Dobrohoten pogled na apostolsko pismo Traditionis Custodes

9

Na praznik Karmelske Matere Božje je papež Frančišek izdal apostolsko pismo Traditionis Custodes o rabi rimskega bogoslužja izpred prenove leta l970. Pričakovano so bili odzivi nanj zelo različni. S svojimi mislimi ne želim stopati v nikakršno polemiko, saj vsakomur priznavam pravico do lastnega presojanja, ampak želim izraziti svoj pogled katoliškega škofa na to pismo.

Apostolsko pismo papeža Frančiška je sad poizvedovanja med škofi, ali je delo prejšnjih dveh papežev doseglo namen

Moje izhodišče je, da je vsak dokument cerkvenega učiteljstva treba razlagati dobrohotno, v smislu dobrega za celotno Cerkev, zato izključujem možnost, da bi papež želel kogarkoli osebno napasti; dokument je napisan za vesoljno Cerkev in bodo aplikacijo na konkretne razmere morali narediti škofje ordinariji. Nasprotno, prepričan sem, da je papež napisal apostolsko pismo v skrbi za edinost in slogo v Katoliški Cerkvi, kar izrecno pove v pismu kakor tudi v spremljajočem pismu; s tem želi delovati v duhu svojih predhodnikov papeža sv. Janeza Pavla II. in Benedikta XVI.

Apostolsko pismo ni odraz spontane papeževe želje ali kakšne njegove muhe, ampak sad poizvedovanja med svetovnim episkopatom, ki ga je Kongregacija za nauk vere izvedla lani, da bi ugotovila, kaj se je dogajalo na tem področju v več kot desetih letih od motuproprija Summorum pontificum Benedikta XVI., s katerim je še jasneje opredelil dovoljenje obhajanja bogoslužja po izredni obliki rimskega obreda v misalu iz leta 1962, ki ga je dovolil sv. Janez Pavel II. (Ecclesia Dei). Prvi je želel predvsem spodbuditi zedinjenje s shizmatičnim gibanjem msgr. Marcela Lefebvra; drugi pa je tej skrbi dodal še skrb za nove skupine, ki so se navdušile nad to liturgijo, da ne bi zašle na pot ločitve.

Namen obeh je bil nedvomno cerkvenosten v smislu ohranjanja in doseganja prvotne edinosti. Odgovori škofov vsega sveta so papeža zaskrbeli, saj je poizvedovanje razkrilo, da apostolski pismi predhodnikov marsikje nista dosegli svojega pastoralnega namena. Namesto tega so se ponekod »povečale razdalje, utrdile razlike in ustvarila nasprotja«, kar ranjuje občestva in zavira polno občestvenost Kristusovega skrivnostnega telesa.

Ko se posameznik ali skupina dvigne nad papeža in cerkveno učiteljstvo, to pomeni, da sebe postavlja nad delovanje Svetega Duha v teh ustanovah

Papeža kot vrhovnega voditelja Cerkve močno skrbi, ker vse to prizadevanje ni prineslo večjega in globljega sprejemanja odločitev drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, ampak je mnoge spodbudilo k še večjemu zavračanju njegovih sklepov in prav tako k zavračanju rednega učenja papeža oziroma cerkvenega učiteljstva. Kadar pa se posameznik ali manjša skupina dvigne nad učenje vesoljnega cerkvenega zbora in nad redno cerkveno učiteljstvo, to pravzaprav pomeni sebe postavljati nad delovanje Svetega Duha v teh ustanovah, ki imajo v osnovi apostolski izvor. In zelo razumem, da mora to zaskrbeti papeža in vse škofe ordinarije, ki jim je zaupana naloga, voditi in ohranjati Cerkev na poti edinosti in hkrati odgovarjati na potrebe vernikov, ki živijo v konkretnem prostoru in času ter določenih kulturnih okoljih.

Pisma nikakor ne razumem kot zgolj prepovedovanje, marveč kot klic k potrebnemu razločevanju v posameznih konkretnih primerih. In ta naloga pripada škofom ordinarijem, da v duhu ljubezni in službe edinosti preverijo, kako je glede teh vprašanj v že obstoječih skupnostih, ki obhajajo bogoslužje v izredni obliki. Kjer jim takšno obhajanje pomaga k globljemu sprejemanju koncila in cerkvenega učiteljstva, ne vidim v pismu namiga, da naj bi jih ukinili. V nasprotnem primeru pa kot dobri pastirji in očetje morajo posredovati, kot morajo dobri starši otrokom postaviti prave meje, če jim želijo dobro.

Škofje naj poskrbijo za dobro usposobljene duhovnike, ki bodo pomagali vernikom do vedno globlje pripadnosti Cerkvi

Pozitivno se mi zdi tudi naročilo škofom, da naj poskrbijo za dobro pripravljene, usposobljene duhovnike tem skupnostim, kar ne pomeni le, da znajo dobro latinsko, ampak da so tudi sposobni vsestransko pastoralno skrbeti za zaupane jim vernike; kar pomeni, da jim z učenjem in obhajanjem liturgije pomagajo vedno globlje pripadati Katoliški Cerkvi, globlje razumeti učenje drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora v duhu celotne tradicije Cerkve in z veseljem ostajati v edinosti s svojim škofom.

Nekdo me je vprašal glede prepovedi obhajanja izredne oblike rimskega obreda v župnijskih cerkvah. Glavni razlog vidim v tem, da oba obreda, redni in izredni, predpostavljata za primerno obhajanje različno urejen liturgični prostor. Za izredno obliko je to laže zagotoviti v kakšnem drugem bogoslužnem prostoru, kajti župnijska cerkev mora biti oblikovana za obhajanje redne oblike bogoslužja. Hkrati pa je s tem zagotovljeno, da po nepotrebnem ne bi prihajalo do napetosti med verniki iste župnijske skupnosti, ki si želijo obhajanja v različnih obredih, kar na žalost ni tako redko po svetu.

Bogoslužna obhajanja so in morajo vedno ostati skupnostna obhajanja, ne razlog delitve. Če se zgodi slednje, krščanski obred izgubi svoj pozitiven, božji pomen in namen; kajti ločevanje po svetopisemskem razodetju ne sodi k Bogu, ampak k nekomu drugemu.

To so moji razlogi, da pozitivno ocenjujem to papeževo apostolsko pismo in k podobnemu pristopu in k dialogu vabim vsakogar, ki v srcu dobro misli.

9 KOMENTARJI

      • Nikakor, niti slučajno ne razume latinščine “cel svet”, kot menite…a to tudi ni potrebno, kajti Sveti Duh obvlada vse obstoječe in že izginule jezike in kjer deluje Sveti Duh prave ljubezni, govorimo vsak v svojem jeziku in se odlično razumemo.

        • Jaz sem to opombo razumel kot hudomušen sarkazem. Sedaj pa resno: nekateri molijo tako, da jaz to slišim kot neko žlobodranje. Kdo ve kaj več o tem?

  1. Spoštovani gospod nadškof, cenim Vaš dobrodošli poskus, najti v tem dokumentu pozitivne prvine. Čeprav izrazito nedialoško zastavljeni motuproprij tudi osebno kot človek in katoličan doživljam kot veliko krivico, me Vaše pisanje navdaja z upanjem, ki je tlelo že prej, da bodo prav razumni škofje zgladili nasprotja in se juha ne bo pojedla tako vroča, kot so jo v Vatikanu skuhali. Na omenjeni način boste končno pomagali ohraniti ugled papeža Frančiška, ki je v tej stvari na žalost očitno preveč prisluhnil skrajnim nasprotnikom izredne oblike rimskega obreda. Hvala Vam torej za iskrico upanja.

    • Nehajte s temi oslarijami, ki razdvajajo, prosim. Obred je pri vseh številnih vprašanjih in dilemah, ki tarejo cerkev in širšo družbo, povsem nerelevantna tema. Pošteno ste že dolgočasni.

  2. Odličen komentar dr. Mavra na pismo škofa.
    Tudi meni kot mlajšemu katoliku je star obred blizu, ker izraža presežnost, red, resnost katoliške vere.
    Tudi Cerkev na Slovenskem bo morala v odprtem pogovoru z laiki ovrednotiti krizo duhovništva pri nas, vsesplošno pomanjkanje duhovnih poklicev ter poganizacijo družbe.
    Verjamem in prepričan sem da bomo skupaj slej ko prej prišli do zaključka da soobstoj obeh obredov ter ponovno odkritje katoliškega izročila lahko pomembno pripomoreta k obnovi katoliškega življenja v Sloveniji. To kažejo vsi trendi iz tujine.
    Od škofov pričakujem resen pristop k katoliški krizi v Sloveniji, nehajmo olepševati zadeve. Dajmo mladim bogoslovcem možnost da se vrnejo k izročilu. Poslušajte prosim nas tiste mlade, ki (sploh) še hodimo v Cerkev in ki nam je do njene blagodati.
    Obnovimo Cerkev na Slovenskem z vidnimi znamenji katolištva in tudi liturgični soobstoj dveh obredov naj bo močno pričevanje tega.

Comments are closed.