Kaj nam sporoča kri mučencev danes?

10

kocevski rogKo se spominjamo mnogih mrtvih pobitih med in po 2. svetovni vojni, predvsem nedolžnih pobitih v medvojnih revolucionarnih akcijah in povojnih pobojih, smo kot kristjani povabljeni, da spomin na naše mrtve povežemo s smrtmi mnogih nedolžnih žrtev človeštva. Zlasti s smrtjo mnogih mučencev vse od Štefana do mučencev v zadnjem času. Kot mnogi sem namreč prepričan, da so med našimi pobitimi mnogi umrli v pristnem mučeniškem pričevanju.

Kmalu po tem, ko so islamski fundamentalisti 15. februarja letos pobili koptske kristjane, sem prejel pričevanje o odnosu njihovih najbližjih in tudi drugih Koptov do njihove smrti. Sporočilo je presenetljivo. V novinarskem poročilu, ki vsebuje pogovore z nekaterimi najbližjimi pomorjenih, tudi z materjo, bratom, ženo, so osrednje besede »zahvala za njihovo pričevanje«. Čeprav ob smrti najprej pomislimo na žalovanje, pa je med njimi očitno zavedanje, da ni zmagala smrt ampak življenje: »Oni so svetloba krščanstva. Za njihove ubijalce pa molimo, prosimo Boga, da jim odpre oči in da jih reši!«

V tem pričevanju prepoznavam izjemno bližino sporočilu mnogih mučencev. Ko so kamenjali svetega Štefana, je prosil za svoje ubijalce. Sveta Edith Stein je v oporoki zapisala, da daruje življenje za nemški narod, za Nemčijo – domovino, ki jo je ubila. Mnogi drugi podobno – smisel mučeniškega trpljenja in smrti je možno razumeti in osmisliti le v jeziku ljubezni. Kajti kar je storjeno v ljubezni, ostane na veke. V ljubezni pa ni le moč, ki daje mučencu moč za pričevanje, pač pa tudi sila, ki po njegovi smrti spreminja svet.

Glede mučencev naše dobe se je dobro najprej spomniti na poldrug milijon armenskih kristjanov, pobitih in/ali izstradanih pred sto leti, katerih smrt je letos prepoznana kot mučeništvo. Glede pričevanja menihov trapistov iz samostana Naše Gospe iz Atlasa bi rad posebej podčrtal bistvo duhovne oporoke očeta Christiana de Chergéja: da bi moč Božjega usmiljenja segla preko vseh razdeljenosti, grešnosti, predvsem pa, da bi – če se zgodi mučeništvo – to prispevalo k bratstvu krščanstva in islama, k spravljenemu življenju v Alžiriji. (slovenski prevod smo pred leti objavili v reviji Tretji dan).

Kako bi bilo dobro, da se, ko se ozremo na naše mučence, osredotočimo predvsem na nanje in na to, kar jim je dajalo moč za pričevanje – in ne toliko na krivce. Kot mi je rekel prijatelj glede drže prvih kristjanov, ki so bili mučeni pod Neronom in drugimi: slavili so Boga in mučence, na Nerona pa niso bili prav posebej pozorni. Saj podobno govore mnogi slovenski pričevalci, s katerimi je pogovore posnel Jože Možina. Spominjajo se ne le svojih dragih, molijo tudi za spreobrnjenje, torej za odrešenje mučiteljev. Isto misel je izrazil nadškof Zore v intervjuju 3. aprila letos: »Zadnje čase molim tudi zanje. Molim za žrtve in molim za tiste, ki so morili. Sklicujem se na misel nemškega teologa Dietricha Bonhoefferja, ki je umrl v nacistični mašineriji. ‘Samo na ta način, da ljubim svoje krvnike, jim lahko vračam človečnost. Njihovo sovraštvo jih je razčlovečilo. Moja ljubezen jim človečnost vrača.’«.

Popolnoma se strinjam z besedami nadškofa, da odpuščanje ne zanika storjenih dejanj; odpuščanje ni pozaba. Taki zločini kot so bili poboji so teža, ki pritiska na nas kot narod – kot pritiska na mnoge narode, mnoge dežele, Evrope, Afrike, Azije. Ne le zaradi komunizma in nacizma, islamskega fundamentalizma in etničnih nasprotij; kot je razvidno iz primera Indonezije in nekaterih drugih vojaških režimov, ki so bili protikomunistični in imeli podporo demokratičnih držav. Množično nasilje zadnjega stoletja ima globlje korenine. Gre za vprašanja konca neke dobe, prehoda k neki drugi dobi.

Pri soočenju z medvojnimi in povojnimi krivicami, zlom in lažjo o tistih dogodkih, so pomembni mnogi vidiki demokratične oblasti, prispevki zgodovine in drugih znanosti, prispevek državnih institucij, zlasti sodstva in šolstva. Potrebno se bo tudi zediniti, da ne moremo praznovati spomin na tiste dogodke, ki nas razdvajajo zaradi polresnic in lažnih mitov. Mnogim ljudem bo treba vrniti dobro ime, kajti to, da bi bili narodni izdajalci, je preprosto laž. Laž, s katero se je legitimiralo nasilje revolucije. A ti potrebni ukrepi, za katere se je treba zavzemati kot državljani, za kristjane ne morejo biti dovolj. Potrebno je gojiti držo, ki je tipično krščanska in ni odvisna od ugodnih ali neugodnih razmer družbenih oblasti.

V omenjenem intervjuju je nadškof Zore opozoril, da zaradi odpuščanja zločin ni zbrisan in »zločinec mora še vedno opraviti s svojim dejanjem«. Poudarek je na učinku, ki ga ima odpuščanje na žrtvi: odpuščanje povzroči, da se žrtev osvobodi zločina, da delovanje zla nima več učinka. Zato se, kot je povedal nadškof, mati enega koptskih mučencev ni ustavila pri besedah »Moj sin je mučenec«, ampak je nadaljevala: »Prosim Gospoda, naj se dotakne src njegovih morilcev.«

Odpuščanje pomeni, da zaradi ljubezni – in v moči ljubezni, zajeti v ljubezen, vidimo preko zločina. Ko gledamo na naše učence, prisluhnimo njihovemu jeziku. Naj nas sedanje krivice ne motijo do te mere, da ne bi slišali njihovega sporočila. Vprašajmo se, kaj se lahko naučimo od njih, ki so dali svoje življenje kot dar. Kot je zapisal p. Marko Rupnik ob mozaiku v Kočevskem Rogu:

»Med tolikimi pobitimi na tem kraju so bili gotovo tudi izredno pošteni, globoko in pristno resnično duhovni, verni ljudje, ki so, ko so videli, kaj jim je usojeno, hoteli svoji žrtvi, smrti dati duhoven smisel. Njihova žrtev nosi Kristusov pečat in, če se je že morala zgoditi, naj bi bila razlog za dobro Slovenije, pomagala naj bi tistim, ki so najbolj potrebni odrešenja. Po podobi starokrščanskih svetnikov, začenši s svetim Štefanom, naj bi v ljubezni darovano življenje potegnilo v odrešenje tudi ubijalca. Tako je Savel, ki je bil sokriv Štefanovega umora, kasneje tudi sam postal svetnik in mučenec.«

Za nas je zelo pomembno, da zberemo pričevanja teh, ki so uspeli kljub krivicam in zlu pričevati za resnično ljubezen. Če bomo prisluhnili govorici in sporočilu teh ljudi, v katerih zlo ni uspelo zasejati seme razdora – ampak so dejansko živeli (ali žive) resnično spravljenost, pa ne iz svoje volje in moči, ampak zajeti v moč velikonočnega dogodka, lahko upamo na blagoslov naše prihodnosti. Iz vere, da je Bog gospodar zgodovine, se usmerimo k iskanju odgovora na vprašanje, kaj je Bog želel povedati s tem, ko je to dopustil. Kot se morajo s holokavstom soočiti (verni in neverni) Judje, z genocidom Armenci, Ruandci (zlasti Tutsiji) in mnogi drugi – ter njihovi krvniki. Naša naloga je dvojno težavna, ker gre za bratomorno kri in ker se je dogajala komunistična revolucija.

Tomaš Halik – evropski človek sprave 2010 in Templetonov nagrajenec 2014 – v knjigi Blizu oddaljenim. Gorečnost in potrpežljivost v srečevanju vere z nevero (Ljubljana: TEOF, 2012, 154-157) poudarja, da velike krivde preteklosti, nezaceljene rane preteklosti »ni mogoče preprosto popraviti in poravnati« ali jih pozabiti: »v določenem smislu se niti ne smejo pozabiti«. Vendar v krščanstvu obstaja nekaj, zaradi česar kristjan zmore najti odgovor tudi tedaj, ko so »v javni razpravi že izčrpani vsi človeški inštrumenti prava in družbene terapije«: to je odgovor, ki zahteva »dejanje duhovne narave: odpuščanje«. Za Halika je to gotova pot, da se znova najde resnično oseben in medoseben mir kot šalom, ki pomeni »spravo med Bogom in ljudmi, […] pa tudi globok mir v človeškem srcu – šalom je hvaležna radost, ki jo prinesejo ozdravitev, odpuščanje, rešitev« (prav tam, 143).

Halik je glede čeških razmer kritičen: »Čutim, da nam je spodletelo pri nečem, kar sodi med najpomembnejše naloge kristjanov – in kar je konec koncev tudi povezano z zgodbo o Zaheju – in sicer, da bi bili strokovnjaki na področju odpuščanja in sprave« (prav tam, 151; podčrtano v originalu).

Zastavimo si lahko vprašanje koliko je uspelo nam, koliko vsak izmed nas po tem hrepeni in skuša udejanjiti v okoljih, kjer živi ali deluje? Predvsem menim, da bi bilo zelo dobro, da se glede tega medsebojno povezujemo in podpiramo, ter tako ustvarjamo mrežo, katere moč bo tako velika, da bo prenesla nasprotovanja. Resnice ni mogoče zanikati – prej ali slej se razrije. Lahko se razrije s stoletnimi zamiki, kot so se stoletja neporavnani, predvsem pa neprečiščeni spomini (različnih etničnih skupin) izrazili v zadnji balkanski moriji.

Če si bomo prizadevali za očiščenje spomina, bo v spominu naroda vse bolj prevladovalo upanje in novo, odrešeno življenje. Ni mogoče zahtevati, da bi tako živeli zgolj iz človeških moči – ker je bolj kot ne dar Svetega Duha, lahko le prosimo za ta dar. Vendar lahko prosimo v gotovosti, da nam je ta dar v bistvu že dan, ker jih ni malo, ki so tako živeli. Med taka pričevanja spada uboj nedolžnih deklet, ki so bila ubita blizu Črnega vrha, nekaj kamnov iz njihovega groba v gozdu pa je vključenih v mozaik kapele Odrešenikove Matere v Vatikanu. Ker je njihov ožji sorodnik odpustil, svojim nikoli ni povedal, kdo je zakrivil umore – čeprav je to vedel. Ni hotel, da bi njegovi otroci rasli v obremenjenosti, sumničenju ali morda sovraštvu. S tem je izpričal, kakšno je življenje, ko zlo nima več moči in zmaga ljubezen in usmiljenje.

Pri tem pa naj nas ne zavede pogosto reducirano razumevanje ljubezni. V ljubezni in usmiljenju ne gre za neko »mehko čustvo«, držo, ki ji manjka inteligenca. Ljubezen vključuje čustvo in inteligenco; del ljubezni je svoboda, a ljubezen ima tudi njej lastno struktura. Opozoril bi na besedilo poročila sinode o družine, po katerem je bistvo usmiljenja resnico govoriti z ljubeznijo. Po moji presoji 28. točke poročila ne govori le o vprašanjih družinskega življenja ampak odgovarja na mnoga območja življenja: »V zavesti, da je največje usmiljenje v tem, da resnico povemo z ljubeznijo, nam gre več kot za sočutje. Kakor usmiljena ljubezen priteguje in združuje, tako tudi spreminja in dviguje. Usmiljena ljubezen vabi k spreobrnjenju.« (Sinodalno poročilo; str. 22).

V zaključni misli bi povabil, da se ljudje dobre volje povežemo in okrepimo. Zelo bom tudi hvaležen, če mi kdorkoli posreduje konkretne primere, ko so ljudje živeli ali še živijo spravo kljub krivicam, ki so povezane s strahotnim dogajanjem med vojno in po njej. Ta pričevanja bi rad zbral za to, da se utrdi zaupanje v moč takega ravnanja in nas to okrepi, kjer smo šibki in ko smo šibki.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


10 KOMENTARJI

  1. V teku 60ihlet, smo se vsakoletno, meseca Rožnika spominjali, kot rojaki, znanci, sorodniki ali družinski člani, BRANITELJEV njihovih in naših domov, življenj, domovine, naroda in njegove tisočletne omike.
    Oni so za nas preživele rojake in naše potomce, slavni narodni junaki.
    Za strankarske pojme; so od zaveznikov izigrani borci.
    Za vojskovodje pa vojni poraženci.
    Danes po 61ih letih pa se vprašajmo ob spominu njih, kaj pa so oni za nas slovenske vernike, v luči vere?
    Kot zemljani vemo, da obstaja DOBROTA in ZLO, to pa sta sadova LJUBEZNI in SOVRAŠTVA, RESNICE in LAŽI, stalni dejavniki človeške zgodovine.
    Kot verniki pa vemo, da poleg vidnega stvarstva obstoja tudi nevidno, to je duhovno stvarstvo.
    Iz sv. Pisma zvemo, da je na duhovni strani, ki je tudi bistveni dejavnik, ki se izraža v nam vidnem stvarstvu, nenehni boj med DOBRIM in ZLOM, to je RESNICO in LAŽJO.
    Iz razodetja vemo da je Bog neskončna RESNICA, Jezus sam pa je razodel kaj je ZLO z besedami » ON JE OČE LAŽI, UBIJALEC OD ZAČETKA » O tem boju, mi, ki živimo v kalupu časa in podedovanem življenju, ki preide v bivanje preko smrti, ne vemo ničesar, razen iz Božjega razodetja, ki je v sv. Pismu.
    Najzglednejši VZOR v tem boju je naš odrešenik Jezus, sin živega Boga. On je bil preganjan, mučen, zasramovan in sramotno umorjen, čeprav je delil dobrote vseh vrst in oznanjal Božje kraljestvo, ki je ljubezen. Za svetne veljake, oblastnike in borce zla, je bil On premagan do skrajnosti, a v duhovnem boju, kakor vemo iz razodetja, je bil popoln zmagovalec nad zlom. On sam je po vstajenju razodel to sktivnost, ko je rekel svojim učencem« » Ne bojte se, jaz sem svet premagal «. Sv. Pavel pa dodaja k tej skrivnosti »Zdaj se veselim v trpljenju in na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja britkosti Kristusovi!«.( kol. 1, 24)
    Toraj, iz tega spoznanja, mi, ki verujemo v Boga in zaupamo v njegovo razodetje, v stari in novi zavezi, vemo, da so naši mučenci sozmagovalci RESNICE nad zlom in stem soodrešeniki stvarstva, sicer v sorazmernem odnosu veličastva, a vendar so dopolnjevali z svojim trpljenjem in smrtjo, kar nedostaja Odrešenikovim bridkostim.
    Vemo, da je vladar tega sveta, oče laži spretno ruval in vedno bolj ruje globoke korenine » Narodne-zveličavne omike «. To se sedaj močno pozna v splošni narodni-zveličavni omiki, nje glavna korenina pa je materin jezik, ki je tudi ključ do nje, katerega ne samo v matični domovini, temveč tudi v izseljenstvu, nevarno, kot narod, onečaščamo po zgledu prevratnikov, mednarodnih raznarodovalcev, proti katerim so se oni borili.
    Že prvi Kristjani so doumeli in nam zapustili izrek » Kri mučencev, seme novih Kristjanov «.
    Stvarnik je iz naših mučencev pripravil novo seme. Prvi jasni dokaz je narodna osamosvojitev, ki nam je bila podarjena po njihovih žrtvah. Ni goli slučaj, narodna osamosvojitev, tudi ne sočasnost letnih časov meseca Rožnika, z časom večinskega mučeništva, katerega se te dni spominjamo, temveč je bil zanjo plačan mučeniški in krvavi davek, skozi tisočletje naših prednikov, posebno pa še od okoli 20.000 junaških žrtev našega rodu, kar je več kot en odstotek Slovencev tega rodu v matični domovini. Kateri narod je plačal tako visoko ceno krvi za seme, z več kot enim odstotkom prebivalstva? Brez dvoma, nam je to milost izprosila pri Bogu Kraljica mučencev, ker brez milosti mučeništva nikakor ne more biti mučenikov, lahko so samo trpini, kar pa nima vrednosti v duhovnem boju.
    Spominjam se tedanjih dni v Vetrinju. Kmalu po prvi pošiljki Domobrancev nazaj, so se vrnili nekateri in poročali o zvijačni predaji, svarili so ostale naj se ne vračajo, pa je večina dejala « Kamor so šli oni gremo tudi mi «. Nikakor ni bilo to iz obupa, saj so se vračali prepevajoč in vriskajoč, temveč zaradi podeljene milosti mučeništva, saj so dobro vedeli kaj jih čaka, vsi so poznali zgodbe Turjaka in druge.
    Ali ni šel tudi njih Vzornik Jezus vedoč in prostovoljno v trpljenje?
    Po milosti mučeništva njih mučeništvo in smrt nista bila brez vrednosti, temveč sta se spremenila v seme Božje previdnosti. Tudi je zanje in zase molila dan in noč vsa begunska množica v prenapoljeni vetrinjski cerkvici in se stem duševno utrjevala po Mariji pomočnici, srednici vseh milosti, katere je vsem dobrohotno dajal Vsemogočni Bog.
    Vetrinje imajo svoje ime po cerkvici posvečeni Mariji Kraljici Zmagovalki, Maria Victrix, ki je godovala tiste dni, 31. Velikega Travna.
    Ali je sploh mogoče, da bi bil to goli slučaj?
    Oni ne potrebujejo našega češčenja, čast mučeništva, to najvišjo odliko, ki jo more dobiti človek, jim je Bog milostno podaril in potom njih vsemu slovenskemu narodu in božjemu občestvu.
    Mi potrebujemo njihovega spomina, da se ohranjamo v narodni-zveličavni omiki. Od nas odvisi sedaj, da izpolnimo našo dolžnost z zadostitvijo za to prelito kri, ker kot narod smo povezani z rojaki krvniki, ki so omadežavli narodno čast z bratomorno v nebo upijočo krvjo. Naša soodgovornost je razvidna iz Jezusovega reka » ….. toda povem ti, Sodomski zemlji bo na sodni dan lažje ko tebi « , toraj nismo odgovorni samo za osebna dejanja, temveč tudi za družinske, župnijske, narodne, medčloveške in tudi z okoljem.
    Zadoščati moramo za storjene zločine in krivice, kakor tudi prositi, da bi bili sadovi semena stoteri. Ni pa zadosti samo prošnja, na prvem mestu morajo biti naše dejavnosti z zglednim življenjem in z spoštovanjem sprejeti Božje darove.
    Bog nam je po svoji Cerkvi dal v dar, Vzornika naše narodnosti, da tako lažje izpolnjujemo njegovo voljo, s tem, da posnemamo vzornikovo življenje in poslušamo njegova sporočila. Vzornik blaženi Anton Martin Slomšek je rekel: » Naš slovenski jezik je božji dar….« Naši mučenci, narodni junaki so bili mučeni in usmrčeni ker so se borili proti brezbožnemu raznarodovanju, toraj, za narodno-zveličavno omiko. Kakšno čast in spoštovanje jim izkazujemo, ko v njihov spomin izjavljamo ali pesniško proglašamo v raznarodovalni materinščini, bolje rečeno, kakor je to imenoval France Prešeren, spakedrano?
    Spakedranščina je sad brezbožnega raznarodovanja, proti kateremu so se oni borili in dosegli mučeništvo. Ni toraj nespodobno od nas, nespoštovanje njih, ki so dali življenje za narodno-zveličavno omiko? Taka dejanja nikakor niso njim niti nam v čast, še manj pa nam v spodbudo. Oni pa so vredni našega popolnega spoštovanja in priznanja časti, ki jim jo je Bog podelil.
    Čeprav se je težko boriti proti Vladarju sveta, ki je oče laži in ubijalec in po vseh podatkih, ki jih imamo v Razodetju, je njegova moč sedaj na višku in ker se zaveda, da je premagan in tudi spuščen za kratek čas, pa z vsemi močmi išče, kako bi pogubil božje otroke » Hodi okoli kakor rjoveč lev, ter išče koga bi požrl » je zapisal sv. Peter.
    Ravno zato pa mora biti naše prizadevanje za našo narodno-zveličavno omiko še posebej močno, kar pa bomo dosegli samo z Božjo milostjo in posnemanjen naših vzornikov in mučencev, ki naj nam pomagajo kot priprošniki za pravilno izpolnitev Božje volje, ki je zveličanje slehernega človeka.

    Izkažimo jim Slavo in čast, ki jim pripada, ne samo danes, temveč sleherni čas.
    Stem v zvezi, pa moramo tudi izpolnjevati v Vetrinju in potem, dane jim obljube, ki smo jih dali tudi ob svojem krstu in bili potem potrjeni za boj RESNICE pri sv. Birmi. Bogu pa se moramo zahvaliti za veliki dar mučeništva, ki ga je podelil v svoji previdnosti in modrosti našemu narodu.

    Hvala večnemu Bogu, njim pa čast in slava.

  2. Veliko pomembneje od našega priznavanja mučeništva je da te žrtve pokopljemo. Tole maševanje po gozdovih je grozno. Spodletelo nam je. In to ne pri odpuščanju, spodletelo nam je da bi pokopali te žrtve. Zadnji zakon ne kaže da bi lahko karkoli spremenil.

  3. Za nas, ki nismo neposredno doživeli grozot medvojnega in predvsem povojnega nečloveškega ubijanja, bi bilo težko razumeti ta masaker mučencev. No na srečo je imel Možina genialno zamisel, ko nam je skozi vso leto približal realnost skozi Pričevalce. Kruta realnost mora priti v našo zavest, da sploh lahko dojamemo tragiko slovenske družbe. Šele, ko to razume čim večji krog Slovencev, takrat je izpolnjen pogoj, da pride do katarze.
    Ravno te deni poteka krvodajalska akcija “Daruj kri”, ki reši življenja. No ob 70 letnici, ko so premnogi Slovenci darovali svojo kri, ki je prepojila slovenska brezna in zemljo, upam, da ta njihov dar v naši zavesti prebudi novo pravo življenje. Upam, da njihova , ki ni darovana zastonj.

  4. Dolg članek, ampak vreden pozornosti, ker je vsebinsko bogat, globoko premišljen in v pristno krščanskem duhu.

    Če gledamo cel svet, je pretresljivo, koliko je zadnja leta mučeništva kristjanov zlasti na Bližnjem vzhodu, Sev. Afriki, Nigeriji. Pretresljive so tudi reke beguncev, ki poskušajo ob obupnih razmerah v razpadajočih barkačah doseči obljubljene evropske obale.

    Katastrofa je, da ta hip razviti Zahod svetu ne zna ali noče ponuditi vodenja. Kot je bilo v času Busha ml. tega intervencionističnega vodenja preveč in celo zgrešenega, danes ne naredijo ne ZDA, ne EU, ne Obama, ne Merkel, Hollande ali Cameron praktično nič učinkovitega, da bi se ta zgodba destrukcije in trpljenja ustavila.

    Škandalozno je najprej, kako malo je vojaško narejenega proti ISISu. Maligna tvorba se razrašča vsem na očeh kot v posmeh vsemu civiliziranemu ( glej morilski in kulturocidni posnetki, s katerimi se oni celo postavljajo na you.tube). Zahod se je pa loteva z aspirinom. Podobna maligna tvorba manjšega dosega je v Nigeriji Boko haram.

    Sirija in Libija sta prepuščena avtodestrukciji, Irak že delno vsaj od prej. Da se je cel ta proces ” arabske pomladi” sprožil, nosi Zahod kar nekaj odgovornosti, od katere danes ne bi smel bežati. Tudi zato, ker so pretresljivi dogodki s tavajočimi v Sredozemlju eden od sadov te “pomladi”.

    Kopti so ena od danes preganjanih praskupnosti kristjanov v svetu. A naredi Zahod karkoli, da se jim to v “prozahodnem” Egiptu ne bi dogajalo? Naredi kaj EU? Naredimo kaj slovenski katoličani, naredijo kaj slovenski katoliški politiki?

  5. Me veseli, da na več koncih in krajih našega katoliškega milieja slišim klic k češčenju naših mučencev komunistične revolucije, a razen tega klica ne vidim prav veliko konkretnih dejanj češčenja (javno, v okviru bogoslužja, litanij, prošenj za beatifikacijo itd.). Seznam mučencev je kar dolg: objavljen je v knjigi Palme mučeništva.
    Pa še ena pripomba: zelo se strinjam, z mislijo v članku, da so mučenci nadnaravna sila, ki prinaša spreobrnjenje (kri mučencev – seme novih kristjanov), ampak, kot že nakazano, te sile ne bomo sprostili, če jih ne bomo častili. In dalje ne vidim povezave med konceptom spreobrnenja in konceptom sprave, ki je afirimiran na koncu sestavka. Mislim, povezava je, najmanj kar lahko rečem, dvoumna. Seveda, če bi bili vsi spreobrnjeni h katolištvu bi bila med nami sprava, ampak poudarjanje sprave lahko ima (in običajno ima) v našem slovenskem kontekstu prav nasproten pomen, da se sprijaznimo z nespreobrnjenostjo nekatoličanov (=> zlasti komunistov).

  6. Odličen članek. Moti pa me uporaba izraza MUČENEC.
    Velika večina pobitih je bila NEDOLŽNA ŽRTEV nasilja in ne mučenec, če imamo v mislih mučenca vere.
    Tudi vsak antikomunizem še ni pričevanje vere.

Comments are closed.