Je Pahorjevo opravičilo družini Hudnik res velik korak k spravi?

4
946

Predsednik republike Borut Pahor je v luči prizadevanj za narodno pomiritev in spravo sprejel za svojce družine Hudnik, katere člani so bili kot žrtve revolucionarnega nasilja pobiti med drugo svetovno vojno, ter Petra Hribarja, ki je družini pomagal v prizadevanjih za rehabilitacijo in spoštljiv pokop pokojnih sorodnikov. Foto: Nebojša Tejić/STATe dni smo lahko v medijih zasledili precej pretresljivo zgodbo o tem, kako se je predsednik republike Borut Pahor opravičil družini Hudnik za dolgotrajno vračanje dostojanstva, kot je v naslovu zapisala Slovenska tiskovna agencija. Predsednik republike je namreč sprejel predstavnike družine, ki je po več kot sedemdesetih letih končno lahko opravila pokop pobitih svojcev. Deset članov omenjene družine so komunistični partizani umorili novembra 1942, enega pa tik pred koncem vojne. Preživela sta le sin Alojz in hči Marija Veronika, njunega očeta pa so posthumno razglasili za narodnega izdajalca ter mu zasegli vso premoženje.

Pred tremi leti so posmrtne ostanke pobitih članov družine izkopali v polhograjskih gozdovih. Nedavno so dobili svoj zadnji dom na domačem pokopališču. Šele januarja letos pa se je končala tudi sodna kalvarija, ki je prinesla zadoščenje – dokončno rehabilitacijo. »Sredi strašne svetovne morije je tujec položil roko nad naš narod in še brat nad brata Slovenca. Vse to je med vojno in po njej zaznamovalo vašo družinsko usodo, usodo našega naroda in vseh nas,« je po poročanju STA dejal Pahor. Alojz Hudnik se mu je zahvalil za sočutje in opravičilo, ki “zdravi rane”, saj sta s sestro kot otroka zaman iskala sočutje. Žarek upanja pa je posijal, ko je našel grob očeta in domačih, je še povedal. Pokojnim so tako uresničili pravico do spoštljivega zadnjega počitka. A v jamah in gozdovih še številne čaka, da se kdo spomni nanje, je še opozoril Alojz Hudnik.

Tako nekako bi se glasil povzetek pretresljivega srečanja v prostorih predsednika republike. Marsikdo bi dejal, da smo končno dobili civiliziranega predsednika, ki mu ni vseeno za pobite. Zagotovo je res, da se Pahor v tem smislu obnaša precej drugače kot njegov neposredni predhodnik dr. Danilo Türk.

A Pahorjevo opravičilo ima hkrati tudi svoje temne sence.

Sprejem organiziran tik pred parlamentarnimi volitvami

Ni povsem jasno, ali se je Pahor za to potezo odločil sam ali pa so mu tako svetovali drugi. Dogodek sam po sebi nima opravka s strankarsko politiko, a vseeno ne gre spregledati, da je bil Pahor v preteklosti petnajst let predsednik Socialnih demokratov (sprva Združene liste socialnih demokratov), neposredne pravne naslednice ZKS oz. KPS, ki je na slovenskih tleh izvajala komunistično revolucijo, ena od posledic revolucije pa je bil tudi poboj družine Hudnik. Kdor namreč spremlja soočenja strank, ne more spregledati dostikrat pokroviteljskega nastopanja sedanjega predsednika SD Dejana Židana, ki ima Pahorja še vedno za »svojega človeka«. Zato obstaja velika verjetnost, da bi bilo lahko pietetno srečanje po svoji časovni umestitvi hitro zlorabljeno za namene, ki s pieteto nimajo nobene zveze.

V čigavem imenu se je opravičil predsednik Pahor

V imenu države ali stranke, ki ji je pripadal? Povsem drži, da postopki pri rehabilitaciji tistih, ki jih je revolucionarno sodstvo oropalo dostojanstva, trajajo nenormalno dolgo – posmrtni ostanki mnogih žrtev so večinoma še vedno na komunističnih moriščih. Tudi na to dejstvo je opozoril sam Alojz Hudnik na sprejemu pri predsedniku republike. In ima prav. Država je torej odgovorna, ker ni poskrbela, da bi bili obsojenci z montiranih komunističnih kvazisodnih procesov avtomatsko rehabilitirani. Še manj pa, da bi krivci za komunistični genocid sedli na zatožno klop in da bi parlament javno obsodil tudi komunistični režim, tako kot so to storile mnoge države nekdanjega vzhodnega bloka. Nič od tega se ni zgodilo.

In prav v tem grmu tiči zajec – v medijskih poročilih v zvezi s Pahorjevim sprejemom ni nikjer omenjeno, kdo je bil morilec družine Hudnik. Če konkreten storilec ni znan in ga verjetno ni več med živimi, pa je jasno, kateri strani je pripadal tisti, ki je moril. Zanimivo, da poročilo STA samo hladnokrvno navede: »Deset članov družine je bilo umorjenih novembra 1942, eden pa tik pred koncem vojne.« Razumete poanto? Vse je napisano v pasivu: »bili so umorjeni«. Nič o tem, kdo jih je umoril. Bog ne daj, da bi omenili partizane. Torej, govori se samo o žrtvah, nič o storilcih. Morda bi lahko predsednik Pahor povprašal Janeza Zemljariča, kaj meni o spravnem procesu?

Zločin brez zločinca

Priča smo anonimizaciji, izbrisu odgovornosti, kar pomeni tudi brisanje resnice. Brez nje pa ni mogoče priti do sprave. Tu bi se veljalo vprašati tudi o stopnji odgovornosti Republike Slovenije, kajti tranzicijska levica ves čas poudarja kontinuiteto sedanje države s prejšnjo, totalitarno. Po drugi strani pa v primeru, ko nekdo poziva k ukrepanju (denimo evropski poslanec dr. Milan Zver, ko je predlagal postavitev obeležja žrtvam komunizma v Evropskem parlamentu), premier v odstopu dr. Miro Cerar zagovarja stališče, da Slovenija s tem nima nič. A minimalna dolžnost vsake formalno demokratične države je vsaj ta, da obsodi totalitarni režim in poskrbi za čimprejšnjo popravo krivic, ne pa da morajo svojci žrtev sami vlagati pobude in se dolga leta mučiti z dolgotrajnimi sodnimi postopki. In če smo že pri tem, kdo naj se opraviči – morda bi morala to storiti Zveza združenj borcev za vrednote NOB, saj so bili Hudnikovi pobiti prav zaradi teh »vrednot«, ki jih ZZB sedaj naglas oznanja in hkrati grozi nasprotnikom. Če je Pahor z opravičilom torej mislil resno, bo vsaj od sedaj naprej bojkotiral vse borčevske mitinge in proslave. In če tega ne bo storil, potem je svoje opravičilo izrekel s figo v žepu, zaradi večje všečnosti ljudem – in mnogi so temu vtisu nasedli.

Je Pahorjevo opravičilo torej res velik korak za slovenstvo? Lahko rečemo, da je velik korak toliko, kolikor je bil velik korak stisk roke med Milanom Kučanom in nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem v Kočevskem Rogu sredi leta 1990, zaradi česar je prva javna spominska slovesnost za pobitimi žrtvami revolucije postala »spravna«, čeprav ni prinesla sprave. Za spravo je pač potrebno nekaj več.

Vir: Demokracija

4 KOMENTARJI

  1. Korak je za začetek boljši kot trmasta stoja na mestu in začenjati moram vedno znova.

  2. Se strinjam z avtorjem članka. Morda to dejanje pomeni manjše zadoščenje za družino, nima pa to nobene zveze s spravo. Dokler država ni sposobna naglas imenovati zločincev in dokler država bogato plačuje zagovornike teh zločinov, se nismo niti za milimeter približali spravi.

    Država je še vedno ujetnik mentalne komunistične diktature. Rezultat tega je neperspektivnost na vseh področjih. Sedaj je priložnost, da to spremenimo. Čez en teden bo test, ali so državljan Slovenije zadovoljni s sedanjim statusom koristnih idiotov ali hočejo kaj več.

  3. Za spravo bi Pahor lahko naredil veliko več, če bi povedal resnico.
    Da so bili člani družine brez krivde, popolnoma nedolžni, pobiti zaradi vzpostavitve komunistične oblasti. Tako kot še mnogi drugi.
    Vendar moči, da bi govoril resnico, očitno on nima.

  4. Poiskus odgovora g.Blažiču

    Na žalost ali pa v imenu realne dejanskosti: Ne, ni velik korak. Nekaj je.Korak je.Pohvalen. Nekaj se premika. Žal pa ni znanilec sprememb, premikov, sistemskih sprememb in ni znanilec česa velikega.
    Je primer, je svetal vzgled, je vzpodbuda.Krik izgubljenih v presušeni in izjokani Puščavi v Rdečem morju
    hude zlobe in načrtnega podaljševanja zločinov nad drugačnimi iz naroda v času, ko se slaba polovica skorumpiranega judstva masti pri egiptovskih loncih mesa leta A.D.2018.
    Je morda velik korak v očeh ljudi, ki vidijo g.predsednika Pahorja v “težkem položaju” v odnosih do rdečih koalicij in do Kučanove druščine, ki je po svoje blagoslovila tako imenovani beli spomenik sprave,
    oz. najdražjo plezalno steno Evrope ob Kongresnem trgu. To, itak.

    V svojem suhoparnem oznanilu istega dogodka v Časniku pred nekaj dnevi , g.predsednik Komisije za morišča Slovenistana, g.Dežman, na koncu svojega teksta bralce preusmeri iz zaključenega dogodka, torej s sprejema Hudnikovega pokolenja pri predsedniku Pahorju skupaj z g.Petrom Hribarjem na poglobljeno spremljanje “razprave o Dolomitski izjavi”?

    Spraševal sem ga v komentarju k članku in tukaj ponavljam še enkrat:” Zakaj že, g.Dežman, nazaj k Dolomitski izjavi?”
    A naj zdaj svoj radar in senzorje preusmerim proč od Hudnikovih v njihovem dokončevanju trpljenja desetletij? Sicer, Zadevo Hudnik” zapiramo?
    Ne!
    Moramo jo še bolj odpreti, raztrančirati na prafaktorje in vsem zakajem odgovoriti vse zatoje !
    POTEM, MORDA, BOMO LAHKO gt.BLAŽIČU ODGOVORILI NA NJEGOVO VPRAŠANJE !

    JAZ OSTAJAM PRI HUDNIKOVIH, KI SO DOŽIVELI MARSIKAJ, SAMO EPILOGA NE.
    Mi naj , tak je nekako napotek g.Dežmana , zdaj v nedogled ceframo kaj je bila in kaj je prinesla in odnesla Dolomitska izjava, da bomo odkrili kaj neki, g.Dežman?
    Koliko časa bo še preteklo, koliko Save še odteklo v Črno morje, da se bo razgaljanje ene glavnih strateških komunističnih svinjskosti nekako skrotovičila v času naslednjih 5 ali petnajst let. Ali koliko let še je vladajoča rdečuhasta zmagovita elitna elita namenila Komisiji za razgaljenje vse Resnice ?
    Leto 2051, ko bo Slovenk in Slovencev samo še polovica populacije države?

    Sprašujem naravnost , koliko udbokučanistanska rdeča Camorra pričakuje, na čelu z mitomani in psi čuvaji zlagane NOB OF REVOLUCIJE, da se bodo ta čreva neiskanja odgovornosti boljševiškega bratstva krvavih rok in kosmatih duš še vlekla v prihodnost ?

    Staviva : vleči se mora kot kurja čreva dolgo v času, da se bo vse lepo izteklo v shizofreno zatolčeni pozabi, saj je rdeča Camorra tista, ki diktira vsebinskost, odmevnost in tempo, da se krivda rdečih slovenskih Kajnov 1941-1991 časovno raztegne v kontrolirani nedogled in, da se, to pa je glavno, preloži na hrbte vsega slovenskega rodu večih generacij.

    Po desetletjih vsakovrstnih muk, nadlog in preizkušenj iz delavnic slovenskega rdečega zla so z Vašo pomočjo in pomočjo Komisije in g.Veselinovića odkopali in krščansko pokopali del ostankov svojih dragih prednikov Hudnikovih. To vidim iz Vašega poročila.To je dobro.

    Vse dobro do tukaj, zdaj pa moje skromno in zaskrbljeno mnenje o površnosti, zmuzljivosti, zaprtosti,
    nedorečenosti, neizčiščenosti, neiskrenosti, nepravičnosti, skratka multi nepopolnosti in nedokončanosti , recimo, projekta “vrnitve v bibljisko človečnost” slovenskega naroda v zadoščenje za vse muke, ki vre iz velike zgodbe o darovanju na Križu, ki Vašemu poročilu v celoti manjka.
    Moje pričakovanje, ki se je zagrelo takoj na začetku, ob prebranju naslova, je opovsem neizpolnjeno moram reči.
    Moja pričakovanja so vsaj sledeča:

    Prvič:
    Hudnikovi so pred vso deželo, pomendrano in posiljeno od nepojmljivega genocidnega boljševiškega zločina in zapacano z huronsko smrtnimi grehi posameznikov in satanskega sistema, tudi krščenih, slovenskih Kajnov, izrekli angelsko nebeščansko Odpuščanje krvnikom.
    Fantastičen namen njihovega poslanstva v trenutkih v predsedniški palači, ki je v srcih in v duhu vseh Hudnikov, sem jekleno prepričan, bil že zdavnaj prej udejanjen med njimi samimi in pred Bogom neštetokrat skozi nedoumljiva trpljenja posameznih članov in ostanka uničene družine, ki je preživela.

    Hudnikovi so blizu konca svoje Kalvarije storili za slovenski narod nekaj zelo velikega, pomembnega.
    Temu se moramo posvetiti in tudi, predvsem, predsednik Komisije za morišča, g.Dežman, kot taglavni igralec (pred Ljudstvom, zdaj) te tragičnosti, bi ta človeški in krščanski revolucionarni duhovnosocialni težkooktanski preboj preizkušanih Hudnikov MORAL biti vulkanska naslovnica vseh dominantnih slovenistanskih medijev in, vsaj, pomemben del vrhunske novice iz Komisije in iz predsedniških dvorov narodu in državi na odmevni novinarski konferenci z objavo zgodovinskih dejstev, ki jih dominantni Agitprop571 mediji ne bi mogli zamolčati.

    Drugič:
    Mučeni in pomorjeni Hudnikovi so bili čisti ljudje. Bili so ničesar krivi. Bili so popolnoma nedolžni.
    O tem pomembnem kapitlju ne beremo ničesar. Napaka.
    Za vse žrtve komunistične žrtve je treba takoj in sproti povedati in izjasniti nedolžnost ljudi, žrtev.
    “So bili rehabilitirani” navajajo redki mediji, če sploh.
    Povedati je treba, da so bili mučeniško pobiti kot popolnima nedolžni ljudje za satanske strateške naklepe zločinske organizacije OF & slovenskih komunistov!
    ZAHTEVAMO IZSTOPAJOČO IZJAVO O NEDOLŽNOSTI VSEH NEDOLŽNIH ŽRTEV HUDNIKOVE DRUŽINE.

    Tretjič:
    Imamo hud zločin. Nimamo zločincev. Sami to tezo večkrat omenjate v svojih delih, predavanjih.

    Pri zločinu nad Hudniki, v tem sestavku,nimamo niti misli, niti kančka namena, niti domneve o temk kdo je odgovoren, oz je kriv strašnega zločina! Občutljivi časi, huda tema, predsednik in Komisija se ne smeta izpostavljati…bla-bla-bla!
    Kdo so ti ljudje, kdo so naročniki, kdo morilci?
    Kdo so, po imenih ti, ki jih kličemo slovenski Kajni, boljševiški morilci, vojni zločinci, genocidni zločinci,itd.
    Sam g.Dežman je vpliven zgodovinar z pomembnim dosedanjim delom, ki je tudi pomembno zgodovinsko in niti hip ne dvomim, da ima čisto vse podatke na dosegu roke. Verjamem, da jih ima Komisija, pa je nemorem klicati za odgovor, saj se je v njenem imenu oglasil g.Dežman.

    Imate in imamo, vsaj enega, če ne več, strokovnjakov, policaja, g.Jamnika, vrhunskega strokovnjaka, superspecialista, ki tudi zelo dela že leta – tudi ima vse podatke, kajneda?
    On je tisti, ki naj bi za Komisijo pred Ljudstvom izjasnil o tem ali ne – vsaj bere se, da naj bi on tipkal na tisti gumbek o tem ali naj Policaji pregledajo, zapišejo, poslikajo in odločijo o prijavi in pregonu -tako laicistično in naravnost…ali lahko izvemo kako , zakaj se je g.Jamnik odločil o teh zadevah.
    Vi ste šef, g.Dežman, ga boste vprašali kako in kaj?
    HOČEMO IMENA.TERJAMO IMENA ZLOČINCEV Z NAVEDBO NJIHOVIH FUNKCIJ.
    Bo Komisija objavila to ekspertizo ?
    Ti podatki, manjkajo. Imena zločincev manjkajo. Njihove revolucionarne pozicije, vojaške, obveščevalne, manjka, vse manjka, ljudje!
    ZAHTEVAMO IMENA ZLOČINCEV OD VRHA DO DNA TEGA PROJEKTA SMRTI NAD HUDNIKOVIMI.

    Zaključek:
    NE, g.Dežman ne bom preusmeril, niti se ne bom posvetil Dolomitski izjavi, ker to bo trajalo in trajalo.
    Da, g. Blažič , terjamo zgornje odgovore od g.Dežmana & Komisije, da bomo lahko v realnem času odgovorili na Vaše vprašanje v naslovu vašega sestavka.
    ————————————————————————————————————————————-
    ZDAJ. KONKRETNO.
    Zdaj potrebujemo zaključek vse epopeje Hudnikovih z dopolnitvijo, ki bo pomanjkljivost poročila g.Dežmana v Časniku pred dnevi odpravila, dopolnila in zapolnila do vsaj malo sprejemljivega konca Kalvarije Hudnikovih.

    Prepotrebne Katarze slovenskega ljudstva tako ali tako ne bodo in ne bomo še doživeli, če sploh kdaj
    pa ve le ljubi Bog, ki ima knjigo grehov satanskega boljševizma na slovenskem na široko razprto na svoji nebeščanski delovni mizi.

    Seveda, razen, če se ne uresničijo biblične napovedi in se uresniči drugi Kristus Jezusov prihod in bodo bobneli potresi, bodo vrele reke, se bo vdrla Postojnska jama sama vase in se bo podirala severna triglavska stena ter vse Troboževe tri glave in se bodo v dolino od apokaliptične žalosti sesule vse slovenske fantastične cerkve in cerkvice na holmih, planinah in na gorah.

    Takrat se bodo na nebu zapisala imena vseh slovenskih, torej ljudskih in osebnih grehov.
    Pisalo bo, na temnem oblaku z sijočimi črkami : Dežmanova velika slovenska Komisija za prikrita grobišča
    in za nevznemirjanje široke javnosti(kako milozvočno, odrešenjsko, kajne?) še ni povedal narodu vse
    Resnice.
    Tajanstvena Komisija ( ne obstoječi represivni aparat)za prikrita grobišča je prikrivala sveto Resnico !
    To niso heci – zato sem žalostnjo besen – zato ironiziram, da ne bo izpadlo, da strašim, vznemirjam, celo
    grozim…

    Seveda, Joshuin drugi prihod pomeni, da takrat časa ne bo več.
    Ni treba, da pride strašljivi silak, Janez Janša na oblast, da počisti z zločini in z zločinci, samo mladi Božji sin se naj odloči za svoj končni drugi prihod in vse bo rešeno. v par trenutkih.
    Rešeni bodo vsi, ki po komisijah ne zmorejo, vsi, ki se boje hudega slovenskega krvavega zla in vsi, ki stokajo kako hudo zapleteno da je…le meseci gladko tečejo in prejemki na račune tudi…
    Ko pride Jezus nazaj, ne bo časa za prošnje za odpuščanje, ne za kesanje samo in tudi odpuščanje rabljev, če bo še izrečeno, ne bo več doseglo žrtev…prepozno bo, tovariši in faranke ter tovarišice in predragi farani.

    Nazaj k temi:
    Hudnikovi, menim osebno, potrebujejo, kot vsi slovenski svojci žrtev, konec, zaključek njihove Kalvarije.
    Potrebujejo jo oni, mislim tako, in potrebujejo jo desettisoči še trpečih Slovenk in Slovencev.
    Sprejem pri predsedniku ne zadostuje.

    Jezusova Kalvarija iz A.D. 0033 vsebuje vse. Vsebuje imena in priimke vseh, ljudstva, Farizejev, vladarjev, sodnikov in rabljev. Njegova Kalvarija ima vso podstat Stare Zaveze, vsa upanja židovskega in drugih ljudstev, ima natančno vsebino, vse zakaje in zatoje in svoj namen, cilj in nauk ter popolno zadoščenje mega dogodka v galaksiji Mlečna cesta za vse Vesolje in za vse Stvarstvo.
    Napredujemo.Zelo. Že imamo natančno podobo 3D Jezusa iz Torinskega prta !

    g.Dežman in nj.Komisija pa , kakor da, nima liste krvavih norcev iz dolomitskega morilskega partizanskega štaba 1942. HALO ?
    Pardon, morda jo imate, pa vsaj povejta z g. Jamnikom, zakaj je še vedno neberljiva?
    A vaju strašita, Klavora in Turnšek in drugi Kučanovi apartčiki in sluge, halo, prosim ?

    Prosim za dopolnitev, pojasnilo in nadaljevanje zgodbe do polnosti vsebine, šele potem gremo lahko v
    samo Dolomitsko izjavo , da damo g. BLAŽIČU ODGOVOR na njegovo vprašanje .
    Zanimivo. Čakajmo.
    XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX
    Članek g.Dežmana je tukaj:
    https://www.casnik.si/deset-umorjenih-clanov-druzine-hudnik-martinovcevih-s-hrusevega/comment-page-1/#comment-174529

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite