Kučan je bil prvi reformni komunist, ki je zmagal v vzhodni Evropi

7
Foto: Posnetek zaslona RTV

Minuli teden smo lahko prisluhnili pogovoru, ki sta ga imela Rosvita Pesek in njen gost Milan Kučan, od katerega ni bilo mogoče pričakovati podobne dramatičnosti kot v filmu Frost/Nixon, saj Kučan pač ni bil človek Nixonovega formata. Marsikdo na Slovenskem bi si želel Kučanove “politične spovedi”, a je v intervjuju ni dočakal,  saj smo doživeli običajno Kučanovo sprenevedanje glede lastne vloge v slovenskem političnem prostoru.

Pred leti me je navdušil film Frost/Nixon. Dokler si ga nisem ogledal, si nisem predstavljal, da se da iz navadnega intervjuja, ki ga je imel David Frost z nekdanjim ameriškim predsednikom Richardom Nixonom, narediti pravo kriminalko. Osnovno vprašanje intervjuja in filma o njem je bilo, ali bo izpraševalcu uspelo iz predsednika iztisniti nekakšno kesanje ali samorefleksijo o lastnih dejanjih. Čeprav se ocene intervjuja v resnici razlikujejo, je v filmski različici David Frost nedvoumni zmagovalec.

Tega v šoli niso jemali

Od pogovora Rosvite Pesek z Milanom Kučanom minuli teden človek seveda že v začetku ni mogel pričakovati podobne dramatičnosti. Glavni razlog je kajpak v tem, da sogovornik Peskove pač ni bil človek Nixonovega formata. V nobenem smislu. To ne pomeni, da si marsikdo na Slovenskem ne želi Kučanove “politične spovedi”. A je v intervjuju ni dočakal. Niti ni verjetno, da jo bo kdaj. Ljudje iz “šole”, ki jo je “obiskoval” prvi slovenski predsednik, samorefleksije pač niso vajeni. Vsaj v slovenskem in jugoslovanskih primerih je za to zaslužen še način rekrutiranja vodstvenih kadrov. Če je bilo za okolja v neposrednem sovjetskem planetarnem sistemu značilno “metuzalemstvo”, priseganje na ostarele žive spomenike s koreninami v medvojni Moskvi, je bil jugoslovanski recept že vsaj od začetka sedemdesetih let 20. stoletja, po zatonu “liberalizmov” in “nacionalizmov”, “šarčevstvo”. Na vrhu piramide so bili brezbarvni, brezoblični aparatčiki, katerih naloga ni bila, da bi zasnovali kaj novega ali imeli kakšno vizijo, ampak je bilo njihovo poslanstvo zlasti obramba “pridobitev”, v našem primeru “pravilnega pogleda” na krvavo dediščino revolucije, ki jih je naplavila na oblast, in gospodarskih in družbenih monopolov. Še bolj kot v Sloveniji je ta brezobličnost političnih voditeljev v zadnjih dveh desetletjih Jugoslavije bodla v oči na Hrvaškem. In naravnost groteskno je bilo slikanje aparatčika iz tistih časov Ivice Račana v zahodnih medijih kot nekakšnega svetilnika demokracije tam okoli leta 2000. Kučan (pa tudi Račan) je imel pač to srečo, da je bil zadnji naključni partijski šef ali zadnji partijski “šarec” v obdobju enoumja, tako da je za svoje privržence omenjeno simbolno ostal za vselej. Ciril Ribičič je Kučana namreč nasledil že v času sesipanja monopolov. Če bi se enostrankarska oblast nadaljevala, bi ga slejkoprej zamenjal novi naključni aparatčik.

Zaradi vsega navedenega bi bila kakršna koli globlja refleksija lastne politične biografije prvega predsednika veliko presenečenje. Kljub temu, da jo je izpraševalka marsikdaj poskušala izvabiti, ji seveda ni moglo uspeti. Doživeli smo običajno Kučanovo sprenevedanje glede lastne vloge v slovenskem političnem prostoru. Ob njegovi izjavi, da bi, če bi lahko svoj politični koncept uresničil (še bolj) brez ovir, kot ga je, Slovenija plula v precej bolj optimističnih vodah kot danes, pa človeka sili k močnemu, čeprav grenkemu krohotu.

Podobno kajpak ni bilo pričakovati kakšnih iskrenih izpovedi v povezavi z osamosvajanjem, čeprav se je Rosvita Pesek tudi tukaj trudila zavrtati v večino spornih vprašanj.

Pokazatelj temperature

Vendar intervju vseeno ni za odmet. Stara modrost iz časov socialistične Jugoslavije namreč pravi, da je bilo tam najteže napovedovati preteklost. Zato lahko trenutni pogled osrednje živeče simbolne figure od leta 1945 praktično neprekinjeno vladajoče opcije na Slovenskem na čas osamosvajanja in demokratizacije veliko pove. Ne morda o dogajanju samem, pač pa o tem, koliko je ta politično dominantna opcija pripravljena popuščati tukaj in zdaj. Vprašanje ni nepomembno, saj se je v zadnjih petih mesecih Janševe vlade jasno pokazalo, kako je slovensko družbo zmaličilo politično neravnovesje kot posledica večne prevlade enih in istih. Ker me je razsežnost tega zmaličenja kljub vsemu presenetila, omenjenega v zadnjih mesecih ne pozabim praktično nikdar omeniti. Torej je treba temperaturo v dominantnem političnem bloku vsekakor upoštevati. Ravno njegovo trenutno videnje preteklosti pa je dober lakmusov papir.

Osamosvojitev in demokratizacija sta tu ključnega pomena, ker gre za praktično edini večji proces v zadnjih petinsedemdesetih letih, ki ga vladajoči niso sami načrtovali in vodili, pa tudi glede njegovega končnega rezultata so bili negotovi. Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi jih dogajanje odplaknilo v zgodovinsko ropotarnico.

Lahko bi šlo za odločanje proti Kučanu

Iz Kučanovega pogovora s Peskovo sam razbiram, da je trenutna temperatura ugodnejša kot pred leti. Drugače kot na zadnjem vrhuncu obvladovanja slovenske družbe okrog leta 2015 prvi predsednik tokrat ni štel za primerno, da bi razkladal o tem, kaj je bilo in kaj ni bilo njegova intimna opcija. Med vrsticami je tudi precej jasno povedal, kaj je bilo na kocki za njegov blok. Svoj skok na “osamosvojitveni in plebiscitni voz” je pojasnil s tem, da ni hotel, da bi bilo odločanje o neodvisnosti odločanje enih Slovencev proti drugim. Seveda ni ekspliticno povedal, da bi v takratnih razmerah tudi takšno odločanje skoraj gotovo prineslo odločitev za samostojnost, bi pa bilo zraven še odločitev proti njemu in njegovemu večno vladajočemu bloku. Razumljivo bi bilo brez njegovega sodelovanja in skoka na voz še v pravem trenutku glasovanje oropano plebiscitarne večine (rezultat bi bil najbrž bližji Demosovemu odstotku na parlamentarnih volitvah leta 1990). In seveda je vprašanje, ali bi bilo možno osamosvojitev glede na zapleteni jugoslovanski kontekst takrat izpeljati s podobnim številom žrtev, kot je bila izpeljana zdaj.

Podobno recimo ni moč zanikati, da je Kučan s svojim “da” v zadnjem trenutku verjetno odločilno prispeval k pozitivnemu referendumskemu izidu za članstvo v Natu. Le malo pred referendumom je namreč Zveza borcem slovenski javnosti še pojasnjevala, da Združene države Amerike leta 2003 niso več tiste, s katerimi so se oni z ramo ob rami bojevali med drugo svetovno vojno.

Kar zadeva plebiscit, zasluži omembo še značilna Kučanova pripomba iz intervjuja, da so v okviru plebiscitne kampanje celo (!) nadškofu omogočili nastop na televiziji. Po svoje bizarno omenjanje te podrobnosti naj bi po eni strani bržkone služilo dokazovanju, češ, kako liberalen sem bil, smo bili, celo farju smo dovolili, da se je vmešaval v politiko. Še bolj je verjetno tovrstno opravičevanje namenjeno trdemu jedru podpornikov dominantne politične opcije pri nas, ki jim vsakršno pojavljanje Cerkve v javnosti tudi še po tridesetih letih povzroča ošpice, kar tu in tam bruhne iz podzavesti.

Kučan poudarjal slovesnost v Rogu

Ne glede na omenjeno je Kučan kar presenetljivo veliko prostora in sorazmerno svetle barve namenil spravni slovesnosti v Rogu julija 1990. Seveda se niti z besedo ni dotaknil vprašanja njene lokacije in seveda ni pozabil spustiti dimne bombice, češ, edini, ki je nasprotoval udeležbi državnih predstavnikov, je bil konservativec Ivan Oman. Toda takšno izpostavljanje nujnosti slovesnosti za poznejši osamosvojitveni proces lahko kaže, da je dominantni blok vsaj nekoliko manj samozavesten kot pred nekaj leti. Tedaj namreč cesta od leta 1941 do osamosvojitve v njihovem predstavnem svetu ni imela ovinkov, zaradi katerih bi bila potrebna simbolna spravna dejanja.

Kučan, kaj pa Evropa?

Končno je vredno nekaj besed nameniti še pogledu prvega slovenskega predsednika na širši evropski okvir, kot ga je iz njega izvabila Rosvita Pesek. Za okrog leta 1989 v demokrate na hitro prekrščene partijske aparatčike je bil seveda odnos do (zahodno)evropskega političnega in intelektualnega esteblišmenta vedno ključnega pomena. Kot sem že večkrat pisal, so se Kučan in tovariši iz drugih srednje- in vzhodnoevropskih dežel v glavnem uspešno prodali kot apostoli liberalne demokracije in borci proti podivjanim nacionalizmom, ki  jih je zahodnjake v zvezi z evropskim vzhodom panično strah.

V tem kontekstu se je Kučan kar presenetljivo sramežljivo odzval, ko je Peskova lucidno opozorila, da je bil prvi reformni komunist, ki je zmagal v vzhodni Evropi. Človek bi morda pričakoval, da se bo pohvalil z oznako “najmodernejši komunist na svetu”, ki so mu jo nekateri lepili in mu jo še lepijo. Pa nič. Pogovor je preusmeril drugam. Mogoče ga je te slovenske posebnosti vseeno nekoliko sram, saj družba res ni posebej imenitna. Pozneje so komunistični voditelji leta 1990 namreč zmagali samo še v Romuniji, Srbiji in Črni gori, vendar je nad vsemi trojimi volitvami visel očitek nepoštenosti. V Bolgariji so komunisti dobili parlamentarne volitve, predsedniških ne več.

Kar nekaj besed je bilo posvečenih tudi srednji Evropi. Očitno se prvi slovenski predsednik zaveda, da je v odnosu do srednjeevropskih voditeljev razdeljena celo volilna baza njegove politične opcije. Tako je prodajal predvsem tisto, kar je v zadnjem času v modi tudi med mojimi prijatelji in znanci z leve. Trenutno so v glavnem veliki Evropejci in zagovorniki Evropske unije. Je pa njihovo videnje podobno kot Kučanovo v intervjuju. Srednje- in vzhodnoevropske države v povezavo ne bi smele vstopiti tako množično in v paketu, med Slovenijo in (trenutno) zlasti Poljsko so menda svetovi. Očitno prevladuje ocena, da danes že sama omemba Poljske kot grdega račka prinese pozitivne točke v Bruslju. Kučan se sicer izrazi precej nejasno, a če sem ga prav razumel, je hotel povedati, da imajo ob Visli težave z načeli parlamentarne demokracije. Sploh ne dvomim, da si bodo v državi, kjer je bilo demokratično opozicijsko gibanje najbolj živo v vsej srednji in vzhodni Evropi, znali zelo vzeti k srcu takšno grajo pridnega partijskega funkcionarja izpod Alp.

7 KOMENTARJI

  1. KDO OD ZNOTRAJ-PETOKOLONAŠKO UNIČUJE SLOVNIJO IN EVROPO, KO SE VRAČA PODTALNO S POMOČJO OD ZUNAJ?
    NUJNA JE PRISOTNOST ZDA, KO BODO RAZKROJILI EVROPO, KAR ŽE POČNEJO, ZATO NI SLUČAJNO, DA PRIHAJA AMRIŠKI SEKRETAR. ŠKODA, KER V SLOVENIJO LE SIMBOLIČNO, ČE NE BO NJIH VOJAŠKE PRISOTNOSTI KOT V DRUGIH DRŽAVAH POVEZAVE MED BALTIKOM IN JADRANOM!!!

  2. Tega ” intervjuja” bolje rečeno komipropagande namenoma nisem gledal, ker se ne zanimam za slamoreznice!

    • Resnično,tudi mene zanima,komu in čemu je ta intervju s tem upokojencem v tem času namenjen in potreben.

  3. Slišati je, da se levica skrbno pripravlja na obisk Trampa v Sloveniji.
    Za sprejm bi mu ponudili kruh in butalsko sol, imajo pa tudi povabilo v Zvezo borcev in in sadike butalske soli za revitalizacijo ameriškegagospodarstva…

  4. Zmaga nad križanim? In še: v čem je npr. zmagal levi razbojnik, v čam “veliki” duhovnik od prej in še kdaj?

  5. Nikomur ni treba zavezati ust v demokraciji. Tudi Kucanu, zadnjemu sefu komunistov ne. Nenazadnje je bil bil prvi predsednik neodvisne Slovenije. Premagal je Pucnika. Zal.

    Prepricljivejsi in boljsi je treba biti od nasprotnika v demokraciji. Ne pa da ga hoces utisati. Ali celo zapreti. Kot so zaprli Janso. In mu vzeli mandat v parlamentu.

    Kucan bi lahko bil zanimiv sogovornik. A je velik skrivac, ki skrbno brani sebe in svoje iz casov komunizma. Na zahodu obstajajo novinarji, ki bi mnogo ostreje in vztrajneje vrtali vanj od Peskove.

Comments are closed.