Kako so levičarji internacionalno brezrazrednost zamenjali z multikulturnostjo

Pred časom se je v izdaji založbe Nova obzorja znašla na knjižnih policah knjiga, ki nosi naslov po blogu Kavarna Hayek, ki ga je avtor Jože Biščak, novinar in publicist, odgovorni urednik tednika Demokracija in televizije Nova24TV ter direktor založbe Nova obzorja, začel pisati jeseni 1994.

Avtor spregovori tudi vlogi Sorosa pri kulturnem marksizmu

V svojih besedilih se loteva najprej temeljnih vprašanj ekonomije, kot so nenadomestljiva vloga tržnega gospodarstva, konkurence in osebne pobude pri ustvarjanju bogastva, kot tudi vprašanj o davkih oz. prisilnem prerazporejanju bogastva s strani države, vključno z navajanjem mnogih spremljajočih negativnih posledic in zlorab tega prerazporejanja. Hkrati avtor zavrača prevladujoče prepričanje levičarjev, da v mnogih zadevah ljudje kot posamezniki niso sposobni sprejemanja racionalnih in pravilnih odločitev, zaradi česar naj bi se namesto njih odločala država. To zgrešeno prepričanje spodbija tudi z navajanjem prepričljivih primerov velikih protislovij, v katera se levičarji pri tem zapletajo. Kot razgledanemu in angažiranemu razumniku mu niso tuje niti zgodovinske in aktualne družbene teme, kot so nekatera manj znana ozadja oktobrske revolucije, kulturni marksizem in vloga Georga Sorosa pri tem, sporna prepoved vsakršnega dvoma o holokavstu, potvarjanje pojma svobode, manipulacije v zvezi s svobodo govora oz. sovražnega govora in nesprejemljivost vsiljene politične korektnosti.

Biščak se z dokaj prepričljivimi argumenti in podatki loteva tudi mitov o domnevnih uspehih skandinavskih socialistov, dezinformacij v zvezi z globalnim segrevanjem planeta, družbeno spornih omejitev posedovanja orožja idr.

Blogu je avtor dal ime po avstrijskem mislecu Friedrichu Avgustu von Hayeku (1899–1992), ki je po Biščakovem mnenju »v 20. stoletju največ prispeval k oživitvi idejne tradicije klasičnega oziroma konservativnega liberalizma …, ki prisega na vrednote svobodne družbe, človekovega dostojanstva, odgovornosti posameznika, vladavine prava in tržnega gospodarstva«.

Biščak in njegova knjiga kot ju vidi Bernard Brščič

V spremni besedi h knjigi je publicist in politik Bernard Brščič zapisal, da svoboda Biščaku ne predstavlja samo ene od vrednot, ampak jo razume v negativnem smislu »kot odsotnost prisile« in seveda »kot vir in pogoj večine moralnih vrednot«. To vse naj bi bilo »zakoreninjeno v naravi človeka … neposredno izvršljivo in absolutno«. V nasprotju z levičarji, ki razumejo svobodo v pozitivnem smislu, to je »kot zmožnost, da delamo, kar želimo … in pri tem posedujemo moč, da to lahko počnemo, praviloma vedno na škodo drugega«. Pa da posamezniku v imenu socialne pravičnosti »prisodimo določene socialne pravice oz. osnovne dobrine, ki mu omogočajo samouresničitev«.

Zahteva po taki svobodi tako pomeni predvsem zahtevo po moči, oblasti in delitvi bogastva.

Vendar »širjenje pozitivne svobode prek širjenja socialnih pravic posega v negativno svobodo plačnikov davkov«. In iz izkušenj vemo, da bolj ko se država vmešava v prerazporejanja bogastva, hujše so posledice. Z drugimi besedami: »Levičarji bi radi želi tam, kjer niso sejali.« Zato Brščič meni, da lahko razumemo Biščakove eseje tudi »kot poziv, da bi se morali bolj osredotočati na proizvodnjo in menjavo in manj na razdeljevanje in potrošnjo«.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Po padcu komunizma levičarji internacionalno brezrazrednost zamenjali z multikulturnostjo

Katastrofalno sesutje vase socialističnega ekonomskega in političnega družbenega eksperimenta pred desetletji je po Biščakovem mnenju marksiste prisililo, da so »opustili idejo internacionalne brezrazredne družbe in jo zamenjali z idejo multikulturnosti, ki naj bi ravno tako odpravila neenakosti, in je veliko nevarnejša od marksistične ekonomije«.

Prvotno so levičarji trdili, da so razredi družbeni konstrukt, po novem pa zagovarjajo teorijo, katere namen bi naj bil »uničiti tradicionalni družbeni red, ki temelji na patriotizmu, nacionalnih kulturah, veri in družini«, k čemur naj bi pripomogle tudi množične migracije iz tretjega sveta, ki jih levičarji tako zagrizeno podpirajo. Stvari so pripeljali tako daleč, da naj bi bile celo »razlike med spoloma, rase in genetska pogojenost družbeni konstrukti«. In kdor se jim upira, je označen za nazadnjaka, nestrpneža, rasista ipd. Tako, pravi še Biščak:

»Kulturni marksizem vzgaja mlade generacije za skupinski etnični samomor, da sovražijo sebe in tradicionalno kulturo … In vse to traja že nekaj časa, tudi v Sloveniji. Razmere uhajajo izpod nadzora, če niso celo že ušle«.

Biščak o svobodi govora v Jugoslaviji v primerjavi z Avstralijo

V zvezi s pojmovanjem svobode govora Jože Biščak pikro spominja na Jugoslavijo, kjer naj bi tudi veljala svoboda govora oz. naj bi bila dovoljena različna mnenja. Vendar v glavnem kot različni načini hvaljenja partije, Tita, revolucije, socializma ipd., npr.: »Tito, ljubičica bela«, »prinašalec miru«, »neustrašni komandant« ipd. Vsakršna resnejša kritika navedenih in drugih svetih krav pa je bila takoj razglašena za sovražni govor, za rušenje socialističnega sistema ali za napad na ustavno ureditev in sankcionirana po členu 133 kazenskega zakonika.

Jože Biščak pravi, da so tudi danes, npr. v zvezi s holokavstom, podobno dovoljeni samo »pravi pridevniki in stavčne zveze«. Kot npr. to, da je bil to »grozljiv zločin«. Če pa kakorkoli podvomiš o uradni podobi holokavsta, se sklicuješ na raziskave, ki postavljajo pod vprašaj določene teze v zvezi z njim, si takoj obtožen sovražnega govora ali vsaj zlorabe svobode govora.

Pri tem omenja Biščak tudi rezultate raziskave Inštituta za javne zadeve iz Avstralije, to je države, ki po vseh kazalnikih velja za eno najbolj svobodnih. Raziskava je zaradi naraščanja nezadovoljstva zaradi muslimanov želela odgovoriti na sledeče preprosto vprašanje: »Ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica in ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov zaradi te svobode govora niso užaljeni

Kar 82 odstotkov Avstralcev naj bi odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica pomembnejša od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine zaradi nje.

Jože Biščak s knjigo bralca ozavešča in ga sili k razmišljanju

Biščakova knjiga se tako s prepričljivimi argumenti spopada s prevladujočim tihim in škodljivim nasiljem politične korektnosti in prinaša mnoge zamolčane, a pomembne podatke. Lahko bi dejali, da brani svet, kjer je vse odprto in je dvom nedotakljiv, kjer je bogastvo rezultat dela in njegove potrditve na svobodnem trgu in kjer imajo ceno ustvarjalnost, poštenost, pokončnost, odgovornost in zvestoba lastnim koreninam. Knjiga bralca ozavešča, mu odpira oči za družbeno mlako, ki se vse bolj širi okrog nas, in ga sili k razmišljanju. Vredno jo je prebrati.