Joco Žnidaršič, čudeži in milosti

0
Avtor Joco Žnidaršič / Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije

V torek, 15. junija, so v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma v počastitev 30. obletnice osamosvojitve odprli fotografsko razstavo znamenitega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. Nas njej bo predstavljen izbor njegovih fotografij, nastalih v letih od 1988 do 1991. Več o razstavi in avtorju je na spletni strani Cankarjevega doma. Na odprtju razstave je govoril direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jože Dežman. Njegov govor objavljamo v celoti.

Milost, čudeži in Joco Žnidaršič so trdno povezani

Ko se dogajajo usodne stvari, pa jih preživimo, govorimo o čudežih. Joco Žnidaršič nam omeni 37 zlomov svojih kosti. »Kot mulo pa, samo malo sem padel, sem bil takoj polomljen. Zadnjo hudo nesrečo sem imel z motorjem, takrat sem bil pa čisto razbit.« Nekega 30. oktobra ga je zadela strela:

»Prišel sem do vikenda in sem hotel prižgati luč. Tisto sekundo udari v steber pa po električni napeljavi do mene in skozme, skozi sedem lukenj na nogah ven. … In vem, da sem hotel po imenih našteti otroke in sem se že zavedal, da tega ne bom izpeljal. Lahko sem samo zatulil: ‘Otroci moji!’ To so bile moje zadnje besede. Imel sem srečo, da je bil blizu prijatelj zdravnik in me je nemudoma začel oživljati. Spomnim se: »’Že hrope, že hrope’ …«

Čudežna je tudi Jocova potrpežljivost s temi telesnimi tegobami in nadlegami. Naj čudežno premaga tudi sedanje, ko mu postavljajo diagnozo, sam pa se ji upira, je ne priznava. Naj se čudeži nadaljujejo.

Joco je imel svojo spodobnost. Tako kot Titov dvorni fotograf pravi, da je

»Tita tako cenil in spoštoval, imel rešpekt pred njim, da sem se trudil, da bi ga ‘naredil’. Brez te volje, truda in mojega odnosa do njega bi lahko delal take slike … Slike bi lahko bile smešne, zato v takih primerih raje nisem slikal. Bil sem fin, pošten fant«.

Obenem pa so bile Jocove fotografije Tita neusmiljen kritik Titovine: kozjanska revščina, mučenje klavne živine med transporti. Za te fotografije je leta 1977 dobil nagrado Prešernovega sklada.

Joco Žnidaršič je pozorno lovil trenutke, ki podobe in njega zapisujejo v večnost

Joco Žnidaršič je tudi spodobno vprašal novo slovensko oblast – prek Ludvika Toplaka Franceta Bučarja – kakšno slovensko zastavo naj fotografirajo na Triglavu. In so nastale imenitne fotografije slovenske trobojnice brez zvezde.

Današnja razstava V Cankarjevem domu nam priča o njegovi pozornosti do nove države, ki je nastajala.

Čudežno in milostno je lovil trenutke, ki podobe in njega zapisujejo v zgodovino. In se ni dal ustaviti.

Z novimi časi se je začelo Jocovo založniško podjetje. Spet prijazno dvorjenje, posvečeno Sloveniji, naravi, ljudem. Izbranim podobam. Čudežnim in milostnim. Našle so množice občudovalcev doma in po svetu.

Čudežna in milostna Jocova ljubezen do narave, ljudi, fotografije ostaja. Tudi za Muzej novejše zgodovine Slovenije

Za Muzej novejše zgodovine Slovenije so bile Jocove fotografije že dolga leta tako v dometu čudeža kot milosti. Ivo Vraničar, tedaj vodja fototeke, ki je poskušal navezati stik z Jocom, je dejal: »Joco je Ahilova peta Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Ivo in Irena Uršič, danes soavtorica pričujoče razstave, sta mu napisala pismo, da si želimo, da bi se Ahil spremenil v Amorja. Joco se tega rad spominja, čeprav se mu je takrat vnela ahilova tetiva.

Premaknili smo se od Ahila do Amorja. Joco je konec lanskega leta podaril Muzeju novejše zgodovine 250.000 fotografij, nastalih do leta 1988.

Današnja razstava priča, da se sodelovanje nadaljuje. Za ta projekt sta Sarah Bervar in Sašo Kovačič skenirala okoli dva tisoč fotografij. In še mnogo jih bo.

Še več pa pričakujemo od pregledne razstave, ki jo skupaj z Jocom načrtujemo ob njegovi 85-letnici. Trenutni prizorišči razstave sta Muzej novejše zgodovine in Narodna galerija, dogovarjamo pa se tudi z možnimi drugimi sodelavci.

Že ti pogovori pa nakazujejo, koliko čudežev in milosti je še pred nami. Naj se nam zgodijo. Jocu, Cankarjevemu domu, vsem avtorjem in avtoricam ob pričujoči imenitni razstavi voščim kar največ uspeha.

Razstava je imenitno voščilo Republiki Sloveniji za trideseti rojstni dan, naj jo Joco še dolga leta spremlja in zapisuje večnosti.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.