Bomo Slovenci pod udarom politične korektnosti zatajili svojo narodno in versko pripadnost

1

Kje naj sedaj Slovenci uresničujemo svojo morebitno željo po izražanju svoje narodne pripadnosti? Mar nismo bili s tem oropani ustavne pravice? In bomo morda v nadaljevanju pometali ven slovenstvo tudi iz »slovenske države«, »slovenske zastave« »slovenske himne« itn., kar bi namreč bilo povsem logično.

Pred kratkim je v javnosti odjeknila novica, da je bilo v času Cerarjeve vlade od leta 2016 naprej pri vpisu v matične knjige prepovedano vnašati podatke o narodnosti in veri državljanov. Na to je opozoril tudi Gregor Preac (Demokracija, 4. 3. 2021), rekoč, da leve vlade in stranke »ne želijo štetja po nacionalnosti in verski pripadnosti«, zato naj bi bilo to izvzeto iz statistike in predmetnih zakonov. Dr. Drago Čepar pa je o tem dejal (Novi glas, 18. 2. 2021), »da se ukinjanje narodne in verske pripadnosti pri popisih kaže kot beg pred identiteto državljanov in kot poskus izrivanja vere iz javnosti«.

Podatkov o narodni pripadnosti ni v obrazcih, ker naj bi bilo izrekanje o tem prostovoljno

Septembra 2020 sem zaprosil Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) za pisno pojasnilo, na kakšni pravni osnovi in s kakšno utemeljitvijo je bila sprejeta prepoved vnašanja podatkov o narodnosti v matične knjige in ali je to morda povezano z zakonodajo Evropske zveze. O prenehanju vnašanja podatkov o verski pripadnosti pa v vlogi nisem spraševal, ker takrat za to prepoved še nisem vedel. V odgovoru Sektorja za registracijo in javne zadeve MNZ št. 210-262/2020/2(132-11) med drugim piše, da se je »podatek o narodni pripadnosti posameznikov, ki so urejali prijavo stalnega bivališča, prenehal voditi v registru stalnega prebivališča … z uveljavitvijo Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 52/2016)«.

Tudi sicer naj bi zbiranje podatkov o narodnosti ob prijavi prebivališča odstopalo od namena navedenega zakona, to je, naj ne bi spadalo vanj. Zapisali so še, »da predlagatelj zakona pri tem ni bil vezan na zakonodajo EU, temveč se je vodenje podatka o narodni pripadnosti izkazalo za nepotrebno, ker posamezniki pri prijavi stalnega bivališča tega podatka niso bili dolžni dati, oziroma so ga dali, če so se o narodni pripadnosti želeli izreči«. Če naj to uradno latovščino prevedemo v preprost jezik, bi lahko rekli, da smo podatke o narodni pripadnosti vrgli ven iz prijavnih obrazcev in matičnih knjig (in naknadno verjetno tudi iz popisov prebivalstva) predvsem zaradi tega, ker naj bi bilo izrekanje o tem itak prostovoljno oz. neobvezno.

Smo Slovenci oropani pravice, da izražamo svojo narodno in versko pripadnost?

Na koncu pa so še dodali, da ima »Slovenija strogo ustavnopravno ureditev glede izražanja narodne pripadnosti, saj 61. člen Ustave RS opredeljuje njeno svobodno izražanje«. Ko se bralec zamisli ob tej protislovni obrazložitvi, dobi občutek, kot da nas poskušajo z njo nekoliko poneumljati. Kje je tu sedaj logika? Ustava nam očitno zagotavlja to možnost in pravico, da prostovoljno izražamo svojo narodno pripadnost, prijavni in popisni obrazci pa te rubrike nimajo več oziroma je vanje prepovedano vnašati te podatke, ker je izražanje narodne pripadnosti prostovoljno.

Kje naj sedaj Slovenci ali drugi stalni prebivalci Slovenije uresničujemo to svojo morebitno željo po izražanju svoje narodne pripadnosti? Mar nismo bili s tem oropani ustavne pravice? In bomo morda v nadaljevanju pometali ven slovenstvo tudi iz »slovenske države«, »slovenske zastave« »slovenske himne« itn., kar bi namreč bilo povsem logično.

Slovenska država se s takšnim odnosom odpoveduje dediščini, iz katere raste njena kultura

Magda Rodman je v polemiki na to temo opozorila tudi na dejstvo (Demokracija, 21. 1. 2021), da nas številni naši politiki ob svojih javnih nastopih nagovarjajo z »Dragi državljani in državljanke« in le redki dodajo tudi besedi »Slovenci in Slovenke«. Dodala je še, da sta vendar bili domovina in slovenstvo prav v ospredju zanimanja naših velikih mož in da je ravno iz te rodovitne prsti nastala naša kultura, identiteta in na koncu še slovenska država.

Pri tem je navedla sledečih nekaj citatov: Prešeren: »kjer hiša mojega stoji očeta«; Gregorčič: »Oj, mati moja domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina«; Cankar: »Domovina, ti si kakor zdravje«; Slomšek: »Živeti in umreti za slovenstvo«: Benjamin Ipavec: »Bodi zdrava, domovina, mili moj slovenski kraj«.

Se bomo mar ob trenutnem agresivnem navalu ideologije globalizacije in družbe multi-kulti, ki so ji na poti družina, narod, domovina, vera ipd., odpovedali vsej tej dediščini, iz katere je zrasla naša zahodna civilizacija z njenim neslutenim razvojem in dala neizbrisen pečat tudi preostalemu svetu.

Bomo Slovenci pod udarom razvpite politične korektnosti zatajili svoje korenine?

S kakšnimi argumenti lahko onemogočamo človeku uveljavljanje njegove ustavne pravice, da prostovoljno izrazi svojo narodno pripadnost? Ali pa se drugače opredeli, kot na primer otroci iz mešanih družin, ki se pogosto opredeljujejo regionalno (Istran, Prekmurec, Dalmatinec ipd.), ker ne želijo z enostransko narodno opredelitvijo prizadeti nobenega od staršev, ali pa se opredelijo kar za obe narodnosti, očetovo in materino hkrati. Tudi take primere imamo namreč.

In ne nazadnje nas stroka opozarja, da Slovenci zaradi staranja prebivalstva in nizke rodnosti izumiramo, da nas bo npr. leta 2050 pol manj in leta 2080 le še petsto tisoč. Se morda s skrivanjem podatkov, koliko nas je še, pripravljamo na ta pogreb, namesto da bi si zastavili dolgoročen strateški cilj, da to stanje statistično pozorno spremljamo in prek poglobljenih socioloških raziskav ter ustrezne družinske politike tudi saniramo?

1 komentar

  1. Zakaj je prepovedano ljubiti svojo kulturno bit, svoj dom, našo lepo slovensko naravo in vse kar spada zraven?

    Kdo nam preprečuje ljubiti – spoštovati?

    Kdo nas uči sovražiti?!

Comments are closed.