Ena lastovka ne prinese pomladi, pravi pregovor, ki se mi utrne kot najprimernejši naslov za dogajanje ob interpelaciji notranjega ministra Aleša Hojsa, in če je Maša Kociper tista lastovka, ki je naznanila prihod pomladi, nimam – in najbrž mnogi med vami – prav nič proti.
Dogodka nisem zasledil v prav nobenih poročilih, ne na radiu ne na televizijskih postajah. Morda je bil objavljen v časopisih, a tega ne bi mogel ne potrditi ne zanikati, ker mi gre še kaj drugega po glavi kot le politika in prebiranje časopisov na to temo.
Zgodilo se je nekaj tako posebnega, da želim na to opozoriti vse
Toda dogodek je vendarle take narave in tako neverjeten kot suha cunja na dnu morja in v tej suši pozitivnih dogodkov naravnost kliče k objavi. In sploh ne bi bilo napak, če bi ga objavili z velikimi tiskanimi črkami na prvih straneh ali če bi ga kriče objavili v avdiovizualnih medijih. In še vedno ni prepozno, saj dobrih novic – vsaj kar se tiče konsenza – med levico in desnico, med vašimi in našimi, med mokrimi in suhimi, med rdečimi in črnimi, ni bilo zaslediti od referenduma, po katerem smo se razšli z Jugo.
Ja, dogodek ob ponedeljkovi, časovno maratonsko dolgi interpelaciji, ki smo ga registrirali, začutili, se ga na svoj način razveselili, ki nas je prevzel, napolnil s povsem drugačnim občutenjem, nekakšno toplino, radostjo in seveda presenečenjem, bi najbrž brez tega zapisa – ali bo objavljen, se mi niti ne sanja – ostal le kratka epizoda v življenju treh ljudi. Onih dveh – Maše Kociper in Aleša Hojsa –, ki sta ga ustvarila in se ga tudi zavedala, in mene kot gledalca in poslušalca pred televizorjem, ki me je prevzel do te mere, da se mi zdi vredno, da ga podelim z vami, bralci. Do njega tudi ni moglo priti po golem naključju, spodbudilo ga je globoko čustvo, zavedanje, da nemara pot ni prava, da je trasirana v ničevost, v brezizhodnost, v zmešnjavo.
Je Maša Kociper lastovka, ki naznanja pomlad?
Ker mi je odmerjenega malo prostora za ta zapis, naj vendarle nadaljujem z dejstvi. V dvorani DZ stoji minister Aleš Hojs pred številnimi očitki – vsem vam znanimi, zato o njih ne bom jaz nič – ter se brani, a je tisto, kar on govori, opoziciji slišati, kot bi govoril v culukafrijščini, v nekem nerazumljivem jeziku. Opozicija brez milosti udriha po njem, saj je njih namen – vedoč, da bo rezultat na koncu zmaga koalicije – ministru vsaj nekoliko zagreniti življenje in ga nemara spraviti ob živce, da bo izkašljal kaj neprimernega, za kar ga bodo še bolj veselo in z užitkom mrcvarili. Opozicijski poslanci tekmujejo v tem, kdo bo bolj učinkovito spravljal ministra ob živce, a ta se brani z dokazi, tabelami, fotografijami, kar je deležno novih obtožb.
Opozicija želi pripeljati stvar do vrelišča, do absurda, potem pa je bila na vrsti vodja poslanske skupine SAB Maša Kociper, da se loti ministra. Nemara pod vtisom predhodnikov, zavedajoč se, da pretiravanje ne vodi nikamor, da so šli predhodniki predaleč, Maša Kociper ubere milejše strune, takšne, kot jih še nismo slišali pri nobeni interpelaciji. Kot bi se nekaj premaknilo v njej, porodilo čustvo, da minister vendarle ni takšna pošast, kot ga opisujejo njeni sobojevniki. Ta njen milejši ton zazna tudi minister, ne le moja malenkost, pa se pozneje, ko replicira poslancem, odrazi v spravljivejšem tonu ob njenem imenu.
Tako je bilo ta dolgi ponedeljek v državnem zboru. Če sem si to izmislil ali če sem to sanjal v barvah, naj me pocitrajo tisti, ki so spremljali Miklavža ob začetku iztekajočega se meseca. In če je Maša Kociper tista lastovka, ki je naznanila prihod pomladi, nimam – in najbrž mnogi med vami – prav nič proti. Vremenoslovci napovedujejo otoplitev za Božič in po njem.
Pa srečno 2022!
