Marjan Šarec, diplomirani dramski igralec, sicer pa komik, je svojo vlogo odigral. Žal ni bilo tako kot v gledališču. Sam je moral spustiti zastor in nihče mu ni aplavdiral. Kaj šele klical pred zaveso! Klovn je svojo nalogo opravil in ostal sam. Nihče ga ne pogreša, nihče si ne želi njegovega povratka. Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi.
Smo Slovenci po vsem tistem, kar smo v zadnjih desetletjih preživeli, to zaslužili?
Slovenci bomo očitno potrebovali kar nekaj desetletij, da se bomo navadili na svojo državo. Vse po letu 2008 njeno vodenje, z nekajmesečnimi presledki, prepuščajo vladam, ki to nikoli ne bi smele biti. Bližamo se tridesetletnici njenega obstoja, pa nam je čedalje bolj tuja. Pravna država ne deluje, vojska in policija sta tik na tem, da začneta beračiti na cesti, za specialistične zdravniške preglede, če jih ne plačate sami, je treba čakati leta in leta, upokojenci se tresejo pred naslednjim jutrom, najslabše pa je ostarelim, ki so potrebni oskrbe. Mnogi ne zmorejo plačevati domov za ostarele, pa še ni jih. Nekateri odhajajo v Srbijo in na Hrvaško. Je vse to potrebno? Smo Slovenci po vsem tistem, kar smo v zadnjih desetletjih preživeli, to zaslužili? Zakaj je tako?
Odgovor ni enoplasten in napisano je treba razumeti kot prispevek k njemu, ne pa njegovo dokončno obliko in vsebino.
Za državo, zlasti demokratično, kakršna naj bi bila Slovenija, je treba biti zrel. Predvsem si mora državljan najprej sam pomagati, potem pa bo priskočila na pomoč država. V komunizmu ni bilo dobro biti samoiniciativen, saj je bila »družba« oziroma njeno vodstvo prepričano, da edino ono kaj ve in zna. Torej čakaj in bodi na miru, boš že dobil, ko prideš na vrsto! Privatna iniciativa je bila največji greh, razmišljanje z lastno glavo napotnica za norišnico. Teror strahu, nikoli namreč nisi vedel, iz katerega kota in kdo ti grozi in kaj ti pripravlja, je popolnoma uničil ne samo samoiniciativo, ampak predvsem samoodgovornost, kar je nekajkrat hujše.
Marjan Šarec pri maši bral berilo, na partizanskih proslavah pa zmerjal pomorjene nasprotnike komunistov
Toliko opevano samoupravljanje ni bilo soupravljanje, ampak manifestativno pritrjevanje ukrepom oblasti. Ploskanje in pritrdilno vzklikanje je bilo najbolj zaželena oblika politike navadnih državljanov. Ker po osamosvojitvi komunisti niso bili zrinjeni z oblasti, njeni nižji nivoji so ostali praktično nedotaknjeni, ljudi še vedno preveva strah, predvsem pa se svoje usode ne upajo vzeti v lastne roke. Zato so neskončno srečni, če jim stara oblast s pomočjo medijev že nekaj časa ponuja »nove obraze«, politike, ki jih dotlej ni nihče poznal in se predvsem neskončno ljubeznivo nasmihajo in obljubljajo nemogoče. Ljudje prevalijo svojo odgovornost nanje, potem pa cvilijo. Pogosto za svoje napake celo obtožujejo opozicijo, kar je tudi sicer dediščina komunizma, kjer so bili vsega slabega krivi »razredni nasprotniki«.
Marjan Šarec bo ostal v spominu predvsem po tem, da je pri maši v domači fari bral berilo, na partizanskih proslavah, ki jih ni skoraj nikoli izpustil, pa zmerjal in žalil pobite in zločinsko pomorjene nasprotnike komunistov. »Rdeči«, ki jim je hlapčevsko služil, so ga tudi spravili na oblast in z nje!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Kaj bo s Slovenijo? Verjetno bo Janez Janša s »peterletovimi« in tistim delom dosedanje pozicije, ki ne sovraži demokracije, sestavil novo vlado. Komunisti, ki imajo na vesti preko 600 množičnih morišč, strašijo ljudi pred njegovo strahovlado. Ker ne morejo ponuditi alternative, verjetno ne bodo uspeli. Kako povsem drugače bi bilo v Sloveniji, če bi nekateri dojeli, zakaj je bila nekdanja SLS tako uspešna. Njenim samooklicanim dedičem bo končno uspelo dokazati, da se bojijo prevzeti odgovornosti. S salonsko krščansko demokracijo, ki ji je krščanski socialni nauk bolj tuj kot marksizem, ni mogoče uspeti.
Vir: Naša Luč, 2020/marec
