Ko se sistemu »izgrajevanja novega človeka« zgodita Janša in Možina

Ko pride Janša na oblast, mediji in kritična javnost gledajo koaliciji pod prste. Tako kot bi moralo biti v normalni demokraciji. Problem pa je v tem, da so mediji vedno na isti strani kot so njihovi idejni sorodniki – (skrajno) levičarski politiki.
Ne bi nas skrbelo, če bi to počeli oportuno, kar je bil pogost način delovanja mnogih v času SFRJ. Problem je v tem, da jih ni malo, ki po dolgoletnem pranju možganov danes globoko verujejo v ideje skrajne levice. Zagrizene vernike pa z besedami ni moč prepričati, da bi svoje verovanje uskladili z dejstvi. Saj če dejstva niso skladna z dogmami, toliko slabše za dejstva, je klasična levičarska dogma. Samo upamo lahko, da bo proces brisanja levičarstva v možganih ljudstva trajal manj časa, kot je trajalo njegovo nalaganje vanje. Pa enkrat je potrebno s tem začeti. Morda je bil včeraj ta dan.

Vsi totalitarni sistemi, še posebej razne oblike demokratičnega socializma, perejo možgane s pomočjo šolskega sistema in medijev. Vse, ki samo podvomijo o njihovih agendah, obtožijo sovražnega govora. Vse, ki niso »napredni«, ki niso pravi deklarirani levičarji, pa pomilujejo. Imajo jih za »omejence« z ne dovolj visokim IQ, da bi sploh lahko razumeli vzvišene levičarske ideje.

Poleti leta 1995 sva se en večer z ženo na kratkem nekajdnevnem potovanju, ki sem ga imenoval »Po srednjeevropskih jezerih«, znašla v »pušelšanku« (orig. Buschenschank) mesteca Rust na Nežiderskem jezeru (Gradiščanska na meji z Madžarsko). Gospodar nama je odpiral buteljke odličnega vina (tega pri nas nisem bil vajen, je bilo zmeraj potrebno kupiti celo buteljko). Ob mojem slabem poznavanju nemščine in njegovem angleščine, smo se nekako uspeli pomenkovati.

Avstrijski gostitelj me je presenetil z naslednjo mislijo:»Mi smo tako zaostali, ker smo imeli deset let komunizma.« Spontano sem odvrnil: »Mi ga pa imamo že več kot petdeset let in se ga nikakor ne moremo iznebiti …« Danes lahko ugotovimo, da se ga še vedno nismo.

Zelo slabo poznamo sodobno zgodovino

Hitro sem tudi ugotovil, da je moje znanje novejše zgodovine zelo klavrno. Sicer sem kar dobro poznal dogajanje med in po II. sv. vojni v svoji okolici na Dolenjskem, o čemer mi je veliko povedal moj že takrat na žalost pokojni oče. Vbiti strah je bil takrat še vedno zelo prisoten, vse ostalo pa je bilo bolj za negativno oceno.

Sem pa hitro zložil »pasjanso«. Avstrija je bil tako kot Nemčija razdeljena na okupacijske cone. Vzhodni del države (Spodnja Avstrija, vzhodni del Gornje Avstrije, del Dunaja, ki je bil sicer razdeljen na štiri cone podobno kot Berlin, in Gradiščanska so bili pod sovjetsko okupacijsko cono. In tu se je izvedel boljševistični model okupacije, kateri je bil v osnovi popolnoma enak tudi pri nas: likvidacije vrhnjega sloja prebivalstva (inteligenca, večji kmetje, podjetniki, duhovščina in vsi ostali resnični ali namišljeni nasprotniki), zasegi premoženja, kolektivizacija, … Takoj se je izvedel tudi popolni nadzor nad življenjem vseh prebivalcev (šolstvo, kultura, šport). To pa so bili verjetno tako ali tako že navajeni iz prejšnjega nacionalsocialističnega sistema.

Prehod povzpetnikov na vodilnih položajih v upravi od nacijev h komunistom verjetno ni bil posebej težak. »Če je bil prej dober fašist, bo sedaj tudi dober komunist«, je povedal Možini eden izmed pričevalcev, ki je izkusil fašiste in komuniste. Po drugi strani to pomeni, da se je preobrazba v normalno družbo v sovjetskem zasedem delu Avstrije začela 10 let kasneje kot v drugih delih Avstrije. Pa ne samo to, podaljšalo se je tudi obdobje totalitarizma za deset let (na vsaj 17, če ne celo več let – Dollfus).

Vendarle obstaja pomemben odtenek med nacional in internacional socializmom

Nacizem je seveda imel izjemno hude posledice, vendar je ta vseeno izvajal sankcije malce manj radikalno nad vrhnjim slojem družbe. Jaz jim pravim gospodarji. Tiste, ki se niso upirali oz. so oportunistično sodelovali pri vodenju gospodarstva, šolstva, uprave ipd., so vsaj delno pustili preživeti. Po padcu naci režima so lahko prevzeli vajeti v družbi. Komunisti pa so jih fizično likvidirali, zato so si mnogi svoje življenje reševali z begom v tujino. In to je tisti primanjkljaj, o katerem je govoril lastnik vinarske kmetije, ki obdeluje blizu osem hektarjev vinogradov. Uničena je bila tako genetska kot socialna (vèdenje, organizacijska kultura, vrednote ipd.) selekcija, ki je pred tem potekala skozi mnoge predhodne generacije.

Zgrajen je bil »nov« človek na stohastični način (proces brez spomina). Informacijsko vzgojena mladina bi rekla, da je bilo potrebno program resetirati in povsem na novo naložiti. Pri tem je bilo potrebno ta reset večkrat ponoviti, dokler se staro ni povsem izgubilo in se je tako zgradil povsem nov človek. Saj se še spomnimo te nekoč pogosto izrečene izjave:  Ta pa je zgrajen !« Madžari, Čehi, Slovaki, Poljaki, Vzhodni Nemci, ki so se takoj po spremembi sistema, padcu berlinskega zidu, lotili postopnega brisanja »naloženega komunističnega softwera«, pa imajo še danes s tem velike težave v neposredni praksi. Morda moja osebna izkušnja, ki sem jo doživel na Madžarskem, ne pove veliko o tem. Pa vendar so madžarski izvajalci storitev še zmeraj zelo neprijazni in so še precej daleč od povratka v »staro« Evropo. Mi pa sploh še nismo začeli z brisanjem naloženega komunističnega programa.

Malce bolj podroben pogled v našo polpreteklost

Za malce lažje razumevanje naše sedanje situacije, je potrebno predstaviti vzroke za takšno stanje.

V obdobju, ki je trajalo globoko v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, so nam likvidacije, pobegi v tujino in ustvarjanje novega razreda po Ðilasu, vzele genetsko in socialno selekcioniran razred gospodarjev (podjetniki, intelektualci, uradništvo, veliki kmetje ipd.). Mnogi pač menijo, da to dejanje sicer ni pomembno.

Pa poskusimo v plemenski čredi konj vse najboljše žrebce in kobile pobiti, med seboj pariti preživele ostanke črede in se potem lotimo tekmovanja s tistimi, ki so ravnali po kmečki pameti in so samo najboljše žrebce in kobile imeli za razplod …

V sedemdesetih letih pa se je začelo novo obdobje, ki se je pričelo z ustanovitvijo valilnice družbenopolitičnih delavcev (FSPN ali po domače – pralnica možganov) in posegom v celotni šolski sistem. Naprej s politizacijo vseh dijaških in študentskih organizacij (usklajenih s partijo. kar sem doživel osebno, usmerjenim kadrovanjem učiteljskega kadra (ravnatelji so morali biti vsi »zgrajeni tovariši/ice«). Na fakultetah je učiteljske kadre moralno politično preverjala Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL. To se je menda odvijalo preko žene bivšega partijskega šefa, ki je bil, kolikor je meni znano, tako in tako odgovoren za izgradnjo ideološko ustreznega šolstva. To se seveda ni ustavilo v družboslovju, saj so »zgradili« tudi nove kadre v naravoslovju in med tehniki.

Ko se sistemu »izgrajevanja novega človeka« zgodijo Janša in Možina

Opisano vsekakor ni omogočilo pozitivne kadrovske selekcije. V že tako osiromašen genetski potencial iz prvega povojnega obdobja so vgradili še dodaten primanjkljaj. Tisti, ki nismo želeli vstopiti v politizirane poklice (učiteljstvo, uradništvo, represivni aparat, sodstvo ipd.), smo se družboslovnih smeri tako in tako ogibali. Posegi v šolstvo sicer nimajo takojšnega učinka, zato pa so toliko bolj globoki v daljšem časovnem obdobju (spirala).

Da ne bo pomote: še tako temeljito vzpostavljen sistem »izgrajevanja novega človeka« ne more zagotoviti, da se mu ne zgodijo Janša, Možina  ipd. (Grims, Ž. Turk, Tomšič ipd. so v osnovi tehniki …). Vendar pa s(m)o v resnici precej redki in večinoma marginalni.

Zato pa so povprečni osnovnošolski, srednješolski in tudi visokošolski učitelji (še bolj pa večinske učiteljice) danes neverjetno dobro »zgrajeni« v sodobnem levičarskem duhu (lubeničarstvo, socialna država brez meja, LGBT, sovraštvo do vsega krščanskega ipd.).

Indoktrinacija preko šolskega sistema ima dolgoročne posledice

Šola pa je pomemben faktor pri vzpostavljanju vrednot v življenju posebej pri mladini, na kateri se z lahkoto izvaja socialni inženiring. Zato je tudi tako pomembno, da se otroke čimprej odtrga od družine. Že dolgo nazaj, pa so poskrbeli, da so družina tako in tako družbeno povsem marginalizirane. To pa sedaj pri nas že kar nekaj časa traja in je temu primerno naša mladina izjemno dobro preparirana. Včasih so otroke strašili s peklenščki, cigankami ipd., danes pa samo omeniš Janšo, pa se vsi od strahu stresejo. Obstaja pregovor, ki temelji na zelo enostavnih preverljivih dejstvih, da v plenicah začnemo in končamo življenje. Strah pred Janšo je zato s strani podpisnikov peticije 75 tudi povsem razumljiv.

V možgane ljudstva naložen program je težko izbrisati

Ko Janša pride na oblast, in to se je včeraj že tretjič v zgodovini Slovenije zgodilo, se seveda takoj pojavi množica lačnih otrok, revščina prihaja na svetlo od vsepovsod, ni več medijske svobode, izvaja se kadrovski cunami, stavke državnih uslužbencev so na dnevnem redu zaradi strašnih krivic, ki jih seveda povzročajo desničarji. Tudi ulica se mora zgoditi za odstranitev »strašnega« Janše, ki bo sicer vse pokradel in nato predal Slovenijo Orbanu … Sedaj bodo šele »zanimive« televizijske oddaje: npr. tednik na RTV Slo, Preverjeno na POP TV, da oddaje Studio City niti ne omenimo.

Končno, bomo rekli, mediji in kritična javnost gledajo koaliciji pod mizo. Tako kot bi moralo biti v normalni demokraciji. Problem pa je v tem, da so mediji vedno na isti strani kot so njihovi idejni sorodniki – (skrajno) levičarski politiki.

Ne bi me skrbelo, če bi to počeli oportuno, kar je bil pogost način delovanja mnogih v času SFRJ. Problem je v tem, da jih ni malo, ki po dolgoletnem pranju možganov danes globoko verujejo v ideje skrajne levice. Zagrizene vernike pa z besedami ni moč prepričati, da bi svoje verovanje uskladili z dejstvi. Saj če dejstva niso skladna z dogmami, toliko slabše za dejstva, je klasična levičarska dogma.

Samo upamo lahko, da bo proces brisanja levičarstva v možganih ljudstva trajal manj časa, kot je trajalo njegovo nalaganje vanje. Pa enkrat je potrebno s tem začeti.