»Kolesarji« so sodobni moralisti, ki imajo o sebi visoko mnenje, za druge pa dvojna merila, ki jim jih odmerjajo drugi. Za to imajo nezmotljiv občutek. Vsak hip vedo, koga morajo napasti in kakšen greh mu morajo pripisati.
Ali je demokracija res najboljši politični sistem? Življenje v njej postaja vse bolj mlahavo in brez izrazitih opornih točk. Liberalizem (»bodi dober ali slab, glavno, da si«), do nedavnega najbolj prepoznaven znak zahodne demokracije, je izgubil svoje prvenstvo. Zahodno Evropo in Severno Ameriko, zibelki demokracije in liberalizma, je zagrnila zadušljiva megla izrojenega moralizma, spočeta iz ideje človekovih pravic.
Človekova pravica je, da misli tako
Moralizem si danes podreja vse od družinskih skupnosti do nadnacionalnih skupnosti, kot so Evropska unija ali Združene države Amerike. Čeprav nam človekove pravice zagotavljajo svobodo mišljenja in svobodo govora, gorje, če podvomimo o pravici do splava ali evtanazije ali pravici do spremembe spola. Argumenti, da vse našteto lahko hudo ogrozi človekovo telesno in duševno zdravje, ne veljajo nič. Podvomiti ne smemo o podnebnih spremembah, ki da jih povzroča človek. Še huje je, če podvomimo o rasnem zatiranju nekaterih družbenih skupin. Predvsem pa, če podvomimo o verodostojnosti aktivistov za t. i. človekove pravice, ki so za svojo gorečnost kar otipljivo poplačani iz raznih skladov; tudi iz proračunskih, čeprav veljajo za nevladne in prostovoljne organizacije.
Za izrojeni moralizem je značilno, da zlorablja moralna načela, ki so se v ustni in pisni obliki prenašala iz roda v rod že od sumerskih časov. V vseh kulturah so bila zavarovana z božjo avtoriteto, ki je jamčila za njihovo veljavo in nedotakljivost.
»Kolesarji« vsak petek korupcijo določajo v centih, milijoni jih ne zanimajo
Pravi izbruh moralizma doživljamo ta čas v Sloveniji. Začetek epidemije covida-19 sovpada z menjavo oblasti. Politična, kulturna in naravovarstvena elita, navezana na darežljivost postkomunistične oblasti, je bila pretresena. V pomanjkanju argumentov in dokazov za domnevno koruptivno delovanje ministrov nove vlade so za obtožbo in obsodbo predstavnikov vlade ter posredno tudi zdravnikov in medicinskih sester izrabili moralna merila. Na RTV Slovenija so nam kazali neki zdravniški list kot višek nemoralnosti, ker da z njim zdravniki (v resnici pa Janez Janša) odločajo o tem, kdo od obolelih v domovih za starejše bo živel in kdo ne. »Kolesarji« vsak petek po Ljubljani lovijo in precejajo komarje in razglašajo Janšev totalitarizem, kamele slovenskih tajkunov, ki se pasejo v detelji, pa jih ne zanimajo.
Nekaj centov gor ali dol pri nabavni ceni zaščitnih mask je korupcija brez primere, pokradene milijarde in propadla podjetja pa so povsem iz vidnega dosega z moralo preobteženih varuhov poštenja in moralne čistosti.
Dvojna merila za moraliziranje
Sodobni moralisti imajo o sebi visoko mnenje, za druge pa dvojna merila, ki jim jih odmerjajo drugi. Za to imajo nezmotljiv občutek. Vsak hip vedo, koga morajo napasti in kakšen greh mu morajo pripisati. Vedno so na strani tistih, ki imajo v rokah oblast in moč, nikoli pa se ne borijo proti vetru. Ob primernem namigu svojih gospodarjev odvržejo moralno masko in se pridružijo konkretnim akcijam – pouličnim demonstracijam; v trenutni situaciji proti aktualni vladi, ki ni njihove barve, in proti tistim, ki so jih v predpripravi označili za fašiste, klerofašiste, rasiste, ksenofobe in druge nepridiprave. Spopadajo se policisti, ki ne »smejo prekoračiti svojih pooblastil«, če pa poškodujejo tujo lastnino, razbijajo in ropajo trgovine ter zažigajo avtomobile, je to samo upravičen izbruh ljudske jeze. Slednje se dogaja za zdaj samo v ZDA in v drugih kapitalističnih državah. Kdaj se bo to zgodilo pri nas? Upajmo, da nikoli.
