. In ni odveč pripomniti, da je vse, kar se daje na razpolago javnosti, determinirano tudi s časom: na razpolago je bodisi v omejenem ali neomejenem času, začasno ali za stalno.

Usluge in dejavnosti javnih služb ter ustanov so najpogosteje omejene z obratovalnim časom, urnikom, sporedom, z višino plačila ali s ceno vstopnice, z (ne)prostovoljno naročnino, koncesijo ali zakupom ipd. Ulice, parki in druge javne površine, prometna infrastruktura, proge in poti – večina tega je sicer na razpolago ves čas, vendar pa se mora uporabnik ravnati po pravilih in predpisih, ki lahko določen vidik in čas uporabe kdaj tudi odsvetujejo ali prepovejo. Ponekod pa ga spet izrecno predpisujejo. Tako je, denimo, s predpisi v prometu: povsod, kjer poteka promet, jih je treba upoštevati: na kopnem, v zraku ali vodi. Vsepovsod v javnosti pa je treba upoštevati tudi najsplošnejša pravila korektnega obnašanja ter redoljubja, nemalokrat tudi posebne prepovedi in zahteve, kakršne so: Psa na vrvico! Ne hodite čez progo! Smeti odnesite s seboj! Voda ni pitna! Ne trgajte cvetja! Območje medveda! ipd.

Javna ni le ustanova v lasti države, ampak vsaka, ki izvaja javno priznan program

Zanimivo bi bilo vzporejati pravila, ki nam urejajo vsakdanje življenje v javnosti, s tistimi pravili, ki dandanašnji urejajo javno delovanje medijev – kajti njihova ohlapnost in arbitrarnost mejita že na razpadanje vrednot, ki vodi v kaos. Ali je dovoljeno voziti avto, ne da bi ob tem upoštevali prometna pravila in tvegali lastno življenje in življenje drugih? Ali lahko v javnosti brez posledic nadlegujemo mimoidoče, napadamo ženske iz zavetja teme; pretepemo koga v parku, na ulici, pred domačim pragom?

Ali lahko brez posledic in zgražanja koga povozimo in pustimo na cesti; ozmerjamo vernike na shodu, ljudi na grobovih njihovih ljubljenih ipd.? Kajti vse to in še mnogo več si mutatis mutandis privoščijo naši osrednji mediji – ki so seveda vsi po vrsti javni, saj to (prosto po Ulpijanu) počnejo vpričo vseh.

Izhajajoč iz tega, je tudi povsem očitno, da je pri nas uporaba besede javen neustrezna. Javno zdravstvo, javno šolstvo, javni mediji, javne ustanove vseh vrst – vse to so v resnici državne ustanove. Kajpak tudi javne. Vendar pa javnost javnega obsega tudi preostalo zdravstvo, četudi zasebno, kolikor je vključeno v sistem javnega zdravstva; javnost šolstva pokriva poleg državnega tudi zasebno šolstvo, kolikor to izvaja javno priznan šolski program; javnost kot taka subsumira tudi vse tiste institucije in zavode, med njimi RTV, ki so (in kolikor so) idealiter vsakomur na voljo, tako tiste v zasebni kot one v državni lasti. Le ekskluzivna zasebna dejavnost ali lastnina je povsem izvzeta iz javnosti. Javnosti dostopne reči pa smejo in morajo urejati za vse veljavna pravila in zakoni.

Svoboda govora je v demokraciji vrednota, pri nas pa zlorabljen pojem

Z objavo se vzpostavi korelacija med javnostjo ter našim sporočilom: poročilom, izsledkom, člankom, knjigo, umetniškim artefaktom, predstavo, razpravo ali dogodkom. Nasprotje javnega je intimno, zasebno, skrito, skrivno ali celo podtalno; dejavnost, ki je zasebna ali pa je namenjena zgolj posvečenim, se zategadelj ne more izvajati vpričo kogarkoli. Govorjenje in pisanje za javnost ima za svoj cilj vplivati nanjo: v horizontu družbenega želimo s svojo besedo aktivno poseči v javni prostor.

Svobodno govorjenje in pisanje je v demokratičnih družbah ena poglavitnih vrednot, sporno je le tedaj, ko skuša govorec iz svojih potencialnih somišljenikov napraviti soborce za pravo stvar in jih na tak način usmeriti h krvavemu družbenemu prevratu, k nasilnemu in nedemokratičnemu prevzemu oblasti. Prav tej tendenci smo priče danes v Sloveniji.

Paradržava ostro zavrača vsakršno reform

Prevladujoč javni diskurz pri nas ni svoboden. Značilni zanj sta revolucionarna retorika in nestrpnost ekstremistov na levi, ki ne prenesejo demokratične konkurence v tekmi za oblast. Od tod odpor, pri katerem vztraja povsem določen sloj v družbi: preostanek nekdanje nasilniške oblastne klike in njeni številni dediči. Trajno družbeno krizo in razkol generira njihov potencirani strah pred izgubo privilegijev. Od oblasti (samo)odstavljena politična opozicija, ki se predstavlja kot duhovni in materialni dedič paradržave, klike na zatonu, prepoznava vzrok za svoj notorni strah v trenutni formalni oblasti.

Paradržava, katere paranoidno psihozo razodeva grozeča retorika tega pola politike, je vpregla v svoj umazani boj vse osrednje medije, pretežni del akademske in univerzitetne sfere, etablirano in alternativno kulturo, spolitizirane sindikate in NVO-je ter poulične škvadre.

Paradržava ostro zavrača vsakršno reformo, ki bi prizadela njej podrejene podsisteme v družbi, in s tem onemogoča demokratične spremembe.

Ali je, se sprašujemo, sploh še mogoče razgraditi in nadomestiti nekaj, kar je dolgoletna totalitarna dediščina, zrasla iz revolucijskega terorja? Dediči komunizma skušajo namreč demokratično stran potisniti pred usodno dilemo: podrediti se in pristati na reprizo revolucije ali nasprotno – prevzeti iniciativo v tem spopadu in vsak namen prekucuhov v kali zatreti?! Nikakršna odločitev še ni padla. Toda strah pred slednjim je vzrok temu, da skušajo stare sile še naprej nadzirati javni prostor in zatirati v njem svobodo govora.