Slovenijo vodijo sodniki in očaki

Morebitni raziskovalec slovenske zgodovine bo čez nekaj stoletij zelo težko razumel, da so na prelomu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje hkrati s sodniki iz ozadja vladali tudi očaki, ki začuda niso izumrli ob svojem času. Tudi če so umrli, so s spomeniki postali nesmrtni, še prej pa so veščino ugrabljanja oblasti predali svojim dedičem. Raziskovalec slovenske preteklosti bo naletel na težko uganko, ko bo v zgodovinskih virih našel podatke o tem, da je imela Slovenija tudi splošne volitve in parlament. Je bila vloga parlamenta zgolj politično preigravanje in privid demokracije?

V razburkanem obdobju med leti 1200 in 1030 pr. Kr. so Izraelove rodove vodili sodniki. Bilo jih je dvanajst, od Otniela do Samsona. To je bil čas, ko so Izraelci po štiridesetletnem tavanju skozi puščavo prišli v obljubljeno deželo in bili v nenehnih spopadih z ljudstvi in kralji, s katerimi so se borili za prostor v Kanaanu. V Svetem pismu beremo, da so Izraelci poraze doživljali zaradi gnusobe pred Bogom in nezvestobe Jahveju, nasprotno pa so zmagovali, če so se spokorili in pokesali za vse, kar je bilo »hudo v Gospodovih očeh«.

Armada sodnikov

Le kaj bodo zanamci našli v zgodovinskih virih o Sloveniji za obdobje okrog leta 2020 po Kr., če se bo sploh našel kdo, ki bo raziskoval zgodovino srca Evrope in popka sveta, kot nekateri nekritično in samovšečno imenujejo našo državo? Nikakor ne bo mogel spregledati, da so jo vodili sodniki, številni sodniki, ki so oholo predstavljali tretjo vejo oblasti (nad štirideset sodnikov na sto tisoč prebivalcev, kar je bilo največ v tedanji EZ). Mimo teh pa so sodili še računski, protikorupcijski in informacijski sodniki. Krona sodniške diktature so bili ustavni sodniki, nad katerimi je bilo le modro nebo.

Ustavnih sodnikov je bilo devet in ti so drugače od izraelskih sodnikov, ki so se vrstili drug za drugim, sodili in vladali vsi hkrati. Posel so si, čeprav je bilo to »hudo v Gospodovih očeh«, olajšali tako, da so si vnaprej postavili cilj, do katerega so se prebijali s pravniško latovščino. Oporečniki, ki so jih imeli občasno celo v lastnih vrstah, so godrnjali, da je način dela ustavnega sodišča rezultatsko sojenje. Ti očitki večine sodnikov niti malo niso motili, ker so se zavedali, da morajo ohranjati všečnost pri večinskem delu med seboj sprtih plemen v plemenski skupnosti.

Plemena so se povezovala v dve neenakopravni skupini, ki sta se imenovali: naši in nenaši. Naši so z vso skrbnostjo nadzirali delitve plena in dejavnost ustvarjanja in merjenja javnega mnenja ter skrbeli za srednjeročni propad države, ki je bila ustanovljena v nasprotju z njihovimi načrti, pričakovanji in okusom. Med našimi je bilo tudi precej prišlekov iz južnih balkanskih plemen.

Ustavni sodniki pacifisti in evtanazija armade

Zdi se neverjetno, pa vendar obstajajo zanesljivi zgodovinski dokazi o tem, da so pacifisti brez primere v tedanjem svetu. Razsodili so, da vojska ne sme braniti države pred vpadi barbarov. Začuda o pravici državljanov do evtanazije še niso razsojali v letih, ki so predmet raziskave. Evtanazijo brez njene privolitve pa so omogočili vojski, ki je z njihovimi sodbami umirala na obroke. Niso dovolili, da bi vojska dobila najnujnejšo opremo, s katero bi bila omogočena pomoč prebivalstvu ob morebitnih naravnih nesrečah. Slovenske vojake v tujini so prepuščali dodatnim nevarnostim in posmehu pripadnikov partnerskih vojska. Požvižgali so se na zaveze Slovenije do mednarodne skupnosti.

Nesmrtni očaki

Iz daljne zgodovine se lahko poučimo, da so Izraelove rodove pred sodniki vodili očaki. Morebitni raziskovalec slovenske zgodovine bo čez nekaj stoletij zelo težko razumel, da so na prelomu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje hkrati s sodniki iz ozadja vladali tudi očaki, ki začuda niso izumrli ob svojem času. Tudi če so umrli, so s spomeniki postali nesmrtni, še prej pa so veščino ugrabljanja oblasti predali svojim dedičem. Raziskovalec slovenske preteklosti bo naletel na težko uganko, ko bo v zgodovinskih virih našel podatke o tem, da je imela Slovenija tudi splošne volitve in parlament. Je bila njegova vloga zgolj politično preigravanje in privid demokracije?

Zgodovinar bo nedvoumno ugotovil, da so Slovenci, med njimi še zlasti očaki in sodniki, s sodržavljani, domovino in državo delali, kar je »hudo v Gospodovih očeh«. Enkratno zgodovinsko priložnost, ki se jim je ponudila, ko se je komunizem sesipal sam vase, so sicer izkoristili, ampak so jo kmalu tudi zapravili, ker so delali, kar je »hudo v Gospodovih očeh«.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.