Zdi se, da je šla Cerkev z marsikatero spremembo predaleč

Jože Mlakar: “Zdi se, da je šla Cerkev z marsikatero spremembo predaleč”

Zdi se mi, da je Cerkev v Sloveniji s spremembami v pokoncilskem duhu nekoliko pretiravala. Menim, da bi morali v Cerkvi, predvsem pri bogoslužju, marsikaj počistiti. Tam, kjer smo šli verniki v svoji drži in sproščenosti predaleč, bi nas morali duhovniki opozoriti in poučiti, kaj je primerno in kaj ne. Že zdavnaj bi morali na škofovski ravni skupaj z duhovniki in laiki odbrati ter presejati, kaj od tradicionalne in kaj od sodobne cerkvene drže obdržati in kaj opustiti.

Nedavna polemika o apostolskem pismu Traditionis Custodes, zadnji zapis na to temo je 1. avgusta prispeval nadškof Marjan Turnšek, me je spodbudila, da kot običajen nedeljnik delim z bralci Časnika nekaj svojih misli.

Mladi so navdušeno sprejeli novosti drugega Vatikanskega koncila in jih vnesli v versko življenje

Že dolgo časa čutim med mašo nelagodje, kakor da ni tako, kot bi moralo biti. Spomnim se, kakšno navdušenje je zavladalo, ko se je leta 1965 končal drugi Vatikanski cerkveni zbor. V Ljubljani, kjer sem v tistem času študiral, so bile cerkve nabito polne mladih kristjanov. V tistem času je Teološka fakulteta organizirala vrsto predavanj vrhunskih teologov in filozofov. To so bili Janez Janžekovič, Anton Trstenjak, Vekoslav Grmič, Anton Strle, p. Miha Žužek in drugi. Velika učilnica na Teološki fakulteti je bila premajhna, zato je bil ozvočen še en velik prostor, mnogi študenti pa so našli prostor samo še v zunanjem hodniku stavbe.

Mašni obred v slovenskem jeziku in k ljudstvu obrnjen oltar sta bila za nas pravo olajšanje, saj smo šele takrat razumeli in dojeli, kaj maša sploh je. Hkrati z navdušenjem in olajšanjem je predvsem med mladimi zavladala sproščenost, ki je prej nismo poznali. Opustili smo spokornostno držo s povešeno glavo in sklenjenimi rokami in zavzeli ponosno pokončno držo z na prsih prekrižanimi rokami. Nekoliko vzvišeno smo si privzeli vlogo naprednjakov in povsem opustili prejem obhajila v usta. Imponiralo nam je moderno cerkveno petje s kitaro in drugimi posvetnimi inštrumenti. Med študenti so zaživele veroučne skupine, ki so bile tudi prostor druženja in zabav. To je bil čas karizmatičnih duhovnikov (Franc Bole, Vinko Kobal, p. Miha Žužek, p. Hieronim Žveglič …), okoli katerih so se zbirali tudi neverni ljudje.

Zdi se, da je šla Cerkev z marsikatero spremembo predaleč

Manj vidno so se v Cerkvi dogajale še druge spremembe. Boga Očeta, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je zamenjal neskončno usmiljeni Jezus, ki je nase prevzel vse naše slabosti in grehe. Če povzamemo misel Dostojevskega: Če ni Boga, je vse dovoljeno, lahko rečemo tudi: Če imamo šibkega Jezusa, je dovoljeno marsikaj, saj nam bo na koncu vse odpustil. Že dolgo ni bilo slišati, da se moramo Boga bati. Med spremembami, ki jih je prineslo pokoncilsko obdobje, je tudi odstranitev pregrade med presvetim in svetim. Še danes ne vem, zakaj so po koncilu iz cerkva umaknili obhajilne mize, ob katerih se je obhajilo prejemalo kleče. Če prejemamo Boga stoje, lahko stojimo tudi med povzdigovanjem. Če svetemu obredu prisostvujemo v sproščeni drži, smo lahko pri maši tudi v sproščenem oblačilu, od koder je samo korak do neurejenosti in nemarnosti.

K mojemu nelagodju, naj mi bo oproščeno tukaj zapisano, prispeva tudi sodobna cerkvena arhitektura, ki za skromnim pokoncilskim oltarjem nima primernega ozadja, kot so mogočni oltarji v starejših cerkvah. Ne razumem, zakaj so v ljubljanski stolnici veličasten glavni oltar umaknili v stransko cerkveno nišo. Tja so pospravili tudi tabernakelj z Jezusom, da ne moti praznega pogleda v razkrit prezbiterij. Tudi v modernih cerkvah je tabernakelj z Najsvetejšim umaknjen nekam vstran, da ga komaj vidimo samo kot škatlo, v kateri je zaprt Jezus.

Pred obhajilom molimo v pokoncilskem duhu: Nisem vreden, da prideš k meni …, v izvirniku, povzetem po evangeliju, pa je zapisano: Nisem vreden, da prideš pod mojo streho … V sodobni različici zveni molitev močno egocentrično, v tradicionalni, predkoncilski varianti pa molimo za občestvo, združeno pod isto streho.

Za zaključek

Ne glede na to, ali imam ob zapisanem prav ali ne, menim, da bi morali v cerkvi, predvsem pri bogoslužju, marsikaj počistiti. Tam, kjer smo šli verniki v svoji drži in sproščenosti predaleč, bi nas morali duhovniki opozoriti in poučiti, kaj je primerno in kaj ne. Že zdavnaj bi morali na škofovski ravni skupaj z duhovniki in laiki odbrati ter presejati, kaj od tradicionalne in kaj od sodobne cerkvene drže obdržati in kaj opustiti. Zdi se mi, da smo v Sloveniji s spremembami v pokoncilskem duhu nekoliko pretiravali. Marsikje, kjer sem bil v tujini pri maši, še vedno pred obhajilom molijo pod mojo streho (v Nemčiji), med povzdigovanjem in med obhajilom pa vsi klečijo (na Slovaškem).