Ključavnice na mostovih: krik mladih po zavezi?

6

Vsakič ko grem čez Mesarski most v Ljubljani, me pritegne velika množica ključavnic, priklenjenih na jeklene žice. Pa tudi na drugih mostovih jih je nekaj, tudi na mostovih v manjših mestih.

Kaže, da – predvidevam predvsem – mladi priklenejo ključavnico na žico, si izrečejo kakšne zaljubljene besede in ključ vržejo v reko. Tako nekako simbolično “zaklenejo” svojo ljubezen. Pa morda recimo raje, da za večno zaklenejo svojo zaljubljenost. Tako romantično se zdi. Dokler ne stopijo v drugo zvezo in jo – spet zaklenejo.

Nekdo je rekel, da je to brez pomena, da je to le marketinška poteza in onesnaževanje narave. Da je poročna zaveza veliko več. Se strinjam, da je poročna zaveza več. Mnogo več. Da je tole zaklepanje ključavnic plehko. Seveda je plehko, saj so ključavnice pravzaprav res iz “pleha”.

Vendar dopuščam možnost, da so jeklene ključavnice na žicah mostu simbol klica mladih po “nekaj več, kot sva le midva”, pa si ne upajo zares vstopiti v zavezo, ker smo navajeni komoditete, začasnosti in večnega pretehtavanja.

Zdi se, da so ključavnice klic v smislu: rad bi se trdno – jeklenost ključavnice; za vedno – zaklenjeno in ključ se vrže v reko; svobodno – gotovo sta ključavnico zaklenila sporazumno; zaklenil (torej zavezal) v odnos s teboj: ključavnica je dober simbol zaveze. Poudarjam: to je morda le simbol klica po nečem bolj trdnem, kot so le med nama – v veter – izrečene besede. In to se mi pravzaprav zdi dobro. Kot da mladi slutijo, da je v zavezi nekaj več, pa jim nihče tega dobro ne pojasni, še manj imajo dobrih zgledov trdnih zakonov.

Ključavnice ne morejo biti nadomestilo zaveze

Ključavnice niso niti nikoli ne morejo biti nadomestilo za sklenitev poročne zaveze, ker v aktu “škljocanja” manjkata dva bistvena elementa: izrekanje zaveze drug drugega pred Bogom in pred skupnostjo in – za nas, kristjane – vabilo Bogu v novo skupnost.

V poročni obljubi, ki jo verni zakonci na glas izrečemo drug drugemu pred skupnostjo (mi temu pravimo občestvo) in pred Bogom, so trije elementi: svobodna privolitev, dosmrtna, izključna zveza in odprtost za otroke. Tudi to manjka pri ključavnicah.

Tisti, ki niso verni in se poročijo civilno, svojo privolitev tudi izrečejo drug drugemu in pred skupnostjo. Se prav tako zavežejo.

V obeh primerih – cerkveni in civilni poroki – obstoji akt zaveze, ki ima pomen in težo. Za par, za državo. Vsekakor predstavlja višji prag za odhod iz zakona kot le preprosto “škljocanje” ključavnic.

Ne vem, kako ljudje, ki se za nobeno od teh dveh oblik ne odločijo, tehnično vzpostavijo zunajzakonsko skupnost. Morda se kar preprosto eden preseli k drugemu, pa je. Če je tako, potem ne vidim nobene jasne meje med “biti v skupnosti” in “ne biti v skupnosti”. Po domače: kolikokrat pa moram prespati pri svoji punci, da se šteje, da sva v zunajzakonski skupnosti, iz katere izhajajo prav enake pravne posledice kot pri zakonski skupnosti? Ali je res prav, da so meje tako nejasne? Ali to ne povzroča še večje zmede in kaosa v tem že tako “zmešanem” svetu?

Dr. Andrej Perko je v enem od intervjujev dejal takole:

“Zaveza je stvar zrelosti in odgovornosti, če že ne moških, vsaj žensk. Poroka je vrednota v smislu odgovornosti. … Pri tem, da se ljudje ne poročajo, gre po mojem za nezrelost. Pri izvenzakonski zvezi se vrata stalno držijo napol odprta, da se lahko do konca odprejo. Če jih pa trdno zapreš, pa lahko pride močan veter in jih ne more odpreti.”

Glede poročne zaveze sem velik formalist

Morda mi bo kdo očital, da sem formalist, češ saj je tako in tako pomembno le, da se imava midva rada, saj papir ni pomemben. Naj kar odkrito povem, da sem res formalist, in tudi to, da se mi zdi prav, da sem, in celo, da sem vesel, da sem.

Prepričan sem namreč, da formalno sklenjena zveza z jasno izraženo privolitvijo pomeni pred Bogom in skupnostjo izrečeno zavezo (dejansko jo je treba tudi podpisati), pomeni veliko več kot nekaj neizrečenega, nekaj, kar samo “je nekje v zraku”, nekaj, kar je izrečeno v transu zadetosti – v zaljubljenosti. Da ne govorim o neprecenljivosti zakramenta zakona (zakrament je vidna podoba nevidnega ali vse, kar nam Bog podarja, ne da bi si to vsaj malo zaslužili (YouCat)).

S tem da par v zakon povabi Boga, ki je Ljubezen in za katerega veva, da nama bo stal ob strani v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, za katerega vem, da mi bo pomagal ljubiti in spoštovati ljubljeno osebo vse dni življenja, za verne pomeni veliko večje zagotovilo trajnosti zveze kot le preselitev v skupno gospodinjstvo in morda še “škljoc” ključavnice. In ključek na dnu reke.

Foto: Aleš Čerin

6 KOMENTARJI

  1. Vsekakor je romantična tale ključavnica.
    Ljubezen je vse manj razumljena in s tem tudi poroka.
    Če je že g. Čerin formalist, je že to kar hudo nerazumljena ljubezen. Kako je šele z drugimi, ki v formalizmu ne vidijo smisla. Ne vem pa, če jih lahko preveč obsojamo, saj iščejo. Vsaj moja generacija. Morda je danes še to bolj poenostavljeno, toda te ključavnice so kakor neme priče tega iskanja.
    Iščejo seveda v temi, nepoučeni, neštetokrat prevarani in izdani.
    Ljubezen je kakor vino v kozarcu zakona. Zakon je samo kozarec.

    Te izvenzakonske zveze pa so čisto na glavo postavile stvari. Po mojem izvenzakonska zveza se ne ustvarja, ampak je od zunaj nataknjena. Fant in punca živita skupaj in jim država natakne “izvenzakonsko” zvezo še preden se zavedata. Država jim nabije vse dolžnosti tako kot poročenim, pa tega sploh ne vedo. Mislijo, da so obdržali kanček svobode, neko uto za pobeg, pa je nimajo. Še ena prevara na vse ostale.
    Ni čudno, da je mladina tako zmedena, tako hlasta po rešitvah, po resnici, po ljubezni.

  2. @Zdravko: Odlično. Hvala za tako kakovosten komentar. Posebej tole o Nataknjeni izvenzakonski zvezi”. Točno tako je kot pravite: “Fant in punca živita skupaj in jim država natakne “izvenzakonsko” zvezo še preden se zavedata. Država jim nabije vse dolžnosti tako kot poročenim, pa tega sploh ne vedo.”

    Vse dobro.

  3. Zakonska zveza potrjena z zakramentom sama po sebi ni garant za uspešen zakon. Dr. Perko ima prav, vsaj eden od dveh naj bi bil dovolj zrel, da potegne k zorenju svojega izbranega človeka. Iskreno občudujem pare, ki dobro ” vozijo” ne da bi se izročili Bogu. Za sabo imam nekaj desetletij zakona in trdim, da brez božjega vzgona z možem ne bi dočakala tako srečne starosti kot sva jo. Da ne bo pomote, nekajkrat na teden se grdo “spičiva” ( vedno zaradi zelo banalnih malenkosti!), a vseskozi naju spremlja napev Smolarjeve čudovite popevke “Daleč, daleč je za nama pomlad”, ki pove vse o resnični ljubezni!
    Tako rada bi z napisanim vzpodbudila mlade pare h korajži, zaupanju, veri… Bog se nikoli ne izneveri!

    • Draga Shalotka! Odličen komentar. Hvala za vašo spodbudo mladim. Tudi sam se pridružujem temu: “Iskreno občudujem pare, ki dobro ” vozijo” ne da bi se izročili Bogu.” In tudi to je res, da zakrament sam po sebi ni garant. Sploh, ker ga ne jemljemo resno. Sploh ne.

      Vse dobro želim. Tudi če se spičita. Če se zaradi malenkosti morda pomaga tale najina ugotovitev, ko sva odgovarjala za Ognjišče: “Spore rešujeva težko. A jih. No, še vse hujše sva doslej … In to je pomembno. Mali spori, pa tako niso pomembni. Po moje je treba narediti nekakšno prioriteto spornih zadev. In one, ponavadi povezne s čim materialnim ali pa one povezane z – jaz temu rečem – različnim dojemanjem standardov čistoče, je treba kar zanemariti. Res ne vem zakaj bi se človek ubadal z nebistvenim, ko pa je že bistvenega v življenju toliko. In tega, kaj je bistveno, se oba prav dobro zavedava. Z vsakim dnevom bolj.”

      Vse dobro želim.

  4. Kaj je ljubezen?
    Ljubezen je npr., če dekle ljubi fanta, čeprav cela soseska ve, da je nek velik nepridiprav. Jasno je, da ima dekle povsem pravilen odnos.

Comments are closed.