Zdi se, da je šla Cerkev z marsikatero spremembo predaleč

5
Jože Mlakar: “Zdi se, da je šla Cerkev z marsikatero spremembo predaleč”

Zdi se mi, da je Cerkev v Sloveniji s spremembami v pokoncilskem duhu nekoliko pretiravala. Menim, da bi morali v Cerkvi, predvsem pri bogoslužju, marsikaj počistiti. Tam, kjer smo šli verniki v svoji drži in sproščenosti predaleč, bi nas morali duhovniki opozoriti in poučiti, kaj je primerno in kaj ne. Že zdavnaj bi morali na škofovski ravni skupaj z duhovniki in laiki odbrati ter presejati, kaj od tradicionalne in kaj od sodobne cerkvene drže obdržati in kaj opustiti.

Nedavna polemika o apostolskem pismu Traditionis Custodes, zadnji zapis na to temo je 1. avgusta prispeval nadškof Marjan Turnšek, me je spodbudila, da kot običajen nedeljnik delim z bralci Časnika nekaj svojih misli.

Mladi so navdušeno sprejeli novosti drugega Vatikanskega koncila in jih vnesli v versko življenje

Že dolgo časa čutim med mašo nelagodje, kakor da ni tako, kot bi moralo biti. Spomnim se, kakšno navdušenje je zavladalo, ko se je leta 1965 končal drugi Vatikanski cerkveni zbor. V Ljubljani, kjer sem v tistem času študiral, so bile cerkve nabito polne mladih kristjanov. V tistem času je Teološka fakulteta organizirala vrsto predavanj vrhunskih teologov in filozofov. To so bili Janez Janžekovič, Anton Trstenjak, Vekoslav Grmič, Anton Strle, p. Miha Žužek in drugi. Velika učilnica na Teološki fakulteti je bila premajhna, zato je bil ozvočen še en velik prostor, mnogi študenti pa so našli prostor samo še v zunanjem hodniku stavbe.

Mašni obred v slovenskem jeziku in k ljudstvu obrnjen oltar sta bila za nas pravo olajšanje, saj smo šele takrat razumeli in dojeli, kaj maša sploh je. Hkrati z navdušenjem in olajšanjem je predvsem med mladimi zavladala sproščenost, ki je prej nismo poznali. Opustili smo spokornostno držo s povešeno glavo in sklenjenimi rokami in zavzeli ponosno pokončno držo z na prsih prekrižanimi rokami. Nekoliko vzvišeno smo si privzeli vlogo naprednjakov in povsem opustili prejem obhajila v usta. Imponiralo nam je moderno cerkveno petje s kitaro in drugimi posvetnimi inštrumenti. Med študenti so zaživele veroučne skupine, ki so bile tudi prostor druženja in zabav. To je bil čas karizmatičnih duhovnikov (Franc Bole, Vinko Kobal, p. Miha Žužek, p. Hieronim Žveglič …), okoli katerih so se zbirali tudi neverni ljudje.

Zdi se, da je šla Cerkev z marsikatero spremembo predaleč

Manj vidno so se v Cerkvi dogajale še druge spremembe. Boga Očeta, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je zamenjal neskončno usmiljeni Jezus, ki je nase prevzel vse naše slabosti in grehe. Če povzamemo misel Dostojevskega: Če ni Boga, je vse dovoljeno, lahko rečemo tudi: Če imamo šibkega Jezusa, je dovoljeno marsikaj, saj nam bo na koncu vse odpustil. Že dolgo ni bilo slišati, da se moramo Boga bati. Med spremembami, ki jih je prineslo pokoncilsko obdobje, je tudi odstranitev pregrade med presvetim in svetim. Še danes ne vem, zakaj so po koncilu iz cerkva umaknili obhajilne mize, ob katerih se je obhajilo prejemalo kleče. Če prejemamo Boga stoje, lahko stojimo tudi med povzdigovanjem. Če svetemu obredu prisostvujemo v sproščeni drži, smo lahko pri maši tudi v sproščenem oblačilu, od koder je samo korak do neurejenosti in nemarnosti.

K mojemu nelagodju, naj mi bo oproščeno tukaj zapisano, prispeva tudi sodobna cerkvena arhitektura, ki za skromnim pokoncilskim oltarjem nima primernega ozadja, kot so mogočni oltarji v starejših cerkvah. Ne razumem, zakaj so v ljubljanski stolnici veličasten glavni oltar umaknili v stransko cerkveno nišo. Tja so pospravili tudi tabernakelj z Jezusom, da ne moti praznega pogleda v razkrit prezbiterij. Tudi v modernih cerkvah je tabernakelj z Najsvetejšim umaknjen nekam vstran, da ga komaj vidimo samo kot škatlo, v kateri je zaprt Jezus.

Pred obhajilom molimo v pokoncilskem duhu: Nisem vreden, da prideš k meni …, v izvirniku, povzetem po evangeliju, pa je zapisano: Nisem vreden, da prideš pod mojo streho … V sodobni različici zveni molitev močno egocentrično, v tradicionalni, predkoncilski varianti pa molimo za občestvo, združeno pod isto streho.

Za zaključek

Ne glede na to, ali imam ob zapisanem prav ali ne, menim, da bi morali v cerkvi, predvsem pri bogoslužju, marsikaj počistiti. Tam, kjer smo šli verniki v svoji drži in sproščenosti predaleč, bi nas morali duhovniki opozoriti in poučiti, kaj je primerno in kaj ne. Že zdavnaj bi morali na škofovski ravni skupaj z duhovniki in laiki odbrati ter presejati, kaj od tradicionalne in kaj od sodobne cerkvene drže obdržati in kaj opustiti. Zdi se mi, da smo v Sloveniji s spremembami v pokoncilskem duhu nekoliko pretiravali. Marsikje, kjer sem bil v tujini pri maši, še vedno pred obhajilom molijo pod mojo streho (v Nemčiji), med povzdigovanjem in med obhajilom pa vsi klečijo (na Slovaškem).

5 KOMENTARJI

  1. Pozdravljam konstruktiven komentar avtorja. Pastoralna kriza Cerkve na Slovenskem, ki izvira iz liturgično-dogmatične krize, je vedno bolj očitna katoliški javnosti. Vedno novi “dobronamerni” pristopi vodstva Cerkve t.i. ‘Nove evangelizacije’ so obenem vedno bolj očitno naivni, to pa ni katoliška krepost. Ob krizi župnij in duhovnih poklicev se je iz uveljavljenih katoliških medijev in kar občestva, odrivalo tiste, ki so opozarjali na pokoncilske težave in se jih označevalo za nebodigatreba, farizeje ali čipkarje. Samo da so vrtički ostali nedotaknjeni.
    Tako več očitno ne gre naprej. Menedžiranje upada, krčenja, manjšanja v nekakšno “prvobitno” “izvorno” Cerkev, tega zvest in veren katolik ne more sprejeti kot njegov smoter obstoja v Cerkvi.
    Slovenci smo se prvim pretresom koncila v sedemdesetih morda izognili bolj kot Zahod, a razvoj dogodkov nas je 30 let po osamosvojitvi dohitel. Postajamo protestantizirana slovenska cerkev in ne več katoliška Cerkev na Slovenskem.
    Priložnosti pontifikatov Janeza Pavla II ter predvsem Benedikta XVI, smo zamudili. Zdi se, da je bil zadnji še posebej slabo sprejet v Cerkvi na Slovenskem. Sedaj tudi t.i Frančiškovega “efekta” pač ni, popolna kriza pa prežema Cerkev vse do ljubljanskega bogoslovja.
    Potrebno je da se zbudimo iz spanca, da se zresnimo, da kritično ovrednotimo pokoncilske spremembe ter ustavimo vedno bolj drveči vlak “modernih” “pristopov”. V nasprotnem primeru nas čaka kriza takšnih razsežnosti iz katere se bomo reševali še več rodov.

  2. To je zelo dobro izhodišče za dialog.
    Sicer pa ni nič narobe, če se poudarja, da je naš Šef neskončno usmiljen. Še premalo se to poudarja. Nasilje je, če gremo korak naprej. Nekateri si namreč razlagajo to usmiljenje samovoljno: Če je naš Šef neskončno usmiljen, lahko počnem karkoli. Ta samovoljna razlaga je pot v globoko blato. Usmiljenje našega Šefa pa je v Njegovi pripravljenosti, da nas potegne iz kakršnegakoli blata. Ali si to želimo?

  3. Sedaj pa bom malo bolj konkreten. V neki župniji na slovenskem je pred nekaj leti prišlo do menjave župnika. Današnji župnik ima delavniške sv. maše trikrat daljše kot prejšnji. Pred nekaj leti je bilo pri delavniških sv. mašah toliko vernikov kot imam prstov na eni roki. Dandanes, ko so t. i. “pokovidne” razmere, pa nimam dovolj prstov na vseh štirih okončinah, da bi lahko preštel vernike pri sv. mašah ob istem času.

  4. “Še danes ne vem, zakaj so po koncilu iz cerkva umaknili obhajilne mize, ob katerih se je obhajilo prejemalo kleče.”

    Naj poskusim pojasniti. Bistvo je spoštovanje. Klečanje kot znak spoštovanja je danes izginilo iz naše družbe.

Comments are closed.