Kjer ni smrti, tudi ni vstajenja, kjer je povprečnost, ni življenja 

0

Življenje se namreč začne z odločitvijo, ta pa je hočeš nočeš zagotovo smrt udobja. Vse dobre, lepe in vredne stvari tega življenja so sad napora in odločitve, ki je vedno majhna smrt. A kjer ni smrti, tudi ni vstajenja, kjer je povprečnost, ni življenja. 

Jezusovo vprašanje: »Kdo sem?« je za njegove učence precejšnjega pomena. Ker so bili že nekaj časa skupaj, gre torej za vprašanje, kaj po vsem, kar so že doživeli in kar so izkusili v njegovi družbi, od njega pričakujejo, predvsem pa kdo si želijo ob njem postati. Zato Petrov »Ti si Kristus,« (Mr 8,29) ni uspešno rešena zagonetka, temveč čisto prava odločitev. Za Kristusom želimo hoditi, kot Kristus želimo živeti, Njegovi želimo biti.

Kdo je učenec?

Zato je laže razumeti, zakaj Peter tako paničari, ko prične Jezus razlagati, kdo je v resnici Mesija – in kdo potemtakem njegov učenec, saj mora vendar tisti, ki mu sledi, opraviti enako pot kot njegov Učitelj. Ne ustraši se toliko za svojega učitelja kot zase. Saj biti njegov učenec tako očitno ne pomeni samo ugleda, ki so si ga pridobili s številnimi popularnimi čudeži, ne pomeni toliko moči, veljave, ne, »začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal« (Mr 8,31).

Biti njegov učenec je nekaj, kar sproža nasprotovanja, zato je treba kot učenec veliko pretrpeti, veliko zapraviti, veliko tvegati; ne, ker bi bilo to nekaj za človeka pretežko, temveč ker to vzbuja negativno reakcijo sveta.

Dodatna težava je, da smo v tem času tako vajeni udobja, da nam je z vsem postreženo in ustreženo, vajeni smo hitrih rezultatov svojega dela, tako da ovire, spotikljaje, nasprotovanja in podobno začenjamo razumeti kot namig, da je treba odnehati – ali se vsaj temu nekako prilagoditi. Peter ne bi več hodil z Jezusom, ko postane hudo, ko postane jasno, da njegova pot ni več pot, ki bi jo podpirali starešine, véliki duhovniki in pismouki tega sveta. Toda ali ni tako bolj ali manj na vsaki poti, ki res kam pelje? Prej ali slej pride trenutek, ko vrednota postane tudi odpoved, tudi trpljenje, prej ali slej se zgodi, da zaradi nje za nekoga, ki smo mu bili prej všeč, tudi umremo in da se isto zgodi tudi pri željah in ciljih, da se moramo od njih posloviti. Kaj potem, bomo zaradi udobja vedno ostali na mestu? Se bomo zaradi njega odpovedali tistemu, kar nam je zares pomembno in dragoceno?

Kaj je življenje?

Saj, človek si misli, da bo preživel, če se vedno prilagodi, če za vsako ceno poskuša rešiti svoje udobje. Toda »kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil« (Mr 8,35). Ker je res tako, kdor nima ničesar, za kar bi bil pripravljen umreti, tudi nima ničesar, za kar bi bilo vredno živeti. Vse dobre, lepe in vredne stvari tega življenje so sad napora in odločitve, ki je vedno majhna smrt. A kjer ni smrti, tudi ni vstajenja, kjer je povprečnost, ni življenja. Življenje se namreč začne z odločitvijo, ta pa je hočeš nočeš zagotovo smrt udobja.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.