Leto Josipa Jurčiča (1844–1881)

1

Josip Jurčič je bil rojen 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. Oče Marko je bil stiški kočijaž, ki se je na Muljavo priženil in imel tam nekaj let tudi branjarijo in žganjarno. Želji po odkrivanju sveta in življenja v domači okolici je Jurčiču kot otroku in doraščajočemu fantu prvi ugodil njegov ded. Njegovo pripovedovanje pravljic in pripovedk je razgibalo dečkovo domišljijo in budilo v njem pripovedni dar.

Jurčičeva rojstna hiša, kakršna je bila konec 19. stoletja. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Osnovno šolo je obiskoval na Krki. Prvo leto se ni naučil niti brati, zato je obupal in ostal vse leto doma. Brati ga je potem naučila starejša sestra Marija, na Krko pa se je vrnil po enoletnem premoru in končal osnovno šolo z zelo lepim uspehom.

Leta 1855 je oče odpeljal enajstletnega sina v Ljubljano k teti; najprej je obiskoval dve leti normalko, nato pa osemletno gimnazijo in bival od tretjega do končanega sedmega razreda v škofijskem zavodu Alojzijevišču, kamor so ga kot brezplačnega gojenca sprejeli po priporočilu domačega (krškega) župnika in kot odličnega učenca.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi utemeljitve Ministrstva za kulturo leto 2021 razglasila za leto Josipa Jurčiča. Predlagala ga je rojstna občina Ivančna Gorica. Ne samo v Ivančni Gorici, tudi drugod po Sloveniji je spomin na umetnika in njegovo delo še zelo živ. Dela Josipa Jurčiča še vedno beremo, prav na podlagi razglasitve leta 2021 njemu posvečeno pa lahko njegovo delo močneje zaživi.

Josip Jurčič je v višji gimnaziji že zaslužil s pisanjem in dobil nagrado za Jurija Kozjaka

Prvo Jurčičevo leposlovno delo Pripovedka o beli kači je bilo objavljeno v Slovenskem glasniku leta 1861. Takrat je imel precej možnosti za objavljanje v Novicah in Slovenskem glasniku iz Celovca. Ozračje v Ljubljani je bilo bolj narodno zavedno, kar je tudi vplivalo na razvoj slovenskega pripovedništva. Na Jurčiča je močno vplival tudi Fran Levstik s svojimi programskimi in jezikoslovnimi spisi ter z Martinom Krpanom. Poleg Levstika je imel na Jurčiča najmočnejši vpliv škotski pisatelj Walter Scott. Njegove romane je dobesedno požiral.

Po dedovem pripovedovanju je Josip Jurčič kot šestošolec napisal Spomine na deda (1863) s podnaslovom Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. Spomini vsebujejo štiri okvirne pripovedi, ki se naslanjajo na ljudske anekdote in zgodovinsko izročilo. Takšno osnovo ima tudi Jesensko noč med slovenskimi polharji, ki je izšla leta 1864. Kot sedmošolec je zasnoval zgodovinsko povest iz 15. stoletja Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki je izšla v visoki nakladi pri Mohorjevi družbi v Celovcu in so jo ljudje zelo radi brali. Zanjo je dobil tudi sto goldinarjev častne nagrade. Do danes je povest doživela številne izdaje v slovenskem jeziku, prevedena pa je bila tudi v več tujih jezikov. Povest je nastala na podlagi zgodovinskih dejstev iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Iz domačih krajev je zajel tudi snov za povesti Domen in Tihotapec. Domnov lik je pomembna Jurčičeva stvaritev, ena najlepših tragičnih postav.

Deseti brat – spomenik prvi ljubezni in vaškim posebnežem

Med počitnicami pred osmo gimnazijo je mladi Josip Jurčič velikokrat obiskal grad Kravjak, ki je imel bogato knjižnico, in poučeval slovenščino graščakovo hčer Johanno Ottovo in se vanjo zaljubil. Ljubezen je bila obojestranska, dopisovala sta si, vendar sta potem šla vsak po svoji poti. Kljub temu sta ostala prijatelja. Nanjo je mislil tudi, ko je oblikoval lik Manice s Slemenic v prvem slovenskem romanu Deseti brat. V romanu je poleg gospode pripovedoval tudi o okoliških vaščanih, posebno pozornost pa je posvetil vaškima posebnežema Krjavlju in Martinku Spaku, ki se je izdajal za desetega brata. Krjavlju se smejimo, nad dejanji in besedami Martinka Spaka pa se pogosto zamislimo.

Ob koncu gimnazije so sošolci Fran Celestin, Franjo Marn in Josip Jurčič izdali almanah Slovenska vila – vila kot alegorija slovenskega pesništva – kjer je Jurčič objavil dva kratka spisa: povest z zapleteno zgodbo o luteranskem pridigarju Juriju Kobili in ljubezensko pripoved Dva prijatelja. V Slovenski vili je objavljenih tudi nekaj Jurčičevih pesmi – balad in romanc.

Prijateljstvo s Franom Levstikom je bilo trdno in je obrodilo bogat sad

V letu 1865 se je tudi osebno seznanil s Franom Levstikom, s katerim sta ostala prijatelja in sodelavca do Jurčičeve smrti. Fran Levec je v spisu Spomini o Josipu Jurčiču to prijateljstvo opisal takole:

»V veliko tolažilo je bilo Jurčiču ob tem bridkem času znanje in prijateljstvo z Levstikom, s katerim sem ga jaz seznanil leta 1865. Dasi po svojih značajih jako različna, sta si bila v mnogih stvareh sorodni naturi: oba slovanska realista, oba sovražnika parketa, a velika čislatelja slovenskega kmeta, slovenskih beračev in vseh kmetskih originalov. Jurčič sam je večkrat priznaval, da mu je idejo pisati Desetega brata dal Levstik s svojim fragmentom Deseti brat, katerega je objavil leta 1863 v Vilharjevem Napreju. Levstik je sicer čislal veliki Jurčičev talent, a vendar si ne moremo misliti ostrejšega kritika njegovim povestim, nego je bil Levstik. Že o Desetem bratu mu je napisal dolgo kritično razpravo, katero mu je poslal na Dunaj. Vsako povest mu je tako rekoč anatomsko razsekal, hvalil njene vrline, ali tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vredno.

In dasi sta se večkrat sprla, sta si ostala iskrena prijatelja do smrti.«

Študij Jurčiču ni šel; živel je v revščini in pisal, da je lahko živel, a je ustvaril najboljša dela

Po maturi jeseni leta 1865 je Josip Jurčič odšel študirat na Dunaj. Vpisal se je na filozofsko fakulteto, kjer je tri semestre poslušal predavanja iz slavistike in klasičnih jezikov, vendar je zaradi težkih gmotnih razmer leta 1867 študij opustil. Stanoval je v vlažnih luknjah, stradal in prezebal. Večkrat mu je pomagal Josip Stritar, ki je vplival tudi na njegov literarni razvoj. Leta 1866, ko je bil Jurčič vpisan v prvi letnik na univerzi, je bilo nenavadno plodno za njegovo ustvarjalnost. Kakor bi kljub materialni bedi dobil navdih in voljo za napredek. V Slovenskem glasniku sta zavzeli vidno mesto povesti Kloštrski žolnir in Hči mestnega sodnika, ki velja za Jurčičevo najboljše delo z zgodovinsko tematiko, poleg njiju še krajša povest Golida, postavljena v dobo po francoski Iliriji. Pri Mohorjevi družbi (Slovenske večernice) pa je izšla povest Grad Rojinje.

Jurčič je začel delati kot časnikar in po smrti Antona Tomšiča postal urednik Slovenskega naroda

Ko je prenehal izhajati Slovenski glasnik (1868), je Jurčič ostal brez sredstev za preživljanje in zapustil Dunaj. Spomladi 1868 so ga povabili k sodelovanju pri Slovenskem narodu v Mariboru, kjer je ostal dve leti kot časnikar. Glavni urednik Slovenskega naroda je bil tedaj Anton Tomšič, Levstikov idejni učenec ter vnet in neizprosen bojevnik za slovensko besedo. V Mariboru je Jurčičevo čustveno življenje razgibala ljubezen do učiteljice Marije Schwentnerjeve, hčere ljubljanskega gostilničarja iz Bleiweisovega kroga. Jurčič je imel resen namen, poročiti se z njo, vendar njen oče temu ni bil naklonjen in je poskrbel, da se je vez med njima pretrgala.

Skupinska slika slovenskih kulturnikov, posneta leta 1877 v Ljubljani. Med njimi lahko prepoznamo Josipa Jurčiča, ki sedi drugi od desne proti levi, Frana Levstika, ki sedi predzadnji od desne proti levi, in Janka Kersnika, ki stoji tretji od leve proti desni. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Ker je leta 1870 po pokojni teti podedoval nekaj denarja, se je vrnil na Dunaj, da bi nadaljeval študij. Študija ni dokončal, zato je pomagal Stritarju pri urejanju Ljubljanskega zvona in pošiljal prispevke v Slovenski narod. Proti koncu leta se je odpravil na Hrvaško v Sisek, kjer je prvo polovico leta 1871 urejal jugoslovanski časopis Südslavische Zeitung, ki je bil ustanovljen z nalogo, da bi napadal nemško in madžarsko politiko na Hrvaškem. Po nenadni smrti A. Tomšiča je za njim prevzel glavno uredništvo Slovenskega naroda in ga urejal tako rekoč do smrti. Oktobra se je z listom preselil v Ljubljano. Zakopal se je v časnikarsko delo in za leposlovje mu je ostajalo zmeraj manj časa, zato je takrat napisal precej kratke pripovedne proze. Ob Levstiku je postal ena vodilnih osebnosti v slovenskem političnem in kulturnem prostoru.

Očitali so mu, da ni končal študija, a je bil prepričan, da je časnikarstvo njegov pravi poklic

Po letu 1876 se je spet prebudila njegova ustvarjalna sila, vendar dela iz njegovega poznega obdobja po umetniški moči ne dosegajo njegovih zgodnejših del. Levec v že omenjenem sestavku piše, da je našel notranji mir in zadovoljstvo:

»Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da ni ‘sprijen študent’, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužku svojega peresa, vesel, da se je dokopal v človeški družbi do spoštovanega imena, in večkrat je rekel v veselem razgovoru, da ne gre menjat z nobenim profesorjem.«

Kot časnikar v Ljubljani je Josip Jurčič pogosto obiskoval svoj rojstni kraj Muljavo. Tu si je jeseni 1879 nakopal vnetje rebrne mrene. Zdravje se mu je čedalje bolj slabšalo, napadla ga je tuberkuloza, in da bi okreval, je odšel marca 1880 v Gorico in Benetke. Poleti je mesec dni preživel pri Janku Kersniku na Brdu. Decembra se je znova hudo prehladil in bolezen se je stopnjevala. Aprila 1881 je legel in 3. maja umrl za tuberkulozo, star komaj sedemintrideset let. Pokopan je v Ljubljani na Navju, kamor so njegove posmrtne ostanke prenesli z nekdanjega pokopališča pri sv. Krištofu.

Njegovi sodobniki so se zavedali pomena Josipa Jurčiča

Na Jurčičevem grobu so že nekaj mesecev po njegovi smrti postavili veličasten nagrobnik. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Josip Jurčič ima devetnajst leposlovnih del v samostojnih knjižnih izdajah, ki so izšla po večkrat, poleg tega pa so večkrat izšla tudi njegova Zbrana dela. Prvič so izhajala v letih od 1882 do 1892, in sicer so izšla v enajstih zvezkih.

Njegovi sodobniki so se zavedali pomena Josipa Jurčiča. Že v osmrtnici so napisali:

»V umršem Jurčiči izgublja slovenski narod vzglednega in značajnega domoljuba, v političnem boji neustrašnega prvoboritelja in osobito nedosežnega pisatelja in pripovedovalca neumrjočih povestij in romanov, a Ljubljanski zvon žaluje za svojim prvim ustanovnim in nenadomestnim voditeljem.«

Ustanovili so Osnovalni odbor za Jurčičev spomenik, ki so ga postavili že avgusta 1891. Načrt zanj je naredil francoski arhitekt Leblanc v starogrškem slogu. Načrt je odobril Ivan Franke. Spomenik je bil postavljen že avgusta 1881. Visok je bil 3,20 m in širok 1,40 m. Iz sežanskega marmorja ga je izklesal kamnosek Čamernik, železno ograjo okrog njega pa je skoval ljubljanski ključavničar Zelenec. Denar zanj so zbirali z raznimi prireditvami in izdajanjem njegovih del in prodajo knjig, stroški pa so znašali približno 560 goldinarjev. Na spomeniku je vklesan napis iz Tugomerja:

Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklen,
Kadar braniti je česti in pravde
Narodu in jeziku svojemu.

Kmalu po pisateljevi smrti so ustanovili tudi Jurčičevo ustanovo, kjer se je zbiral denar za nagrade izvirnemu slovenskemu leposlovju. O njej so poročali Ljubljanski zvon, Ljubljanski list, Slovenski narod in Slovan; že po nekaj letih se je združila s Tomšičevo ustanovo, poimenovano po Antonu Tomšiču, ki so ga poimenovali za prvega slovenskega žurnalista, čeprav bi po mojem mnenju ta čast bolj pripadla Valentinu Vodniku.

Spomin na pisatelja in časnikarja na rojstni Muljavi je še živ, tudi obiskovalci prihajajo; hiša je lepo vzdrževana, pred njo pa stoji pisateljev doprsni kip. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Avgusta 1881 so tudi vzidali spominsko ploščo na Jurčičevo rojstno hišo, ki je zaščitena tudi kot spomenik kmečkega stavbarstva na Slovenskem. Prav blizu nje še vedno stoji tudi Krjavljeva kajža. Kulturno društvo Josip Jurčič ob hiši in kajži prireja tudi predstave na prostem.

1 komentar