Deset umorjenih članov družine Hudnik, Martinovčevih s Hruševega

7
995
Borut Pahor in člana družine Hudnik. FOTO: Nebojša Tejić/STA
Borut Pahor in člana družine Hudnik. FOTO: Nebojša Tejić/STA

23. marca 2015 je arheološka ekipa pod vodstvom mag. Draška Josipoviča odkrivala posmrtne ostanke sedmih umorjenih članov družine Hudnik v skriti globači, ki se zajeda v severozahodno stran hriba Jazbina oziroma pod zaselkom Zibel pri Babni Gori v Polhograjskih dolomitih. Navzoči domačini so pričali, da so se kosti umorjenih še v petdesetih letih valjali po gozdu in da so jih oni zbirali in pokopavali na mestu pokopa. Posebej pretresljiva je pripoved o rdečih ženskih laseh, ki jih je oče enega od pričevalcev našel na prostem in jih je zagrebel. To so bili verjetno lasje noseče Ivane, o kateri so pripovedovali, kako težko je umrla.

Zaradi takih razmer ni čudno, da so raziskovalci odkrili le tri delno ohranjene skelete, verjetno ženske in nekaj tulcev od krogel. Ena lobanja je imela prestreljeno zatilje.

Alojz Hudnik na mestu pomora oceta, petih stricev in tet ter svakinje
Alojz Hudnik na mestu pomora očeta, petih stricev in tet ter svakinje.

Deset članov družine Hudnik je bilo žrtev revolucionarnega terorja:
Frančiška (1875)
Alojz Hudnik (1900), oče Alojza (1938) in Marije Veronike (1937)
Marija-Manca (1904), roj. Ramovš, Alojzova žena
Polde (1913), Matija (1914) in Ivan (1908)
Francka (1896) in Ivana (1911)
Albina (1915), Ivanova žena
Miha (1904) je bil aretiran in umorjen po vojni.

Partizani so 24. novembra prišli aretirat partizana Toneta Jakšeta, ki se je skrival v Hudnikovi hiši v Hruševem 21. V spopadu je padel partizan Tonček Češnovar. Ubita tudi Tonetova mama Ana.
Najprej so zjutraj odpeljejo sestri Francko in Ivano, ki je bila visoko noseča s Tonetom Jakšetom, ter Janezovo ženo Albino. Zvečer so odpeljali brate Alojza, Poldeta, Matijo in Janeza.
Marija-Manca umre ali je bila umorjena na domačiji 24. novembra.
V naslednjih dneh so odvedli še Alojzovo mamo Frančiško (kasneje so jo našli domobranci in pokopali).
Po vojni so aretirali in umorili še Alojzovega brata Miha.
V Hudnikovi hiši se je naselilo partizansko vodstvo.
Hiša je bila požgana 21.marca 1943 v italijanski.
Alojzov sin Alojz (30. december 1938) poslan k stricu Francu Hudniku na Ježico, hčerka Vera (Marija Veronika; 26. december 1937) poslana k stricu Janezu Ramovšu v Dravlje.

8. marca 1992 je bila spominska slovesnost in blagoslov znamenja na morišču in grobišču sedmih članov družine Hudnik.

Janko Maček je leta 2013 v Zavezi opozoril na povezanost pomora Hudnikovih in prihoda komunističnega vodstva v Dolomite:
»V noči na 20. november so udarili po treh hišah v Zaklancu pri Horjulu. Odpeljali so štiri Dolinarjeve: očeta Janeza (65), mater Marijo (57) in hčeri Ivano (19) ter Bernardo (16); Zalaznikovo mater Ivano (59) in hčer Katarino (25) in še Marijo Fajdiga (22). Vseh sedem so po vsej verjetnosti še isto noč pomorili pri komaj pol ure normalne hoje oddaljenem kamnolomu ob cesti, ki iz Zaklanca pelje proti Dvoru in Polhovem Gradcu. Zakopali so jih na dveh mestih, kar bi lahko pomenilo, da so bili izpostavljeni različnim postopkom. Ena od posledic te okoliščine je bila ta, da so jih našli oziroma prekopali ob različnih časih: Dolinarjevi in Fajdigova so bili odkopani 19. aprila 1943, Zalaznikovi dve pa šele 2. aprila 1945.
Justin Stanovnik seveda ne ostane samo pri zunanjem opisu pomora v Zaklancu, ampak skuša prodreti v njegovo »notranjost, poiskati vzroke, ki so »izvajalce« nagnili k temu okrutnemu zločinu. Ko zaman išče kak namig v Tovarišiji – Kocbek je bil tedaj z drugimi Izvršniki v bunkerju nad Gaberjem – in ne more razumeti popolnega molka domačina in filozofa dr. Ceneta Logarja, je edino, kar končno najde, kratka notica o zaklanški trojki Katoliške akcije v Hribernikovih Spominih iz leta 1995. Ker pa je prepričan, da Katoliške akcije tedaj v Zaklancu sploh ni bilo in da je Hriberniku to le izgovor, razmišlja naprej in pride do zaključka, da je bil glavni vzrok za pomor sedmih Zaklančanov strah: »Kordon strahu, ki so ga partizani zgradili z boljševiško nadarjenostjo, je bil trden in je držal. Partizani, njihovo vodstvo, njihovi kurirji, prihajanje in odhajanje ljudi in blaga – vse je postalo nevidno. Glas o ustrahovalni ekspediciji v Zaklancu je šel od vasi do vasi, dokler obroč ni bil sklenjen. To vejo povedati vsi: po hišah so tudi za zaprtimi vrati in okni govorili samo še o najnujnejših opravilih v hlevu in na njivah. Sinovom, ki so bili pri vaških stražah, so matere naročale, naj pazijo, kaj govorijo, zakaj ‘oni ‘ vedo vse.« (Zaveza, št. 62, str. 58)

Spomnimo se misli Karla Grabeljška, ki jih je položil v glavo komisarja Aleša: »Izdajalce je treba kaznovati, da jim naženemo strah v kosti, da onemogočimo njihovo pogubonosno delo in pritegnemo k nam vse, ki so pošteni.« Kardelj je v uvodu k Hribernikovi knjigi zapisal, da so uvedli najstrožjo konspiracijo, da bi tudi pred prebivalstvom prikrili svojo navzočnost v Dolomitih. Ni težko razumeti, da je bila taka konspiracija možna le, če so se ljudje bali. In kaj bi ljudi moglo bolj prestrašiti kot to, da so na enem koncu doline obsodili na smrt sedem ljudi, na drugem koncu pa devet? Med njimi so bile tudi žene in dekleta; najmlajša je bila stara komaj šestnajst let. Prizanesli niso niti dekletu v zadnjih mesecih nosečnosti, ki je bila posledica njene zveze s človekom, ki naj bi se partizanom izneveril. Torej niti noseča žena niti mladoletno dekle niti sedemdesetletna starka niso varne pred partizansko kaznijo. Nobeno prepričevanje ne bi moglo biti bolj učinkovito kot to, kar se je zgodilo 20. novembra v Zaklancu in nekaj dni kasneje na Selu (Hruševo – op. J. D.). »Obroč strahu je bil sklenjen«. In ta obroč ni oklenil samo navadnih ljudi, temveč tudi partizane in njihove somišljenike. Sledi tega strahu zaznamo celo v Leskovčevem opisu tedanjega partizanskega Sela: »Vasica je bila tisto zimo med najbolj prometnimi in živahnimi v Dolomitih. Podnevi in ponoči so se sprehajali sem in tja najrazličnejši ljudje. Videl si lahko vedno nove obraze. Od kod je kdo prišel, kako mu je ime, vse je bila skrivnost. Take stvari spraševati je bilo nevarno. Vsak je imel svoje delo, in če ni bilo treba, je bilo bolje, da nisi bil preveč radoveden«. (Križpotja, str. 343) Za tak načrt in njegovo izpeljavo je bila res potrebna »boljševiška nadarjenost« in krutost.«

Tem dogodkom je prav na Babni gori sledil podpis Dolomitske izjave.
In o tem naj teče razprava.

Pripis uredništva: Prekop je financirala ustanova Memores.

7 KOMENTARJI

  1. Ni besed s katerimi se bi dalo opisat trpljenje teh nedolžnih ljudi !

    In to naj bi bila kolaboracija ? Tako so nas učili v šoli, da smo imeli v času druge vojne dobre partizane in tiste ki so izdajali, ta slabe !!!

    25 let po tem, ko smo mnogi pričakovali, da bodo te človekove zablode razčiščene in postavljene v zgodovini na pravo mesto, se na komisiji za peticije

    http://4d.rtvslo.si/arhiv/seje-delovnih-teles-dz/174326200
    poslanec ZL izjasni, da komunizem ne sodi med ostale totalitarizme kot so fašizem in nacizem ?

  2. Kaj dela komisija za reševanje prikritih morišč?
    Samo razpravljanje o dejstvih je premalo in nekoristno. To je v interesu oblasti, da se nič ne zgodi.
    Komisija ni bila imenovana, da sodeluje z oblastjo in jo ščiti, ampak, da posreduje dejstva, ki organom oblasti predstavijo zlodela, ki se morajo sankcionirati, da se ne bodo ponavljala. To je v interesu varnosti živih.

  3. Nekaj novega je v tej posiljeni deželi, g.Dežman Jože!

    “Tem dogodkom je prav na Babni gori sledil podpis Dolomitske izjave. In o tem naj teče razprava.”
    ALO-ALO ! ?
    Zakaj že – naj teče zdaj razprava o Dolomitski izjavi, prosim?
    ———————————————————————————————————————————
    Moje mozgovje z vsemi podaljški in nastavki to sprejema kot speljavo na novo temo, ki naj se ji posvetim.Prav?
    Zakuga pa, g.Dežman? A naj zdaj svoj radar in senzorje preusmerim proč od tega Vašega zapisa, ki bi naj lepo sestavljen, sicer, zadevo “zaprl” in podaljšal zgodbo Hudnikovih nekam v nedogled?

    A, seveda!To si lahko mislite, če hočete.
    JAZ OSTAJAM PRI HUDNIKOVIH, KI SO DOŽIVELI MARSIKAJ, SAMO EPILOGA NE.
    Mi naj , tak je Vaš napotek, zdaj v nedogled ceframo kaj je bila in kaj je prinesla in odnesla Dolomitska izjava, da bomo odkrili kaj neki, g.Dežman? Koliko časa bo še preteklo, da se bo razgaljanje ene glavnih strateških komunističnih svinjskosti nekako skrotovičila v času naslednjih 5 ali petnajst let.Ali koliko?
    Koliko tega udbokučanistanska rdeča Camorra pričakuje, na čelu z mitomani in psi čuvaji zlagane NOB OF REVOLUCIJE, da se bodo ta čreva neiskanja odgovornosti boljševiškega bratstva krvavih rok in kosmatih duš še vlekla v prihodnost ?

    Staviva : vleči se mora kot kurja čreva dolgo v času, da se bo vse lepo izteklo v shizofreno zatolčeni pozabi, saj je rdeča Camorra tista, ki diktira vsebinskost, odmevnost in tempo, da se krivda rdečih slovenskih Kajnov 1941-1991 časovno raztegne v kontrolirani nedogled in, da se, to pa je glavno, preloži na hrbte vsega slovenskega rodu večih generacij.

    Po desetletjih vsakovrstnih muk, nadlog in preizkušenj iz delavnic slovenskega rdečega zla so z Vašo pomočjo in pomočjo Komisije in g.Veselinovića odkopali in krščansko pokopali del ostankov svojih dragih prednikov. To vidim iz Vašega poročila.To je dobro.

    Vse dobro do tukaj, zdaj pa moje skromno in zaskrbljeno mnenje o površnosti, zmuzljivosti, zaprtosti,
    nedorečenosti, neizčiščenosti, neiskrenosti, nepravičnosti, skratka multi nepopolnosti in nedokončanosti , recimo, projekta “vrnitve v bibljisko človečnost”, v zadoščenje za vse muke, ki vre iz velike zgodbe o darovanju na Križu, ki Vašemu poročilu hudo manjka.
    Moje pričakovanje, ki je zavrelo takoj na začetku, ob prebranju naslova, je opovsem neizpolnjeno.

    Trdim, g.Dežman, da je čudno, da je neumestno in zgrešeno na koncu sestavka zapisati, da naj se bralci, torej Homo Sapiens Sapiensi Slovenicus “zdaj posvetimo Dolomitski izjavi”!
    Ali nas je res treba kot smrdljive ovce voditi na povodcih na Vaš način skozi peklenskost dogajanja, ki, zdaj očitno, nima še zaključka ? Ali ne razumem pravilno?

    Tu, g.Dežman manjka nekaj zelo pomembnega in moja pričakovanja so vsaj sledeča:

    Prvič:
    Na “koncu zadeve”, ki jo nekako označuje Vaša poved za Časnik, za moje dojme ni nikakršen konec. Hudnikovi so pred vso deželo, pomendrano od nepojmljivega genocidnega boljševiškega zločina in zapacano z huronsko smrtnimi grehi posameznikov in satanskega sistema, tudi krščenih, slovenskih Kajnov, izrekli angelsko nebeščansko Odpuščanje krvnikom.
    Fantastičen namen njihovega poslanstva v trenutkih v predsedniški palači, ki je v srcih in v duhu vseh Hudnikov, sem jekleno prepričan, bil že zdavnaj prej udejanjen med njimi samimi in pred Bogom neštetokrat skozi nedoumljiva trpljenja posameznih članov in ostanka uničene družine, ki je preživela.

    Hudnikovi so blizu konca svoje Kalvarije storili za slovenski narod nekaj zelo velikega, pomembnega.
    Temu se moramo posvetiti in, če že pišete v Časnik, g.Dežman, kot taglavni igralec (pred Ljudstvom, zdaj) te tragičnosti, bi ta človeški in krščanski revolucionarni duhovnosocialni težkooktanski preboj preizkušanih Hudnikov MORAL biti vulkanska naslovnica vseh dominantnih slovenistanskih medijev in, vsaj, pomemben del Vašega pričujočega sestavka.

    Drugič:
    Mučeni in pomorjeni Hudnikovi so bili čisti ljudje. Bili so ničesar krivi. Bili so popolnoma nedolžni.
    O tem pomembnem kapitlju ne beremo ničesar. Napaka.
    Za vse žrtve komunistične žrtve je treba takoj in sproti povedati in izjasniti nedolžnost ljudi, žrtev.

    Tretjič:
    Imamo hud zločin. Nimamo zločincev. Sami to tezo večkrat omenjate v svojih delih, predavanjih.
    N
    Pri zločinu nad Hudniki, v tem sestavku,nimamo niti domneve o temk kdo je odgovoren, oz je kriv.
    Kdo so ti ljudje?
    Kdo so, po imenih ti, ki jih kličemo slovenski Kajni, boljševiški morilci, vojni zločinci, genocidni zločinci,itd.
    Sam ste vpliven zgodovinar z pomembnim dosedanjim delom, ki je tudi pomembno zgodovinsko in niti hip ne dvomim, da imate čisto vse podatke. Verjamem, da jih ima Komisija, pa je nemorem klicati za odgovor.
    Imate in imamo, vsaj enega, če ne več, strokovnjakov, policaja, g.Jamnika, vrhunskega strokovnjaka, superspecialista, ki tudi zelo dela že leta – tudi ima vse podatke, kajneda.
    On je tisti, ki naj bi za Komisijo pred Ljudstvom izjasnil o tem ali ne – vsaj bere se, da naj bi on tipkal na tisti gumbek o tem ali naj Policaji pregledajo, zaopišejo, poslikajo in odločijo o prijavi in pregonu -tako laicistično in naravnost…ali lahko izvemo kako , zakaj se je g.Jamnik odločil o teh zadevah.
    Vi ste šef, g.Dežman, ga boste vprašali kako in kaj?
    Bo Komisija objavila to ekspertizo ?
    Ti podatki, ne obsodba, manjkajo. Imena zločincev manjkajo. Njihove revolucionarne pozicije, vojaške, obveščevalne, manjka, vse manjka, ljudje!

    Zaključek:
    NE, g.Dežman ne bom preusmeril, niti se ne bom posvetil Dolomitski izjavi, ker to bo trajalo in trajalo…

    ZDAJ. KONKRETNO.
    Zdaj potrebujemo zaključek vse epopeje Hudnikovih z dopolnitvijo, ki bo pomanjkljivost Vašega poročila, sporočila, dopolnila, zapolnila do vsaj malo sprejemljivega konca Kalvarije Hudnikovih.
    Prepotrebne Katarze slovenskega ljudstva tako ali tako ne bodo in ne bomo (še)doživeli.

    Seveda, razen, če se ne uresničijo biblične napovedi in se uresniči drugi Kristus Jezusov prihod in bodo bobneli potresi, bodo vrele reke, se bo vdrla Postojnska jama sama vase in se bo podirala severna triglavska stena ter vse Troboževe tri glave in se bodo v dolino od apokaliptične žalosti sesule vse slovenske fantastične cerkve in cerkvice.
    Takrat se bodo na nebu zapisala imena vseh slovenskih, torej ljudskih in osebnih grehov.
    Pisalo bo, na temnem oblaku z sijočimi črkami : Dežmanov Joža ni povedal narodu Resnice.
    To niso heci, zato ironiziram, da ne bo strašenja, celo grožnje…

    Seveda, Joshuin drugi prihod pomeni, da takrat časa ne bo več.
    Ne bo časa za prošnje za odpuščanje, ne za kesanje samo, tudi odpuščanje rabljev, če bo še izrečeno, ne bo več doseglo.

    Vmesno neumno vprašanje / pameten odgovor ?
    Ali je Država kdajkoli postavila cilje, ki naj jih Vaša Komisija doseže? Je postavila vsaj okvirne roke, datume? Je deklarirala odgovornosti ?
    Morda sanjam, ampak ne verjamem, da je to vsaj približno narejeno.
    Vem, da ta Država ne napreduje, niti ne stagnira, ona propada, narod propada. Tu lahko naredite veliko, da vlečete bremzo padanja v brezdanje!
    To pomeni, vsekakor, da je ta slovenska Matrica z nazivom, kakor, “zamolčani grobovi, vojna in povojna grobišča” namesto pravih imen huda in pokvarjena zagonetka in v slovenski Enigmi polprazna, prevarantsko politikantska, neresna in puhla.
    Zavod, po novem, pravite?
    Višji nivo, napredovanje? Komisija na Komisijo? De ja vu.
    Ne!
    Če že, potrebujemo popolnoma neodvisno, samoniklo, prodorno, inovativno in svobodno ustanovo z zasedbo močnih in čistih ljudi tipa Janez Turinek in Tomo Križnar, sovjet s svojim budžetom ; pravljično a ne da ? – to bi bilo prava stvar. Proč od Kučan-Golobičevega CKZKS (Navajam, ker Milan bere; samo mimogrede.)

    Nazaj k temi:
    Hudnikovi, menim osebno, potrebujejo, kot vsi slovenski svojci žrtev, konec, zaključek njihove Kalvarije.
    Potrebujejo jo oni, mislim tako, in potrebujejo jo desettisoči še trpečih Slovenk in Slovencev.

    Jezusova Kalvarija vsebuje vse. Vsebuje imena in priimke vseh, ljudstva, Farizejev, vladarjev, sodnikov
    in rabljev. Njegova Kalvarija ima vso podstat Stare Zaveze, vsa upanja židovskega in drugih ljudstev, ima natančno vsebino, vse zakaje in zatoje in svoj namen, cilj in nauk ter popolno zadoščenje mega dogodka v galaksiji Mlečna cesta za vse Vesolje in za vse Stvarstvo.Napredujemo.Zelo. Že imamo 3D
    Jezusa iz Torinskega prta !

    g.Dežman in nj.Komisija pa nima liste krvavih norcev iz dolomitskega morilskega partizanskega štaba
    1942. Pardon, morda jo imate, pa vsaj povejta z g. Jamnikom, zakaj je še vedno neberljiva?
    A vaju strašita, Klavora in Turnšek , halo, prosim ?

    Prosim za dopolnitev, pojasnilo in nadaljevanje zgodbe do polnosti vsebine, šele potem gremo lahko v
    samo Dolomitsko izjavo. Pa niti ni nujno, g.Dežman. Samo, če koga mika, zanima.

    Prosim za odgovore na izziv, kritiko, konkretno, spošt.g.Dežman. Hvala vnaprej!

  4. To je eden izmed mnigih primerov “herojstva osvoboditeljev” in “antifašistov”. Zares žalostno je, da te zločinskosti in sprevrženosti mnogi niti danes nočejo ali ne morejo videti.

    Tisti del družbe, ki te zločine zagovarja ali jih noče videti, je utež, ki nas vleče na dno.

Prijava

Za komentiranje se prijavite