Jože Strgar: Blagoslov dveh novih kapelic vendar tudi nekaj spodbudnega

40
847

Blagoslov dveh novih kapelic vendar tudi nekaj spodbudnegaŽupnik v Ihanu in pisec odmevnih prispevkov v Časniku z mero, Andrej M. Poznič, nam je ponovno in podrobneje dopovedoval, kaj vse, kot katoličani in kot Slovenci v prihodnosti lahko pričakujemo, če bomo še naprej družbeno in kulturno tako močno neprebujeni: Število duhovnikov se bo še naprej zmanjševalo, cerkve bodo vse bolj prazne in celotni družbi grozi civilizacijski ter kulturni razkroj. Huda napoved! Družbene razmere, ki jih imamo, jo v marsičem pritrjujejo. In mi, ljudstvo, smo ob vsem tem večinoma kar preveč tiho. Naravni božji red stvarstva pa dopušča in spodbuja tudi boljšo perspektivo. Tudi med nami Slovenci, čeprav smo tako radi kar zadovoljni s tistim, kar imamo, in prizanesljivi do pogubnih družbenih razmer, se vendar dogaja tudi kaj bolj razveseljujočega.

Blagoslov dveh novih kapelic vendar tudi nekaj spodbudnega

V nedeljo, dne 3. novembra, ko je izšel Pozničev članek, sem prisostvoval lepemu dogodku – blagoslovitvi nove kapelice, postavljene ob gozdičku sredi sorškega polja, v župniji Sv. Duh pri Škofji Loki. Nekaj tednov prej in na drugem koncu Slovenije, v hribovitem svetu, v vasi Olešče nad Laškim, kjer je tudi zrasla nova kapelica in sem bil ob blagoslovitvi prisoten. V obeh primerih je to bilo nekaj izredno lepega – pristna molitev in zahvala Bogu za znamenje krščanske kulture v tem našem delu sveta. Ob številni udeležbi krajevnih državljanov, zbranih pripadnikov Cerkve, ob bogatem kulturnem programu in pristnemu veselju med nami udeleženci, sem se v obeh primerih z veseljem vračal na svoj dom na Črnučah. Ob tem sem se prenekaterih drugih dogodkov, ki so se dogajali tekom desetletij in bili v marsičem povezani z blagoslovom obeh kapelic.

Ko so nam dopovedovali, da verskih obeležij ne potrebujemo več

Najprej spomin na kapelico ob nekem križišču v moji rojstni župniji, Leskovcu pri Krškem, ki so jo kmalu po koncu druge vojne podrli partizanski gorečneži, kakor smo jih takrat imenovali. Češ, da verskih obeležij ne potrebujemo več. Njihovo dejanje je napovedovalo hude čase, ki so potem sledili. Ko smo hodili k deseti maši v župnijsko cerkev v Leskovcu, se je dogajalo, da so mladinci, zbrani iz od vsepovsod, iz naše vasi ni bilo nobenega med njimi, med mašo in pred cerkvijo razgrajali in nas sramotili kot neumneže in nazadnjake. Za nas, ki smo se vrnili z izgnanstva iz Nemčije, je bilo to vedenje mladih povsem nerazumljivo in barbarsko. Bilo pa nam je povsem jasno, da so bili mladinci nahujskani ali celo primorani. Zato je bila žalost med nami verniki tem večja.

Prav na začetku moje županske kariere me je na ljubljanskem magistratu obiskala borčevska delegacija z dvema generaloma JLA na čelu. Zahtevali so, naj preprečim preimenovanje Titove ceste v Slovensko cesto, da ostanejo s partizanskimi imeni tudi vse druge ceste v Ljubljani. Imeli smo zanimiv posvet, dokler se ni oglasil vodja borčevske delegacije, general po činu. Generalsko glasno je zahteval, da mora imena ostati, saj tudi oni, to je partizani, niso ničesar spreminjali, ko so prevzeli oblast. Da tudi nobene cerkve ali božjega znamenja niso podrli, zato naj to njihovo držo upoštevamo.

Nisem ugovarjal, saj sem kot rezervni častnik JNA – imel sem čin kapetana I. razreda in izpolnjeval pogoje za napredovanje v čin majorja –, upošteval hierarhični red , da generalu ne moreš ugovarjati. V tistem času je Jugoslavija še obstajala, Slovenija pa je bila šele v pripravah za vzpostavitev samostojne države. A še danes mi je žal, ker mu nisem pri priči ugovarjal, saj ježe marsikaj vedelo – da so samo na Kočevskem podrli na desetine cerkva in kapelic.

Poštenje, pravičnost, odgovornost pred narodom in božjimi zakoni še vedno nimajo svojega mesta v družbi

Tako se nam v veliki meri dogaja še danes, da iz obzirnosti do sodržavljanov pristajamo na neresnice, na laži in prevare, na katerih še vedno stoji in nekako deluje sedanja družbena ureditev. Poštenje, pravičnost, odgovornost pred narodom in božjimi zakoni ter druge prvine demokracije med nami še vedno nimajo svojega mesta. Saj so skoraj vse javne dejavnosti okužene s korupcijo, osebnimi obračunavanji in slabimi rezultati. Vidne javne službe še vedno prevzemajo ljudje, številne celo izvolimo, ki niso sposobni svojim delovnim nalogam. Nekateri celo niso v stanju, da bi preživljali sami sebe in svoje družine. Andrej Poznič, avtor zgoraj omenjenega članka, ima vse to pred očmi. Predstavil nam je torej tehtne razloge, številna znamenja in pokazatelje trenutne situacije, da lahko kritično razmišlja o naši prihodnosti.

Jaz sem resnica in življenje

Poleg omenjenih dveh novih kapelic se je morda kje drugje v Sloveniji dogodilo še kaj podobnega. A že ti dve sta priča nečesa posebnega. Najbolj napredna »ljudska oblast«, kakor so se nam sami predstavljali, je od konca vojne naprej, od kar jo spremljam »v živo«, storila vse, kar je bilo mogoče, da bi vero zatrla, jo odstranila iz javnega življenja. Ves ta povojni čas so zatrjevali, da je vera nekaj nazadnjaškega in jo bo kmalu konec. Verniki smo bili označene za neumne in manj vredne. To je bila vera nove oblasti in sledila so dejanja starih komunistov, učencev Lenina in Stalina, njihovi idejni potomci pa jo skušajo ohranjati še danes. Ne več s silo in morijo, kakor so začeli takoj po prihodu na oblast, ampak na številčne druge načine bolj sofisticirane načine.

In so delno še vedno uspešni tudi danes. Med nami so sicer cele stanovanjske soseske, od koder komaj kdo še prihaja v cerkev. In prisotna je tudi splošna nezainteresiranost, zlasti mladine, za globljo tradicionalno kulturo ter za katoliško vero. Hkrati pa gradimo nove kapelice. Pomembno tudi je, kdo jih gradi, od kod njim želja po nečem boljšem, duhovnem, pristno slovenskem. Naj navedem, da bi boljševiki in njihovi potomci oba graditelja označili za zabita kmeta in nazadnjaka. A kaj, ko sta vse kaj drugega. Oba sta vrhunska znanstvenika, eden z enim, drugi pa s tremi znanstvenimi doktorati (njuni imeni so poznani tudi v uredništvu).

Spodbudna in zanesljiva pot v prihodnost nam je nakazana. Bodimo korajžni, dobre volje. Po tej nakazani poti se napotimo v obnovljen svet, kjer bo na tabli pisalo: »Jaz sem resnica in življenje.«

foto: wikipedia

40 KOMENTARJI

  1. Kadar g. Strgar ne piše kot propagandist “sredinske” NSI, kar lepo napiše in je vredno branja.
    Kot seveda tudi g. Poznič.
    Toda, kaj narediti če so cerkve vedno manj obiskane ? Če komaj še kdo iz kake soseske prihaja k maši ? Saj ni tako zelo lepa primerjava, pa vendar. Če nismo uspešni na nekem področju, pa naj gre za posameznika ali skupino, če neka trgovina ni uspešna ali športna ekipa, kaj naredimo ?
    Razmislimo, kaj morebiti ni dobro in smo zato neuspešni, tuhtamo, kaj izboljšati, kaj ukreniti, da bo bolje. Gotovo tako delajo tudi škofje, župniki. Stalno. Toda očitno prepočasi za vse spremembe v okolju. Se bodo te upočasnile in počakale na cerkev ? Ali bo morala cerkev pohiteti s prilaganjem. Morda najprej z bolj zanimivimi in bolj stvarno življenskimi pridigami ? Ki bodo pritegnile razmišljujoče, mlade, iskalce resnice ? Pridiga za poslušat, ne samo neka razlaga beril in evangelija, vedno malo drugače povedano, a za mlade , ki so bodočnost, pravzaprav precej nezanimivo. Je treba mlade vprašat, tiste kritične, ne kimavce, kaj bi jih zanimalo, kakšne pridige, kakšna vprašanja…

    • Rešitev je seveda enostavna. Cerkev in duhovščina naj nehajo podpirati protidružbene in protisocialne politike, po katerih bi postali bogati še bogatejši, revni pa obsojeni na tlačanstvo. Cerkev naj neha delati v nasprotju z Jezusovim učenjem in se začne zavzemati za odpravo revščine in sprejem zakonodaje, ki pomaga revnim in ubožnim – ne le načelno, ampak konkretno. V praksi lahko z žalostjo opazujemo, da Cerkev kar naprej podpira turbo-kapitalistične neoliberalne politike, ki vodijo v uničenje malega človeka.

      In drugič. Naj nehajo posiljevati otroke, prav tako pa naj nehajo ščititi v svojih vrstah in jih takoj izročijo policiji in tožilstvu. Le tako bo Cerkev spet pridobila svoje mesto.

      • Spet neko kvazisocialistično bluzenje, po načelu, vzemi, kjer je, in daj, kjer ni. Posledica pa je, da smo vsi bolj revni. Naj bo bogati, ki je prišel do imetja pošteno in s trdim, ustvarjalnim delom, še bogatejši, in revni, ki je to postal zaradi svoje brezbrižnosti, lenobe in zavoženega življenja, še revnejši. Lažna sociala, ki je je pri nas v izobilju, je nekaj najbolj nečloveškega in moralno zavrženega. Potem pa se čudimo nekaterim, ko pravijo, da se delati ne splača.

        • Glede na vaše pisunstvo v komentarjih so bili kvazisocialisti tudi Jezus, Frančišek Asiški, Evangelist Krek, Gosar in Kocbek ….

          • L. Eržen, vi prav veliko ne razumete. Pomešali ste vse, kar ne gre skupaj.

            Jezus seveda ni bil noben socialist. Njegovi cilji so bili povsem nekaj drugega. Prav tako tudi Frančiška Asiškega. O Kocbeku, ki je komunistom držal vrečo, je škoda besedi. Gosarju je bila bližje socialna država kot socializem. Morda je bil Krek še najbližje socializmu. Imel je tudi pomembne zasluge za balkanizacijo Slovenije.

          • Seveda. Krek je bil veliki balkanizator slovenstva. Kamorkoli je prisel, je prepovedal proseno kaso, ajdove zgance in kranjsko klobaso z zeljem. Kot obvezno hrano pa uvedel burek, prebranac, kebab in cevapcice.

          • Eržen .. z Jezusom se pač ne moremo primerjat, ker je bil kot človek osebnostno popoln.
            Mi zgubljenci pa bi se šli socializem.
            Se vam zdi to dvoje primerljivo?

  2. Sinoda je pokazala, da zmaguje levičarski del v Cerkvi. Imamo poročila, ki so naravnost grozčljiva, v katero smer se je Cerkev obrnila.

    Žalostno je, da so pozabili samo jedro, srce, krščasntva. Umik od sveta in strogost (askeza), kar lažje omogoči razvoj ljubezni do Gospoda. Vzoren primer so pravoslavni samostani, tudi v bivši državi, ki so nabito polni. In dol proti Grčiji: bolj je samostan rigorozen glede dostopa, umaknjenosti in bolj ko je program življenja zahteven, več menihov prihaja. In naprej: ljudje verjamejo v te menihe in duhovnike, ker jih imajo od daleč nenehno na očeh. Zato začno podpirati samostane. Naprej: ko podpirajo samostane, začno podpirati Cerkev. Naprej: ko mladi vidijo, da je biti posvečen spoštovano, se prijavijo še sami, ker upajo, da bodo tako lahko služili narodu in Bogu.

    Katolištvo pa se je v veliki meri sprevrglo k satanu. Včeraj lahko beremo o glavnem jazuitu na svetu, da dvomi v hudiča in pekel; podoben jezuit je papež, ker dela kompromis Svetega pisma s svetom. Na sinodi se Jezusa Odrešenika sploh ni omenjalo. Katolištvo je postalo sprevržno potvarjanja Božje Besede in načina življenje, je vse bolj levičarkso snidenje z ateizmom, poganstvom, LGBT … Tudi pri nas imamo duhovnika, ki se je slikal z mavričnim šalom, v svetu pa imamo take, ki podpirajo vnos poganskih elementov, istočasno pa želijo izobčiti tiste svoje vernike, ki Gospoda slavijo in sledijo kot so to priporočali apostoli.

    Recept je povsem preprost, enak je že 2000 let, a demonske duše pod ogrinjali tega nikakor ne bodo sprejele. Raje bomo krajšali kikilice pri mašah, raje bomo župnikovali z duhovnicami, raje bomo sprejemali islamizacijo, raje bomo popustili abortiranju, raje bomo še naprej uvajali čudno glasbo in vedenje v liturgijo. A ljudje v dušah čutimo, da to ni prav. Zato se vsak pameten distancira od take Cerkve in vstopi v intimno vero znotraj svojega doma in srca. Seveda pa je to za mladino pogubno, kajti ko te pri verouku uči vsakič druga oseba, večina je zunanjih katehetov in žensk (ki ne morejo vzgajati fantov), ko so med veroukom ves čas v uporabi telefončki, je dovoljeno motenje in se igrajo ter zafrkavajo – takrat je jasno, da tako vodena mladina ne spooštuje te farse in se nikoli resno ne poveže s Cerkvijo. V današnji Cerkvi ni Kristusove moči, ta privlači iskrene duše.

      • Lapsus, ni v Vatikanu, ampak v Rimu. V Vatikanskih vrtovih pa je bil ritual z zemeljsko boginjo plodnosti, ki so jo potem odnesli v rimsko cerkev na razstavo.

        Zakaj papež ne omeni Boga Očeta, Odrešenika Jezusa in svete Matere?
        https://twitter.com/ProtecttheFaith/status/1192166997079015426?s=20

        Navsezadnje ima gospod Strgar vendarle prav, še sreča, če kakšna nova lepa kapelica zraste, na njej pa ni znakov demona. Leskovec pri Krškem dobro poznam – ko smo v tamkajšnji šoli vadili šport, smo videvali člane komunističnega krožka, ki so ravno zapuščali svoja redna popoldanska snidenja. Prikadili so se ven iz šole, zoprna atmosfera. Vse cerkve in kapele tega mesta pa so razpadale.

    • Nekatere Davidove trditve niso točne.

      Po podatkih slovenskega  statističnega urada je imela 1. januarja 2019 Republika Slovenija 2.080.908 prebivalcev.

      (Mimogrede: glede na leto 2017 je prebivalstvo Slovenije poraslo za 14.028 in sicer na račun večjega števila tujcev v RS. Število državljanov Slovenije se je v letu 2018 namreč zmanjšalo za skoraj 2.300, število tujih državljanov pa se je povečalo za več kot 16.300.)

      Po podatkih srbskega statističnega urada je imela 1. januarja 2019 Republika Srbija 6.982.604 prebivalcev.

      (Mimogrede: glede na leto 2017, ko je Srbija imela  7.020.858 prebivalcev, je srbsko prebivalstvo po mnogo letih prvič upadlo pod sedem milijonov).

      Slovenija je torej leta 2018, v primerjavi s Srbijo, imela 3,35-krat manj prebivalcev.

      Po letnem poročilu slovenske katoliške Cerkve je v letu 2017 (podatkov za 2018 ne najdem, morda niso še objavljeni) v slovenski Cerkvi služilo 1062 posvečenih moških.
      (14 škofov in nadškofov, 1018 duhovnikov, od tega 758 škofijskih in 260 redovnikov, ter 30 stalnih diakonov)

      Po podatkih iz srbskega medija na povezavi spodaj (drugje mi podatkov ni uspelo najti) je v januarju 2017 v srbski Pravoslavni Cerkvi (SPC) služilo več kot 2.500 duhovnikov (sveštenika) in približno 1.000 menihov (monaha), skupaj torej približno 3500 posvečenih moških, ki delujejo na celotnem območju vseh držav bivše Jugoslavije, kjer živijo prIpadniki SPC.

      Predpostavljam, da se število moških, ki svoje življenje posvečajo Bogu, ne spreminja skokovito, ne v Sloveniji ne v Srbiji, vsekakor pa nakazuje smer sprememb.

      Če torej število posvečenih moških v SPC primerjamo s številom posvečenih moških v slovenski KC ter zraven upoštevamo število prebivalstva v Sloveniji in v Srbiji, (ne upoštevajoč število prebivalstva v ostalih balkanskih državah, kjer deluje SPC) opazimo, da ima Slovenija, glede na število prebivalcev, v povprečju malo več posvečenih moških kot Srbija.
      V Sloveniji izračun pokaže enega posvečenega moškega na 1.959 prebivalcev, v Srbiji pa enega na 1.995 prebivalcev.

      (Zgolj število moških primerjam zato, ker o številu srbskih pravoslavnih redovnic nimam podatkov.)

      Številke za SPC so resda približne, vseeno pa kažejo v drugačno smer kot Davidove besede, kar pomeni, da Davidove besede ne držijo.

      Namreč, ko David primerja razmere v slovenski KC z razmerami v SPC na Balkanu, trdi, da so pravoslavni samostani, “tudi v bivši državi, nabito polni”, na to trditev pa David naveže še cel kup otrobov.

      Srbi sami ugotavljajo ravno nasprotno, kot trdi David: da je srbskih pravoslavnih menihov vse manj!
      Tudi številke kažejo, da razmere glede duhovnih poklicev v SPC niso nič boljše kot razmere v slovenski KC, kvečjemu za odtenek slabše.

      Dokler torej David svojih trditev ne bo podprl z dokazi, bo obveljalo, da David zopet “kr neki naklada”, Srbi bi rekli, da David “opet nešto trabunja”.

      https://arhiva.nedeljnik.rs/nedeljnik/portalnews/kadrovski-problemi-u-spc-kako-sve-manji-broj-monaha-utice-na-buducnost-crkve/

      https://katoliska-cerkev.si/letno-porocilo-katoliske-cerkve-v-sloveniji-2018

  3. Kaj je gospod Strgar sprejemal na magistratu borcevsko delegacijo kot rezervni kapetan JNA ali kot po dolgem casu prvi demokraticno izvoljeni ( ceprav ne neposredno) zupan prestolnice Slovenije? In si ni upal ugovarjati borcevskemu generalu…. Boze mili!

    • To je pa neumen komentar glede na tvojo kapaciteto. Rezervistov je bilo vsepolno, kot župan pa je navsezadnje dolžan biti odprt tudi do borcev, ker so imeli takrat v rokah vse niti, škarje in vzvode. Vsi vemo, da je bil g. Strgar izjemno dober župan, ko je odšel pa se je začel vsesplošni propad, tudi moralni na desni strani.

      • Res ne vem, kdo je tu bolj neumen. Lepo te prosim, David!

        A sem trdil, da jih zupan ne bi smel sprejeti? Ali da je bil slab zupan? Skrajno neprimerno pa, da se je podredil nekomu zaradi generalskega cina. Se enkrat. Tam ni bil kot rezervi kapetan JNA. Bil je zupan. Bil je sef magistrata. Izvoljen predstavnik ljudstva. Komunizma je bilo konec.

        Ce se vedes do generalov JNA ali do Milana Kucana, kot da so oni vecni sefi, potem zaman jamranja o tem, kako se nic ne da spremeniti.

  4. Hudič je zvit – kdo tega ne ve? In vendar se zdi, da na to pozabljamo: dokler napada očitno (komunisti), še (morda) zbudi samoobrambne reflekse, toda ko si nadene gosposki suknjič in se iz njegovih ust cedijo pravice, svoboščine in skrb za blagor vseh, nas – kot da – hipnotizira … Kar ni uspelo komunistom s trdo roko, se utegne (kmalu?) udejanjiti na mehak način, ki nagovarja ‘linijo najmanjšega napora’ v vsakem človeku: relativizem in vse, kar to potegne za sabo. Vrednote in načela (in Božje zapovedi) niso samo zaradi lepšega: so kot (varovalna) ograja na nevarni in neznani poti. Toda ko ograjo in smerokaze ‘zaradi zagotavljanja večje svobode vsakega’ odstraniš, se ‘svoboda’ kaj kmalu izkaže za zablodo: kaj ti tedaj pomaga svobodna ‘zgubljenost’ ali ‘raztreščenost v jarku’?

    • Zelo nazorno ste opisali mehanizem delovanja kulturnega marksizma. Ta je nevaren prav zato, ker se je zaplodil v vse pore našega življenja in človek potrebuje dosti znanja, intelekta in splošne razgledanosti, da spozna, da je ta navidez všečna ideologija ena sama velika prevara. Prefinjeni mehanizem za osvajanje in perpetuiranje oblasti.

  5. Tudi jaz se strinjam z IFom zgoraj. Čeprav morda še drugače. Čeprav kapetan bi v tej zadevi lahko kaj razložil čeprav generalu.
    In ko že gospod Strgar govori o nesposobnih, ki prevzemajo vidne javne službe. Gospod Strgar, vi ste tudi med temi nesposobnimi. Župan! Zakaj mislite, da ljudje ne hodijo na volitve več?!

  6. Vanja se spet začetava po svoji maniri. V Družini je bil intervju z visokim duhovnikom srbske Cerkve, prebral sem ga trikrat in kar nekaj časa tudi hranil. Po spominu je intervju obsegal dve strani. On je povedaj te pohvale glede številčnosti.

    Drugo mi pove kolega, Srbin. In dokumentarci grških samostanov. In če si vzameš tri minute googla, hitro najdeš npr. čudovito zgodbo, kako so iz razvalin obnovili samostan, prišli so mladi menihi, prišel je narod, napolnile so se cerkve, polne so maše, prihajajo od daleč:

    https://www.blic.rs/riznica/cudotvorna-misija-mladih-monaha-obnovili-zaboravljeni-manastir-i-vratili-narod-u/0qz16rd

    Ta odstavek vse pove: “Kada su se preselili manastir je bio u zapuštenom stanju i, najblaže rečeno, zaboravljen od naroda. Na liturgije je dolazilo tek po nekoliko osoba, dok sada nedeljom u crkvi možete videti po stotinak vernika i na desetine parkiranih automobila. Za manastir koji nije pored glavnog puta i u koji se treba namenski uputiti to je veliki napredak.”

    Pa kliknimo še na drugi link: “Vsako leto v srbske samostane prihaja stotine mladih menihov.” Pisano daljenga dec. 2011, zdaj je stvar še bolj aktualna:

    http://www.novosti.rs/vesti/naslovna/drustvo/aktuelno.290.html:358617-Stalno-stizu-novi-monasi

    So vesti, da jim duhovništvo in redovništvo tudi upada, a to velja predvsem za dele BiH, Kosova in Srbe na Hrvaškem. To jih seveda žre, ker želijo imeti vpliv na tuji zemlji, a to nima veze z našo debato. Sicer pa povedo:

    “Većina eparhija SPC u Srbiji, Crnoj Gori i BiH dobro je popunjena sveštenstvom”, naveli su u Patrijaršiji. “Situacija je nešto nepovoljnija u nekim delovima BiH i Hrvatskoj.”

    Vzorec uspeha je jasen že dva tisočletja: en menih s Kristusovim duhom, en sam je dovolj, da začne lastnoročno obnavljati kakšno razvalino. Ljudje se pridružijo, če so to menihi čistih src. Pridejo duhovniki, cerkev se napolni, zgodijo se kakšni čudeži in mladi se odločijo za bogoslovje. Tako je že 2000 let. Po vojnah so samostani prazni, če pa pride le en pravi človek, lahko zacvetijo.

    Fatamorgana za Slovensko pretežno levo Cerkev. Ki voli komuniste že 80 let. Mi smo lahko veseli le kakšne kapelice in vse več muslimank v rutah, ki na hodniku čakajo na roditeljski setanek.

    Pomemben je odnos naroda do meništva. Če je tak, so samostani pretežno napolnjeni (seveda ne povsod, saj so odvisni od kvalitete duhovne moči):

    “Kako je divno, Gospode, kada manastiri vaskrsavaju! Tako mlado, produhovljeno i obrazovano monaštvo je, Bogu hvala, danas sigurno najveće bogatstvo i naše Crkve ali i cele Srbije….”

    Slovenci na kaj takega več ne pomislimo niti v šali.

    • Krasno, David, oktobra 2014 je pet mladih pravoslavnih menihov iz srbskega samostana Zaova odšlo v samostan Tumane. Ta samostan so v 60-tih letih prejšnjega stoletja pretvorili v ženski samostan, nato pa mu, zaradi premajhnega števila pravoslavnih redovnic, leta 2012 povrnili zgodovinski status moškega samostana. Pet mladih menihov je samostan Tumane obnovilo.

      Domača naloga za vas, David: pet menihov se je oktobra leta 2014 preselilo iz enega pravoslavnega samostana v drugega. Vprašanje se glasi: koliko menihov se nahaja v drugem samostanu dobrih pet let kasneje, torej novembra leta 2019? (Naj vam malce pomagam: leta 2017 jih je bilo še zmeraj samo pet.)

      Iz članka na drugi povezavi, ki jo ponujate:

      “Monaškim bratstvima i sestrinstvima SPC godišnje pristupi po stotinak vernika. Pod okriljem Srpske crkve živi oko 1.500 monaha, najviše na Kosovu…
      … Oblačenjem crne rize oni se pridružuju monaškom bratstvu, koje broji gotovo 1.500 kaluđera raspoređenih od Svete gore (Atos) do Amerike. Najviše ih je u Srbiji, u čijim svetinjama živi oko hiljadu monaha i monahinja.”

      O čem se torej pogovarjamo, David?
      V svojem prvem komentarju ste primerjali razmere v Katoliški Cerkvi s Pravoslavno Cerkvijo in slednjo hvalili, češ da ima veliko več duhovnih poklicev kot RKC, konkretno ste za države bivše Juge zapisali da imajo “nabito polne” samostane.
      Vašim netočnim navedbam zgoraj odgovarjam s konkretnimi številčnimi podatki za Slovenijo in Srbijo ter primerjam razmere v teh dveh državah.

      Kot vidimo iz članka na drugi povezavi, ki ste jo podali, so torej med tistih tisoč pravoslavnih menihov v Srbiji prištete tudi ženske pravoslavne redovnice.
      Se pravi, da moramo tudi ob štetju slovenskih duhovnih poklicev prišteti slovenske redovnice: leta 2017 je bilo v Sloveniji 1062 posvečenih moških in 482 redovnic, skupaj torej 1544 posvečenih oseb.

      Če preračunamo to število glede na število slovenskega prebivalstva, dobimo rezultat, ki govori še bolj v prid večjega števila duhovnih poklicev v Sloveniji v primerjavi s Srbijo.
      V Sloveniji tako pride na 1347 prebivalcev ena oseba, medtem ko za Srbijo število posvečenih ostane isto, na 1595 ena posvečena oseba (ker so bile že v prejšnjem izračunu zajete tudi pravoslavne redovnice.)

      Tistih sto oseb, ki se letno pridružijo SPC velja prešteto od Grčije (kjer je recimo srbski pravoslavni samostan Hilandar na Sveti gori Atos) pa vse do Amerike, kjer živijo pravoslavne skupnosti.
      Če bi na enak način prešteli tudi slovenske duhovne poklice povsod po svetu, kjer živijo slovenske skupnosti, bi bile številke tudi za Slovence še večje.

      V svojem komentarju nižje ste omenili romunski primer.
      Romunija ima skoraj 20 milijonov prebivalcev. Omenjate dva največja samostana v državi s stotinami žensk, v enem od njih se izobražujejo tudi bodoče “popadije” (žene pravoslavnih popov), kar vse prispeva k številu prebivalk samostanskega okoliša.
      Nikjer pa ne navajate številk o duhovnih poklicih za celotno Romunijo, te bi bile merodajne. Kajti, če npr. 1000 redovnic preračunate v povprečje ženskih duhovnih poklicev na 20 milijonov prebivalcev, številke niso več tako impresivne: ena redovnica (ali pa bodoča popova žena) na 20.000 prebivalcev.

      Zaenkrat mi še niste predložili dokazov, da drži vaša trditev o nabitih samostanih v bivših državah Jugoslavije.
      Tej vaši trditvi oporekam, kajti številke kažejo drugače, kot trdite in menim, da se Srbska pravoslavna Cerkev sooča z najmanj s tolikšnim pomanjkanjem duhovnih poklicev kot RKC, če ne s še večjim.
       

      • Popravek: …medtem ko za Srbijo število posvečenih ostane isto, na 1995 ena posvečena oseba…

        Pa še to: po mojem bi tistih približno 3500 posvečenih oseb v SPC pravzaprav morali preračunati še na (hipotetično) srbski delež prebivalstva Črne gore, BiH, Cro, Slo… saj v teh državah ni avtokefalnih pravoslavnih Cerkva, temveč spadajo pod enotno SPC.

        • No, glede crnogorskega pravoslavja, ce se ne motim, zadeva ni tako enoznacna. Celo do notranjega razkola mislim, da je prislo.

          • IF,
            saj ni, da bi me tako močno zanimale razmere v pravoslavni Cerkvi.
            Predvsem odgovarjam Davidu, ki so mu vsa sredstva dobra, samo da lahko pljuva in bruha po katoliški Cerkvi!
            Zdaj je začel že pravoslavje slaviti, zato da lahko pljuva in bruha po RKC. Tega mu sicer ne morem preprečiti, lahko pa Davidu vsaj argumentirano ugovarjam, kajti za svoje pljuvanje in bruhanje dejansko sploh nima pravih argumentov, temveč si jih sproti izmišlja.

            Najbrž govorite o tem:

            https://www.bbc.com/serbian/lat/amp/balkan-48661443

      • Vanja, mislim da ste Davidu dovolj navili ušesa z bolj pomembnimi zadevami, da to preštevanje ni tako potrebno. Izpade kot versko tekmovanje med Slovenci in Srbi. Najbrž je obema skupno drastično upadanje. Toda vemo že iz Sv. Pisma, da gre Bogu za ostanek. Tako da vse to upadanje je zaradi dobrega, kljub vsemu.
        Če bi bil ostanek večji, bi bilo najbrž bolje, ampak to je izven naših moči.

        • Ja, točno to, Zdravko, David si zasluži, da bi mu nekdo navil ušesa.

          Ne srečaš vsak dan človeka, ki se menda (domnevno, baje, kao,…?) prišteva h katoličanom, zraven pa na vse načine tako silno pljuva in bruha po RKC, po katoliških duhovnikih in papežu!
          Mar David meni, da srbski pravoslavni verniki, tako kot on pljuva po RKC, tudi pljuvajo po SPC?
          Kje pa!! Oni kvečjemu zadeve olepšujejo, kadar predstavljajo svojo Cerkev pred svetom!

  7. In povrhu nam še g. Strgar zataji imeni obeh graditeljev, vrhunskih znanstvenikov?! Če sta dala postaviti kepelici ju gotovo ni sram. Sramoti ju sam g. Strgar s tem, ko ju “ščiti”. G. Strgar vi nam sporočate, da je sramota postaviti kapelico. Vi!

  8. Pa poglejmo strahotne številke v Romuniji – samo dva samostana imata preko 1000 posvečenih prebivalcev:

    “Samostana Agapia in Varatek sta svetišča s petsto in šeststo redovnicami; z eno besedo, je samostanska vas. V središču teh samostanov je samostan s svojim korpusom, torej s konakom, v okolici samostana pa so hiše, v katerih redovnice živijo po ustaljenem vrstnem redu. V vsakem od samostanov so tri cerkve, v katerih v svojih čredah strežejo trije duhovniki oz. Za vse, ki pridejo v Romunijo, je veliko čudo, da na enem mestu vidi sto ali šeststo duš. Še eno pomembno bi rad poudaril. V samostanu Agapi je šola teologije za ženske, najprej za redovnice in drugič za bodoče popadke. V romunski državi je nesprejemljivo, da bi bila redovnica ali papadija teološko neizobražena in to je po mojem mnenju povsem pravilno. Mnogi se morda ne strinjajo z mano, da je žena duhovnikove žene in tudi redovnica oz. poleg vsakodnevne pokorščine mora biti tudi teološko izobražen, kajti duhovnik in njegova žena sta majhna ustanova, cerkev, kjer se morata medsebojno graditi in sodelovati. Mnoga od teh deklet, ki so rešena v Teologiji, so bodoče redovnice, saj je to nekakšna skušnjava in mnoge bodo postale popadke ali verske učiteljice.” Vir:

    https://iznadistokaizapada.blogspot.com/2012/03/blog-post_21.html

    Mi pa smo lahko veseli kapelice ali dveh. Iz katehetov pa skušajo v pol leta narediti diakone. Situacija je katastrofalna.

    Cerkev izhaja iz samostana. Iz brezženstva, porkorščine in revščine. Če je samostan kilav in prazen, ali pa perverznih prebivalcev, Cerkev bluzi in hudič ima veselico. Škofje, ki pred tem niso bili 10 in več let menihi s trdim delom in resnično izolacijo (brez telefonskega signala), ne morejo nikoli odrasti v resnične apostole. NIKOLI. Samo opletajo v raznih poskusih. In ko tak postane papež …

  9. Glede Strgarjevega županovanja pa se spomnimo, bilo je vzorno, bil je vzoren mož, ki MU JE BILO MAR, in taki so bili rezultati. Levica je še danes besna, tudi tista potuhnjena, cerkvena. Odkar je odšel, LJUBLJANA NIMA IN NE BO IMELA NOBENEGA DESNEGA ŽUPANA VEČ. Od takrat se je struktura volivcev v Lj tudi popolnoma spremenila, zato je iluzorno sanjati, da bi A. Logar lahko zmagal, četudi ne bi bilo Jankovića. Če tega jutri kap, bo naslednji župan spet levi, izvolili pa ga bodo pretežno “kristjani” vseh treh sort, plus islamisti.

    Je pa res, da kdor propagiro NSi dandanes, v povezavi z nekim poštenjem in “svetlo prihodnostjo države”, nima nobenega stika z realnostjo. Potrebuje reset.

  10. Zelo dober prispevek. Sicer pa imamo ljudje na svetu različne vloge. Povsem normalno se mi zdi, da je večina ljudi tiho, kljub temu da smo v blatu. Še tako velika glasnost namreč velikokrat nima nobenega učinka zaradi dveh razlogov: prve ljudi lahko nič ne briga drugi pa lahko vse vedo. Vsi ljudje pa moramo pošteno delati in voliti poštene ljudi, če je le za to priložnost.

  11. Ker so Časnikovi mudžahidi storili, da ne morem odgvoriti na neke stvari zgoraj, pač ne morem odgovoriti.

    • Ah, David,
      to so zopet samo vaše paranoje, to o “Časnikovih mudžahidih” 🤣

      Dejstvo je, da na tem spletišču občasno nekakšen avtomatski cenzor zavrže komentar zaradi določenih besed ali besednih zvez. Tudi z mojimi komentarji se je to že dostikrat zgodilo, še posebej z daljšimi. Ko je enkrat komentar zavržen, ga v isti obliki ne bo več objavilo.

      V takem primeru zaleže, če dotični komentar (če ga imate seveda shranjenega) razdelite na krajše odstavke in jih lepo po vrsti objavljate, dokler ne pridete do tistega odstavka, ki vam ga zopet ne bo objavilo. Nato ta odstavek malo spremenite (zamenjate besede z istopomenkami in malo premečete vrstni red) in navadno potem objava uspe.

      Meni nekoč ni hotelo objaviti komentarja z besedno zvezo “krš***ski demokrati”. Zdelo se mi je zanimivo in vredno to povedati še ostalim komentatorjem. Komentator Riki je bil takrat priča: ko je tudi sam poskusil objaviti to besedno zvezo, je tudi njemu zavrnilo objavo.

      In veste kaj je zanimivo? Te besedne zveze še zmeraj ni moč objaviti! Zato so zgoraj dodane zvezdice namesto črk – kar poskusite še sami, če mi ne verjamete 😆

      Smešno, kaj, da na katoliško usmerjenem portalu ni moč objaviti omenjene besedne zveze? 🤣

  12. Seveda so mudžahidi. Nekoč sem bil moderator in vem kako orodje deluje: admin oz. moderatorji vpišejo besede in besedne zveze, ki jim ne pašejo, nihče drug. Če preprečujejo “krš…i demok..ti”, torej ščitijo NSi pred upravičeno kritiko. Mudžahidom se tudi “ne ljubi” zmoderirati kakšnega prispeva s par linki iz KATOLIŠKIH portalov. Dopusti se zlorabe Nauka, pogosto pa se ne dopusti obrambe. Če je obramba uspešna, temo umaknejo po treh dneh nekam, da je več ne najdeš brez velikih muk in potrate časa.

    Poskušal sem zjutraj slabo uro, nima veze, kdo bo izgubljal čas. Pa naj bodo info. enostransko argumentirane, brez možnosti pritožbe. Božja volja pač, pravijo. Se uklanjam.

  13. Redovno življenje, da cveti v poslanstvu za razglašanje in slavljenje Boga, zahteva določene omejitve od posvetnega življenja. To so čistost, pokornost in uboštvo. Tako so postavljeni temelji svetih starih očakov in svetnikov.

    Kdor v srcu stremi za posvetnost, nikakor niti v sanjah ne more doumeti Božjega učenja. Potem pa imamo papeža, ki bi namešal in sintetiziral posvetne relikte v katoliški Nauk in kler ga sledi. Nič nimam proti takim kipcem, ki so jih pred časom iz Amazon. pripeljali, vendar enih zadev PREPROSTO NI ZA MEŠATI. Zakaj pa potem zdravniki ne operirajo v cestnih jarkih-vedno, zakaj ne jemo skupaj z živalmi za mizo, čemu ne povabimo kar direkt džihadiste na sveto mašo, če je takšno nevarno eksperimentiranje v modi? To bi bila norost.

    Na takšne zadeve modernizirana cerkev pozablja, reže si korenino, na kateri stoji in se gre zunanji performans. V dušah pa čutijo, da nekaj ne štima …

  14. Kako je pa to mogoče? Spet se je priklatil Hugo, da bi branil Davida? V isti minuti? Kaj dogaja?
    Nesmisel Hugo, samo d.ek bo na novo pomešan. Ne sekiraj se. Vse je v redu. Pravoslavci pravijo, da sta le dve sorti ljudi: čebele in muhe. Ene privlači resnični Božji nauk, kakršnega je Jezus razodel (med), druge pa gov.o, kjer valijo svoje mlade in svoje zamisli. Kdo je kje, pa že sam ve, nekaj globoko v sebi čuti: ali tesnobe in nemir – ali pa globok mir.

    Mir z vami, kdor je pravičen.

    • David,
      res, kaki dobro, da imate vedno Huga pri roki, da lepo pove tisto, česar vi niste mogli 😁

      Tisto o muhah in čebelah je povedal en sam pravoslavec, drugi pravoslavci samo pridno kot č’belce ponavljate za njim 🐝
       
      © 1924-1994 Pajsije Svetogorac
      All Rights Reserved

      • Muha, tvoja zmožnost sklepanja in zaključkov je takšna, da se največkrat ne odzivam nanje, ker pametni takoj vidijo, da stvar ni več v psihiatriji, ampak v demonologiji. Takšna je Cerkev že preko 50%, zato se muhe vse bolje počutijo v njej 🙂 Konec dober vse dobro, pravijo.

        Hugo je pa čudak, danes je tajmnig zamudil, kje pa je bil vse te mesece? Je prišel le d.ek pomešat? Kakorkoli, Božja pota so nedoumljiva, a čebelicam vedno uspe, da pridejo do medu. To jim že vbnaprej prinaša dušni mir. Zavistnim pa nemir.

        Mir vsem pravičnim, muham pa veliko …

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite