Ko bo spet čas, si privoščimo izlet v kraljestvo snežniškega jelena

3
321
V Sloveniji je veliko možnosti za kratke enodnevne izlete. Pred kratkim sem se podal na enega. Iz Ljubljane sem se najprej odpravil do Rakovega Škocjana, slastno kosilo sem si privoščil v Postojni, po okrepčilu pa se odpravil proti Uncu in Cerknici ter naprej do Kozarišča in slovitega gradu Snežnik. Po ogledu grajske zbirke sem se namenil še proti Mašunu, kraju na Snežniškem pogorju, kjer ob ostalinah imenitnega lovskega dvorca stoji krčma. Po dolgotrajni poti skozi v tančico noči ogrnjene snežniške gozdove in brezštevilna razpotja sem naposled le prispel do končne postojanke, kjer sem si privoščil še obilno večerjo.

Kraljestva in cesarstva so domena preteklosti. Večinoma. Tako kot so naše kraje pred časom zapustili Habsburžani, je odšel tudi snežniški jelen – še en zemljiški gospod, ki je vse do druge polovice 19. stoletja kraljeval planoti Snežnik, njenim širnim gozdovom in vsem njihovim skrivnostim.

O njegovem slovesu priča le še mogočno rogovje, sijajna trofeja na pravljičnem gradu Snežnik (nem. Schloß Schneeberg), ki je bil mnogo stoletij v posesti nemške gospode.

Grajsko poslopje, ki leži ob vznožju snežniškega pogorja, je sicer obdano z obrambnim vodnim jarkom. Njegova notranjščina je razkošno opremljena s trofejami divjadi in kožami zverjadi. Stene soban krasijo dragoceni kosi orožja in prostore izvrstno ohranjeno pohištvo, prav takšno kot so ga zapustili njegovi poslednji lastniki pred desetletji.

V objemu gozdov jelke

V Sloveniji je veliko možnosti za kratke enodnevne izlete. Pred kratkim sem se podal na enega. Iz Ljubljane sem se najprej odpravil do Rakovega Škocjana – slikovite, čarokrasne doline, ki je nastala z udiranjem jamskega stropa. Tam sem se skozi gozd jelk podal v bližino Velikega in Malega naravnega mostu ter se napotil vse do smaragdnega potoka Rak, ki preči globel.

Slastno kosilo in popotovanje od Postojne do Snežnika

Za obed sem izbral majhno in prijetno gostilno Minutka v središču mesta, po okrepčilu pa se odpravil proti Uncu in Cerknici ter naprej do Kozarišča in slovite utrdbe. Po ogledu grajske zbirke sem se namenil še proti Mašunu, kraju na Snežniškem pogorju, kjer ob ostalinah imenitnega lovskega dvorca stoji krčma.

Po dolgotrajni poti skozi v tančico noči ogrnjene snežniške gozdove in brezštevilna razpotja sem naposled le prispel do končne postojanke, kjer sem si privoščil še obilno večerjo.

Tu je priporočljivo poskusiti jedi iz divjačine. Mašun je sicer prijeten kotiček sredi prostrane divjine, odmaknjen daleč proč od civilizacije. Od tod je navsezadnje bliže do vrha Snežnika, kamnitega očaka, ki pohodnikom ponuja prekrasen razgled na slikovito panoramo s hrvaškim primorjem proti jugu in Julijskimi Alpami proti severu. Tja sem se podal že večkrat.

Kanček kontroverze: tokrat na Hrvaško v gore, ne na morje

V bližini je tudi sloviti Gorski kotar, ki ga od Snežnika loči le slovensko-hrvaška državna meja. V pokrajinskem smislu gre za nadaljevanje višavja Javornikov in Snežnika. Ta biser se ponaša s številnimi, od slednjega le malce nižjimi vršaci, kot so Veliki Risnjak, Bjelolasica in Snježnik, pa tudi smaragdnimi rekami, prostranimi gozdovi pa jezeri in gorskimi kočami.

Kajpak dehti po slovenskih krajih: malce po notranjskih gozdovih, kjer domuje rjavi medved, in malce po Triglavskem narodnem parku, po Zlatorogovem kraljestvu. Da, tudi to je Hrvaška.

In ker so mi blizu gore in mi od časa do časa dobro dene samota sredi deviške prirode, obenem pa me je obisk Snežnika in Mašuna še kako očaral, se že spogledujem z našo gorato soseščino tam na jugu, s tem zelenim draguljem, ujetim v »školjčno lupino« ̶ Kolpo na severu in reškim primorjem na jugu.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

3 KOMENTARJI

Prijava

Za komentiranje se prijavite