Tamara Griesser-Pečar: Kaj je svoboda govora?

14
1408

Svoboda govora je ena najbolj elementarnih človekovih pravic, ena na kateri temelji demokratični svet in brez katere sploh o demokraciji ne moremo govoriti. Je pravica, ki ščiti posameznika pred državo in je sine qua non demokratske državne ureditve.

V slovenski ustavi je v 39. členu zapisano: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in. javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« V ameriški ustavi so človekove pravice navedene v  deset amandmajih [Bill of rights, 1791], a že prvi amandma vsebuje poleg verske svobode in svobode združevanja tudi svoboda govora [Freedom of speech]. »Če se svoboda govora odvzame, potem nas lahko neme in tihe peljejo kot ovce v klavnico,«  je rekel prvi predsednik Združenih držav Amerike George Washington leta 1783. In 1789 je v francoski izjavi o človekovih in državljanskih pravicah svoboda mišljenja označena kot ena od pravic, ki je za človeka najdragocenejša [un des droits les plus précieux de l’Homme].

Svoboda govora in mišljenja je zapisana v 19. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta leta 1948:

»Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.«

Vsebujeta jo tudi 9. in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1994). 9. člen obravnava svobodo mišljenja, vesti in vere, predvsem kar se tiče svetovnega in političnega nazora, 10. člen pa svobodo govora, kar pomeni, da ima vsak subjektivno pravico izražati in razširjati svoje mnenje v besedi, sliki in pisavi. Svobodo izražanja in mišljenja je potrebno zagovarjati vedno in povsod, predvsem pa tudi, kadar izraženo mnenje ne ustreza lastnemu mišljenju.

Svoboda govora in mišljenja pa ne pomeni samo, da ima vsak pravico do svojega lastnega mišljenja, temveč tudi, da ima pravico živeti in delovati po svoji lastni presoji, torej tako kot mu to najbolje ustreza. Iz pravice do svobode govora in mišljenja se razvijajo še druge pravice, namreč svoboda tiska in medijev, svoboda vesti in verskega prepričanja, svoboda demonstriranja in združevanja, svoboda umetnosti ter znanosti, pa tudi svobodno podjetništvo.

Seveda pa to ne pomeni, da lahko posameznik reče in dela vse brez vsakih omejitev. Meja je seveda tam, kjer s svojim delovanjem škoduje nekomu drugemu. Omejitve so zabeležene v 29. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah in v 10. členu Evropske konvencije. Tam je zapisano:

»Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva

In prav te omejitve, ki so zapisane v konvencijah in ustavah, se v državah, ki nimajo demokratične tradicije oz., v katerih tranzicija še ni povsem uspela, velikokrat zlorabljajo. To se dogaja tudi v Sloveniji. Po zakonu začne policija v ustaljenih demokracijah postopek proti posameznikom ali skupinam, ki hujskajo, pozivajo k izgredom proti narodni, rasni, spolni, verski ali politični skupini, ali če nekdo pripravlja teroristični napad. Ni pa naloga policije, da ukrepa, če ena oseba žali drugo. Tisti, ki je žaljen, se mora sam braniti in mora storilca najprej tožiti. Sodišče potem odloča, ali je tožba utemeljena ali ne.

Žal pa so v teh primerih slovenska sodišča velikokrat enostranska. Včasih obsojajo ljudi tudi, ker so izrazili nekaj, za kar obstajajo trdni dokazi. Tukaj seveda ne more biti govora o žalitvi. Resnica ni žalitev. O žalitvi govorimo, kadar je nekdo govoril nekaj neresničnega in je s tem prizadel čast in ugled nekoga. Na drugi strani pa imamo kar nekaj primerov, kjer sodišča nekoga, ki je dejansko širil lažne vesti in s tem nekomu vzel dobro ime, ne obsodijo. V takih primerih je sicer vsakomur jasno, da gre za klevetve, za žalitve brez primera, pa obsodba ne sledi. Ne smemo prezreti, da so ljudje o katerih se širijo laži, lahko zaznamovani za celo življenje.

Večina medijev v Sloveniji ne razlikuje med enim in drugim, pa pogosto tudi policija, varuh človekovih pravic in sodišča ne. Veliko je govora o tim. »sovražnim govorom«, čeprav tega izraza Kazenski zakonik ne pozna. Je pa nekaj podobnega poznal jugoslovanski Kazenski zakonik iz leta 1976. V tem je v 133. členu govor o »sovražni propagandi«. V 297.členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije je kot kaznivo dejanje navedeno spodbujanje nasilja, sovraštva ali nestrpnosti.

Ko je pisateljica Svetlana Makarović izjavila, da so »stvari, ki jih je treba sovražiti« in da je po njenem mnenju »Katoliška cerkev nekaj, kar moraš sovražiti« in da to sovraštvo čuti »kot svojo državljansko dolžnost«, se kljub prijavam na varuhinjo človekovih pravic, ni zgodilo nič, in levi mediji kot Mladina so celo izjavi pritrdili in razlagali, da ne sovraži vernikov, temveč pravno osebo Katoliške cerkve. Isti mediji pa so obsojali škofa Rožmana, ki je večkrat, posebno pa novembra leta 1943, obsodil »brezbožni komunizem«, za komuniste kot npr. Toneta Tomšiča pa se je pri okupatorju zavzemal. Prav ta komunistični totalitarni sistem pa je po celem svetu povzročil najmanj 100 miljonov žrtev. Kljub temu pa v Sloveniji na državni ravni ni sledila obsodba tega nečloveškega sistema. Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu (2009) je slovenski parlament vzel zgolj na znanje.

Zadnje čase se vrstijo primeri kršitev svobode govora in se skuša omejevati svobodo medijev. Izredni pritiski na RTV so sledili intervjuju zgodovinarja dr. Jožeta Možine z zgodovinarjem dr. Jožetom Dežmanom, čeprav so bila predstavljena že zdavnaj znana dejstva, ki so bila že nekajkrat objavljena doma in v tujini. Očitno gre tukaj za to, da se resnica ne bi širila, ker to moti dediče in somišljenike storilcev. Tukaj je potrebno spomniti na tretji odstavek 158.člena Kazenskega zakonika, ki se glasi:

»Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.«

Pravkar je na sodišču tajnik Slovenske škofovske konference, dr. Tadej Strehovec, ki se je javno postavil proti splavu. S tem naj bi spodbujal in razpihoval sovraštvo. Smo že tako daleč, da je zavzemanje za nerojenega otroka razpihovanje sovraštva? Zasledili smo tudi nedopusten pritisk na podjetja, da naj ne oglašujejo v medijih, ki uporabljajo sovražno vsebino. Pri tem pa je jasno, da so mišljeni mediji, ki podpirajo določeno politično opcijo. Zelo upam, da se ne vračamo v čase, ko so se kaznovali politični delikti oz. »verbalni delikti« in ko je oblast določala, kaj je »sovražna vsebina« in kaj ne.

Že omenjeni 133.člen v Kazenskem zakoniku komunistične Jugoslavije je predvideval kazen do deset let zapora. Kaznivo dejanje je po tem členu storil že tisti, ki je »s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače« ščuval »k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi« oz. »kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi.« Seveda tudi tisti, ki je izdelal ali razmnoževal t.i. »sovražni material«. Seveda pa so bili ljudje obsojeni tudi po 114. členu, ki je predvideval kazen za »kontrarevolucionarno ogrožanje družbene ureditve«, po 136. členu, ki je sankcioniral »združevanje za sovražno delovanje«, po 157. členu, ki je vseboval »žalitev SFRJ« in tako naprej in tako naprej.

14 KOMENTARJI

  1. Svoboda govora je ena najbolj elementarnih človekovih pravic … vendar kot vse človekove pravice ni dana. Je izborjena in jo je treba čuvati. Na žalost slovenskega življa smo to bitko izgubili. Na srečo slovenskega življa pa se tega niti ne zavedamo.

  2. Prispevek: “Meja je seveda tam, kjer s svojim delovanjem škoduje nekomu drugemu.”

    To je pavšalno in omogoča arbitrarno vzpostavljanje meje svobode izražanja, kjer je ni.

    Meja je v tehtanju med seboj kolidirajočih pravic in omejitev. Ob tehtanju pravice izražanja nasproti omejitvi škodljivega delovanja, torej “seveda tam, kjer s svojim delovanjem škoduje nekomu drugemu”, smo varovani, da ni vsako izražanje preko “meje” varovane svobode izražanja.

    • In s katero tehtnico naj to stehtamo, Žiga? Vsak članek v medijih, ki niso eksplicitno strokovni, teži k čim večji poljudnosti. Tako tudi ta ge. Tamare. Jaz sem jo prav dobro razumel in verjamem, da tudi vsi ostali. Če bi v svoj članek vnesla takšno miselno kolobocijo, kot jo vi predlagate, bi povzročila miselno zmedo, poškodovala bi artikuliranost branja, saj bralec ne bi vedel pri čem je. Takšne komplicirane razlage res po nepotrebnem motijo harmoničen ritem pisanja.

      • »In s katero tehtnico naj to stehtamo«:

        Ob koliziji varstva svobode izražanja z, na primer pravico do varstva osebnega dostojanstva in varstva osebnostnih pravic, med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena, je treba opraviti tehtanje med njimi, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. V izidu tehtanja bo lahko dana prednost varstvu svobode izražanja in izključena protipravnost zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje.

        V tem je problem našega postavljanja pavšalne “meje”. Bistvo varstva svobode izražanja je namreč v tem, da ni varovano le širjenje mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo.

        To je mestoma pomembno za tiste, ki smo navajeni, ne le vseprisotne cenzure drugih, temveč tudi globoke samocenzure.

        • Primer problema pavšalnega določanja “meje” je lahko pravkaršnja vest, ki jo je v medije lansirala delniška družba ELES (v: Večer, Siol).

          ELES naj bi sprožil postopek zoper svojega zaposlenca mag. Bernarda Brščiča zaradi ugotovitve kršitve kodeksa etike te delniške družbe in posledično kršitve obveznosti iz delovnega razmerja zaradi javnih političnih komentarjev mag. Brščiča.

          Navedeno je neutemeljeno, kajti:

          1. Mag. Brščič svoje zadevne politične komentarje podaja zasebno – ne pa v zadevah ELESa, niti zadevni komentarji ne govorijo o delodajalcu ELESu.

          V smislu navedene okoliščine je pomembno primerjati stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1046/2010, kjer je sodišče štelo za relevantno prav to, da je šlo v tamkajšnji zadevi za »javno komentiranje in ocenjevanje organa, v katerem je tožnik … zaposlen« – za kar (za komentiranje o delodajalcu ELES-u) pa v primeru mag. Brščiča ne gre. Poleg tega je sodna zadeva nadalje pomembna tudi zato, ker je sodišče ugotovilo le “lažjo” disciplinsko kršitev.

          2. Nadalje lahko postopanje delodajalca ELESa predstavlja nedopustno prekomeren poseg v izven-zaposlitveno zasebnost mag. Brščiča, še posebej v njegovo svobodo izražanja in svobodo javnega udejstovanja.

          V tem smislu je pomembno opozoriti na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi 28396/95, ki je štelo za prekomerno (“disproportionate”) omejevanje svobode javnega izražanja sodnika Willeja iz Liechtensteina, saj le-ta ni zavzemal javnih stališč o zadevah njegovega konkretno sodniškega dela – kot tudi mag. Brščič ne o zadevah ELES-a.

  3. Sam se nagibam k temu, da razkritje neke resnice o drugem, naj ne bi vsebovala razne sicer žaljive pridevke, ker ti sami po sebi ustvarjajo dvom v izraženo resnico in zaradi tega razkritje resnice izgubi na teži in povzroči le razprtije, vse ostaja pa po starem.

    Skratka, novinarjem in politikom, se ni treba zatekati k žaljivim pridevkom in sovražnemu tonu, ker bo potem imela razkrita resnica obraten učinek, ne pa želen učinek.

  4. Na primer:

    Kako je žalostno in dvolično, da so gospoda Janeza Janšo zaprli zaradi namišljene provizije, ki bi jo naj izplačalo finsko podjetje,
    sami pa so istočasno prali mednarodno prepovedani iranski denar, pa so to pokrili pod preprogo.

  5. Vse te deklaracije in konvencije nič ne pomagajo, če se oblasti in vplivnih položajev dokopljejo ljudje brez niti najnižje stopnje plemenitosti, brez minimalne srčne kulture, pozitivne inteligentnosti in širine pogledov. To je pač rezultat negativne selekcije.

    To bo trajalo, dokler ljudje ne bodo spregledali tako močno, da tudi morebitno ponarejanje volitev ne bo več uspešno. Verjetno se to ne bo zgodilo preden se bomo podtaknili dna. Sedaj še padamo.

  6. Ta prispevek avtorice je lekcija vsem politikom in pravnikom, ker na jedrnat, jasen, sistematičen in pregleden način prikazuje bistvo svoboda govora in pisanja.

    Opisuje tudi mednarodno in domačo pravno podlago svobode govora ter njeno jasno pravno omejitev, ki pa jo hoče sedanja politika zamegliti in spremeniti v nasprotju z mednarodnimi pravnimi akti.

    Skratka, prikaz demokratičnih temeljev današnje družbe!

    Spoštljiv poklon dr. Pečarjevi!

Prijava

Za komentiranje se prijavite