Starejši še pomnimo stranišč na štrbunk in smradu, ki se je širil iz njih. Mar se ne širi neznosen smrad tudi od političnih in politikantskih potez Karla ob vseh njegovih štrbunkih?
»O, to pa to! Hudir je pa, hudir.« Rekši, se stegne po mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: »Saj sem ga jaz presekal, o polnoči sem ga presekal, na dva kosa.«
Le kdo ne pozna Krjavlja iz Jurčičevega Desetega brata? Ob pripovedi vedno žejnega vaškega posebneža se je gostilniška druščina kaj rada kratkočasila in smejala, čeravno njegovi že mnogokrat povedani zgodbi ni prav nič verjela. Nikomur ni storil ničesar žalega in vsi so ga imeli radi. Táko je pač bilo življenje na starožitnem Dolenjskem, ki se je prelilo v prvi slovenski roman.
V enaindvajsetem stoletju pa je vse drugače – tako na Dolenjskem kot tudi drugod po Sloveniji. Pa vendar kljub temu, da je Krjavelj že davno na drugem svetu, njegove izvirne in še zlasti posodobljene zgodbe še kar naprej živijo. Eden od najpomembnejših nadaljevalcev žlahtne ljudske pripovedi je Karl iz Mladike. Ni pomembno, ali si ga poslušalci zaželijo poslušati ali ne, Karl pripoveduje. Pripoveduje, grozi, izsiljuje in si izmišljuje vedno nove zgodbe. Snov zanje zajema tako v slovenski politični mlakuži kot v Evropi in svetu. Čas in prostor ne dopušča, da bi njegove veleumne pripovedi o tem, kaj je storil in kaj opustil, popisali podrobno, zato jih bomo obravnavali le na kratko.
Dragi bralci, še pomnite ministrske smetnjake in solze zaradi duševnih stisk družine odstopljenega ministra? Karl (za razliko od Krjavlja) ima družino, za katero nesebično skrbi in jo varuje. Z vsemi pravnimi sredstvi – pa čeprav gre le za pralni stroj v predsobi, ki z arbitražo še ni bila razmejena.
Solzijo se tudi vedno znova izigrani naivni upokojenci, ki so žrtve Karla. Njihovo ravnanje je moč pojasniti s stockholmskim sindromom. To je, kot je znano, psihološki pojav, ko žrtve razvijejo čustveno navezanost na ugrabitelja (mučitelja). Z veliko verjetnostjo ugibam, da Plavi to še kako dobro ve, zato upokojencem pred volitvami ne išče »novega obraza«, ki naj bi ga ti volili. Tako nas tudi pred naslednjimi volitvami čakajo obljube o skorajšnji blaginji slovenskih upokojencev, ki pa imajo toliko opraviti z resničnostjo kot pripoved o sekanju hudiča na dvoje.
V Piranskem zalivu se je prvič slišalo štrbunk ob neverjetnih traparijah, da ne rečemo zarotah, ki so se rojevale v Mladiki najprej pri pripravah na arbitražo, potem med njenim delovanjem in končno tudi po razglasitvi razsodbe arbitražnega sodišča. Kdaj bo drugič slišati, tokrat štr-bunk, in bo Piranski zaliv presekan točno na pol in ne na dvoje, lahko le ugibamo? »Na, pij, ki si tako dobro delo storil«, lahko beremo v Desetem bratu. Kaj ponujajo Hrvati, ki se zadovoljno smehljajo ob Karlovih zgodbah, naši zanesljivi viri molčijo.
Naš neustrašeni Karl je hudiča želel presekati tudi na polotoku Krimu. S svojim bridko ostrim jezikom je zamahnil rekoč: »Sveta mamka Rusija, sedem rdečih zvezd in težav!« Viri žal ne poročajo, zakaj mu svetovni politiki niso niti prisluhnili niti si niso vzeli časa, da bi se mu smejali.
S priznanjem Palestine trenutno slabo kaže. Verjetno je to zato, ker Karl še ne ve, ali naj preseka Hamasovega hudiča iz Korana ali judovskega iz Biblije. Na glede na to, po katerem hudiču bo lopnil, bo grešni kozel (po judovskem izročilu) Slovenija, ki bo iz krogov ugledne mednarodne politike dokončno izgnana v puščavo. Potem bomo Slovenci in Slovenke tavali v puščavi in z neverjetno vnemo opevali egiptovske lonce. Ta zvrst ljudske ustvarjalnosti je pri nas nekaj posebnega in kazalo bi jo zaščititi. Stroka naj čim prej pove, ali pri Unescu ali pri Evropski komisiji, v Moskvi ali Caracasu.
Karl ne razlikuje kaj dosti med Ustavnim sodiščem in Gostilno pri Obrščaku. Odločbo Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol si razlaga po svoji pameti in potrebi nekako tako, kot bi svetoval gostilničarju, kako naj prilagaja uporabo davčne zakonodaje različnim skupinam gostov v svoji gostilni. Krjavlju v Jurčičevih časih ne bi padlo na pamet to, kar je za Karla, ki je nenadkriljiv v zvijačah, mala šala: predlagati gostilničarju, naj tistim, ki v gostilno pridejo od nedeljske maše ob desetih, zaračunava višji DDV, kot onim, ki popivajo že med mašo od devete ure dalje. Če bi se kdo od vernikov čudil ali celo protestiral, bi ga utišali, češ da je zapravil priložnost za zakoniti in ugodni DDV, ker čudaki, nasprotno od večine, niso popivali od devete ure dalje. Če bi si kdo drznil še naprej ugovarjati, bi mu podvojili trošarinsko dajatev na alkohol.
Velika večina naših otrok obiskuje najboljše javne šole, ki načrtno vzgajajo k brezbrižnosti ali celo zanikovanju domoljubja in krščanstva ter posiljujejo s teorijo spola. Tisti starši, ki svoje otroke izmikajo (pre)vzgoji v javnih šolah, so tako rekoč izenačeni z državljani, ki, na primer, kršijo prometne predpise. Kaznujmo jih, tako prve kot druge – predvsem prve! Kako že gre tisto vprašanje, ki sicer ni iz Desetega brata? Zrcalce, zrcalce na steni, povej… So zrcalce zasebne osnovne šole? Kdor je že prerastel pravljice, pa naj si odgovori, od kdaj je beseda »javna« tako častivredna, da jo branimo celo z nameravanim spreminjanjem Ustave RS. Pol leta pred parlamentarnimi volitvami je politkomisar upokojenske brigade zamahnil s kar se le da ostrim kulturno-bojevniškim jezikom in slišalo se je štrbunk. Drugič se bo slišalo šrt-bunk šele po volitvah. Ker ima, kot rečemo, hudič mlade, se nam obeta nadaljevanka; število nadaljevanj bo odvisno od priliva novih borcev v armado tistih, ki so za javne hiše, javne šole, javno RTV, javno zdravstvo in bati se je, da tudi za javne sodne hiše. Nad dve tretjini jih je, borcev namreč, in tako mora ostati!
»Glej, mene boli džoko«, je Karl izrekel v prefinjenem diplomatskem slogu, v slogu, kakršnega znova in znova neuspešno vsiljuje svetovni diplomaciji. Karlove bleščeče diplomatske otrobe prebirajo le v Moskvi (z Google prevajalnikom) in verjetno tudi v Zagrebu. Že vedo, zakaj.
Rdeča nit vseh zgodb je sekanje hudiča na dvoje kot nepopisno junaško dejanje. Resnično ali izmišljeno; to ni pomembno. Ko pade prvi del presekanega v medije se sliši štrbunk, ob drugem delu pa štr-bunk. Ali medijska predelovalna industrija iz tega naredi »fake news« ali ne, pa je že drugo vprašanje. Klena slovenska beseda štrbunk ni kar tako, saj ima več pomenov. Starejši še pomnimo stranišč na štrbunk in smradu, ki se je širil iz njih. Mar se ne širi neznosen smrad tudi od političnih in politikantskih potez Karla ob vseh njegovih štrbunkih? Do kdaj si bomo zatiskali nosove?
