Janez Juhant: Sprava in demokracija

15
723

Pogosto se ponavlja stališče, da je mogoče žrtvam dati moralno zadoščenje in jim vračati človeško dostojanstvo le v območju evangelija. Tako razmišlja tudi Milan Knep, ki pravi, da »če pa razpravo o prikritih moriščih in grobiščih izločimo iz evangeljskega horizonta in ga postavimo v zgolj racionalne okvire, se izgubimo …« To lahko trdimo pogojno in ta pogoj vključuje pomembne implikacije, o katerih v nadaljevanju.

Zahodnoevropska kulturna in pravno-politična dediščina je utemeljena na evangeliju in pravnopolitičnih implikacijah vezanih in utemeljenih na judovsko-krščanskem izročilu. To osnovno postavko so dopolnjevala grška etična in rimska pravno-politična razmišljanja, kar tvori srednjeveško izrazito bogocentrično oblikovanje osebnega in družbenega življenja. Njegova filozofija je, da smo ljudje enaki pred Bogom in zato zavezani spoštovanju sočloveka. Ozadje tega prepričanja oziroma vere tvori tudi podlago za razmišljanje razsvetljencev in drugih družbenopolitičnih teoretikov  človekovih pravic. Iz potrebe razslojevanja novoveške družbe, oblikovanja novih stanov se je porodila zahteva za univerzalno pravnopolitično podlago, ki bo zagotavljala enakost vse ljudi, kar danes razumemo kot filozofijo človekovih pravic. Njena idejna podlaga je razumljiva na tem zgodovinskem razvoju, kar priznavajo tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem in kar prihaja vse bolj do izraza tudi ob uveljavljanju ideje človekovih pravic v globalnem srečevanju z drugačnimi kulturnimi in verskimi izročili. Človekove pravice so osnovni etični pravno-politični temelj ter vodilo demokratičnega poslovanja modernih družb.

Vsako nasilno izločanje posameznikov in skupin oziroma revolucionarni poseg v družbo je direkten napad na to izročilo in tako seveda tudi na demokracijo, ki je izvorno plod omenjene sintetične dediščine. In prav za demokracijo gre pri rehabilitacijo žrtev, kar je pa povezano seveda tudi z doslednim izvajanjem demokratičnih postopkov danes. V procesih demokracije ne gre za to, kdo je ali je bil nekoč ali danes na kateri strani, pač pa se vsi znajdemo v nečloveškosti, če ne priznavamo človekovih pravic kot absolutno obvezujočega temelje delovanja države oziroma politične skupnosti. In državni funkcionarji prisežejo na ustavni red ter se tako zavežejo,da bodo neomajno spoštovali Ustavo, ki temelji na človekovih pravicah. Evangelij nam seveda pri tem lahko pomaga, a danes smo njegove postavke prestavili na temelj človekovih pravic, ki veljajo kot osnova družbenega obnašanja, delovanja sistema in vseh njegovih  prvin. Zato je bila sprejeta Izjava Sveta Evrope o obsodbi vseh totalitarnih režimov in tudi Izjava Parlamenta EU 2009 kot osnova razumevanja in delovanja naših političnih skupnosti.

Seveda se kristjani lahko sklicujemo na obzorje Veselega oznanila, ki nas iz vidika večnosti spodbuja k blagrom, k ljubezni in odpuščanju. Večina žrtev je to živela in s tem umrla, tudi kristjani danes v svetovni in slovenski družbi verujemo v te globlje temelje. Iz te krščanske nesebičnosti izhaja delovanje kristjanov v misijonih, v Karitas med nami in po svetu. Potrjuje jo spravni in odpuščajoči odnos v družinah, sosedstvih in tudi v javnem življenju. V tem duhu delujejo tudi številni nekristjani ali neverni, navdihnjeni s tem izročilom. Zato si želimo,da bi veselo oznanilo (evangelij) krepilo in spodbujalo kar čim več ljudi. Potem bo demokracija bolje delovala in bomo spravne procese kot našo obvezo za popravo krivic prizadetim ljudem iz polpreteklosti in sedanjosti bolje uresničevali. To namreč krepi in spodbuja naše sobivanje.

Kot državljani in kot družba oziroma kot pravno-politična skupnost pa imamo vsi dolžnost in pravico, da smo z vsemi ustanovami države zavezani spoštovanju človekovih pravic. To pomeni biti vselej zvest demokratičnim aktom, normam in pravilom, po katerih je treba brezpogojno spoštovati človekove pravice kot temelj našega medsebojnega ravnanja. Družba kot politična kategorija iz tega naslova in znotraj teh okvirov obvezno sprejema in uresničuje tudi konkretne odločitve, ki potrjujejo demokratični model in pravila njegovega ravnanja oziroma človekove pravice in iz njih izvirajočih zakonov in pravil. Vključno to pomeni seveda tudi stalno obsojanje vseh aktov in družbenih delovanj, ki nasprotujejo tem demokratičnim obvezam. To pomeni zavezanost obsodbi protidemokratičnih aktov postopkov in ravnanj, ki so vodili v genocide in rehabilitacijo žrtev. Obenem to vključuje izogibanje vsakim novim političnim, pravnim, gospodarskim, socialnim ali medijskim izključevanjem in zapostavljanjem med nami. Le demokracija kot človeški dialog enakopravnih je zagotovilo neponavljanja ali zaostrovanja nasprotij v družbi.

Dokler demokratična družba ne sprejema teh zavez kot merilo svojega delovanje, ostaja karikatura demokracije, saj ponavlja mehanizme totalitarizmov. Lahko je to seveda v manj brutalni obliki kot pri njih, a vseeno to ni demokratično ravnanje, zavezano človekovim pravicam in svoboščinam. Medijsko in pravno-politično lahko to pogosto izpade celo kot posmeh oziroma lažno zavzemanje za demokracijo, npr. borba proti sovražnemu govoru, sklicevanje na pravne akte ali politične ukrepe, ki pa v bistvu zapostavljajo, ignorirajo ali celo zasramujejo in preganjajo žrtve (nedolžne) kot so primeri v našem sodstvu, novinarstvu ali gospodarsko-finančnih procesih. Vse to je izkrivljanje demokracije in zametovanje njenih temeljev, tj. človekovih pravic, ki so podlaga demokratičnega življenje, ki nikogar v nobenih procesih družbe ne sme izključevati. Če bi sodobne evropske družbe pristale na ravnanja iz davne ali nekdanje totalitarne preteklosti, bi to pomenilo padec v barbarsko stanje.

Krščanstvo je torej naše vodilo in tudi podlaga demokraciji, če se res vsi sklicujemo na njegova izročila. Če se ne, pa kot v naši laični družbi veljajo za vse enako pravila Ustave in človekovih pravic. Te imajo sicer svoj izvor v krščanskem izročilu zahodne družbe, so modificirane z pravnopolitičnim zavzemanjem v razvoju moderne družbe. Njihov temelj je absolutno spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic, ki nas vse – posebej pa še vse vladajoče! – v demokraciji brezpogojno zavezuje k njihovemu spoštovanju. Kot državljani smo vsi dolžni ta branik v imenu Ustave povsod in dosledno braniti in prakticirati. Brezpogojno so mu zavezane vse ustanove države, tj. zakonodajna, izvršna in sodna oblast in njeni nosilci ter odgovorni v medijih.

Kot kristjani, ki verujemo v Boga, smo ravno zaradi njega pripravljeni to dostojanstvo braniti v veri in pripravljenosti, da za to darujemo vse svoje razpoložljive moči, ker verujemo v Božjo pravičnost. Nikakor pa ne smemo dopuščati, da kdorkoli moje ali dostojanstvo drugega tepta in tako podira temelj demokracije, na katerem živimo, se gibljemo in smo. Za preprečevanje takih odklonov in zavarovanje prizadetih pa so bili kristjani pripravljeni dati tudi svoje življenje.

15 KOMENTARJI

  1. V redu in vse prav,vendar pa je generalna pripomba za vsebine, ki se rojevajo, obujajo, obnavljajo ob dogodkih spominjanja na žrtve lažne NOB OF Revolucije, sledeča:

    1. Velik pomen in poudarek se daje povojnim pobojem, vendar se to opisuje in premleva na način, kot, da je to glavna poanta genocida nad drugačemislečimi in, predvsem nad Slovenci Kristjani.

    2. Revolucija se je začela leta 1941, datume lahko določimo. Pobijanje drugačemislečih se je začelo zelo zgodaj in mogoče je odločilen datum 13.Maj 1941.Pred tem datumom je partizan-komunist Italijanom izdal vodjo TIGRa, Danila Zelena, ki ga ubijejo. Šlo je za odstranitev drugačemislečega, čeprav res pravega narodnega heroja in mučenika ter upornika-protifašista št. 1 v Evropi. Do konca l. komunisti pobijejo desetine drugačemislečih, seveda neorganiziranih in neoboroženih nedolžnih ljudi.

    3. Boljševiška krvava revolucija pod taktirko Moskve in Kominterne do konca leta 1942 pobije skoraj 2.000 Slovenk in Slovencev. Pobijejo jih po strahovitih mučenjih, posilstvih na zločinske in ponižujoče barbarske načine vseh vrst. Pobijajo kompletne družine. dekleta, žene, matere, starce in še kako, tudi otroke, celo noseče matere.

    4. Po ustanovitvi spontanih Vaških straž na Notranjskem in na Dolenjskem se začne novo poglavje, ki se tragično zaključi po kapitulaciji Italije, ki aktivno v kolaboraciji skupaj z komunistično vojsko uniči vse njihove postojanke. Partizani za predajo garantirajo z častno partizansko besedo življenje zajetim in po predajah čez 1000 Vaških stražarjev, brezkompromisno zakoljejo ali postrelijo dve tretjini zajetih.

    Torej, g. Juhant, prosim, da tej tematiki v bodoče posvetitete drugačno, natančnejše determiniranje problema vseh žrtev boljševiške superkolaborantske revolucije & državljanske vojne.Prosim, da povdarjate . da je komunizem pobijal nedolžne, predvsem Kristjane ves čas 1941-1945 strahotno boleče svinjsko krvave in genocidne Revolucije in, da je bilo vseslovensko krvavo darovanje Kristjanov na oltar Domovine Slovenije iz tega 4-letnega obdobja peklenska uvertura v Epilog, to je v povojne poboje, ki pa so bili, jasno, številčno in trpljensko večkrat, na žalost, še groznejši.

    S tem pristopom, to je z navajanjem in z poudarjanjem žrtev revolucije 1941 – 1945 , pomensko PRED navajanjem povojnih pobojev boste pomagali mlajšim generacijam razumeti bistvo satanizma slovenskih boljševikov – Kajnov ter pomen in bistvo njihovega satanističnega dela!

    Tasko bo, najverjetneje, Milan Kučan in njegovi plačanci, sodobni valpeti režima mrzlično in živčno iskali nove in nove Ilove gore, ki jih bodo končno pokopale v sramotni del zgodovine Resničnosti!

  2. Prof. Janez Juhant, menim da ste ta tekst napisali zato, da bi prišlo do sprave in boljšega delovanja demokracije. To je gotovo največji problem naše države in izziv za delovanje, da se doseže sprava in razvija demokracija. Tekst je zelo zahteven in ga vsaj jaz žal malo razumem.
    Berem vaš tekst: »Zahodnoevropska kulturna in pravno-politična dediščina je utemeljena na evangeliju in pravnopolitičnih implikacijah vezanih in utemeljenih na judovsko-krščanskem izročilu. To osnovno postavko so dopolnjevala grška etična in rimska pravno-politična razmišljanja, kar tvori srednjeveško izrazito bogocentrično oblikovanje osebnega in družbenega življenja. Njegova filozofija je, da smo ljudje enaki pred Bogom in zato zavezani spoštovanju sočloveka.… Iz potrebe razslojevanja novoveške družbe, oblikovanja novih stanov se je porodila zahteva za univerzalno pravnopolitično podlago, ki bo zagotavljala enakost vse ljudi, kar danes razumemo kot filozofijo človekovih pravic.«
    Torej smo ljudje enaki pred Bogom in zato zavezani spoštovanju sočloveka oz. spoštovati enakost vseh ljudi oz. spoštovati človekove pravice. Kako se to načelo odraža v življenju, v Cerkvi in v družbi oz. urejeni demokratični državi?
    Primer, ki je vsem poznan so volitve voditeljev inštitucij, Cerkve in inštitucij države, kjer naj bi bili vsi enaki, z enakimi pravicami, to je tudi s pravico voliti in s pravico biti izvoljen.
    Vendar je razlika, saj voditelje v RKC ne volimo, npr. ne volimo predsednika župnijskega sveta, ne Karitasa, saj je voditelj ali predsednik vedno župnik, in to brez volitev.
    To pravilo, ki je veljavno v RKC, po mojem opažanju in praksi pogosto močno zamegli pomembnost pravega načina izbire pravega voditelja inštitucije, to je voditelja politične stranke, občine, itd. in to, zlasti v strankah, ki se ponašajo s krščanstvom. To se tudi odraža v notranji demokraciji npr. strank in žal tudi v negativni selekciji kadrov – voditeljev desnega političnega pola. Kaj je vaše mnenje?

  3. Berem tekst: »Krščanstvo je torej naše vodilo in tudi podlaga demokraciji, če se res vsi sklicujemo na njegova izročila. Če se ne, pa kot v naši laični družbi veljajo za vse enako pravila Ustave in človekovih pravic. …Njihov temelj je absolutno spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic, ki nas vse – posebej pa še vse vladajoče! – v demokraciji brezpogojno zavezuje k njihovemu spoštovanju. Kot državljani smo vsi dolžni ta branik v imenu Ustave povsod in dosledno braniti in prakticirati. Brezpogojno so mu zavezane vse ustanove države, tj. zakonodajna, izvršna in sodna oblast in njeni nosilci ter odgovorni v medijih.
    Kot kristjani, ki verujemo v Boga, smo ravno zaradi njega pripravljeni to dostojanstvo braniti v veri in pripravljenosti, da za to darujemo vse svoje razpoložljive moči, ker verujemo v Božjo pravičnost. Nikakor pa ne smemo dopuščati, da kdorkoli moje ali dostojanstvo drugega tepta in tako podira temelj demokracije, na katerem živimo, se gibljemo in smo. Za preprečevanje takih odklonov in zavarovanje prizadetih pa so bili kristjani pripravljeni dati tudi svoje življenje.«
    Prof. Janez Juhant oprostite, v naslovu prvo napišete »spravo« in jo s tem poudarite, vendar potem v celem tekstu ne najdem besede »sprava«, niti besede državljanska vojna, kjer se srečata »moje dostojanstvo in dostojanstvo drugega«. Ali ni to mogoče le težko razumljivo in potrebuje dopolnilo?

  4. Pojma sprava in demokracija sta tesno povezana. V bistvu sta v soodvisnosti.
    V kolikor se spravni proces ne izvede (kot rehabilitacija žrtev, odkrivanje zgodovinskih dejstev in obsodba zločincev, popravljanje zgodovinskih učbenikov itd ), tudi demokracija ne zaźivi.
    In v kolikor demokracija ne upošteva, enakopravno ne priznava dostojanstva vseh vpletenih, sprava ni možna.

    • Bistvo sprave je, da sprava ne pozna zmagovalca, je moje mnenje. Za še vedno »napredne« je največji dosežek NOB zmaga revolucije in uveden enopartijski sistem v SFRJ. Zato je bil osrednji trg v Ljubljani imenovan Trg revolucije, kar ni več, ker je bila revolucija odveč. Trg OF pa je še skromno ob železniški postaji. Naciste so premagali predvsem zavezniki. OF oz. KP je zmagala v revoluciji, ki jo je začela kljub in takoj po okupaciji. Revolucionarni tabor pozna samo zmago revolucije, ki so jo izborili revolucionarni partizani, ker so imeli zaveznika Stalina, ki je osvobajal Jugoslavijo. Revolucionarji govorijo torej o zmagi, a ne priznajo pojava in obstoja proti revolucionarjev, kot da ni bilo nobenega nasprotovanja in nasprotnikov revoluciji in njenim obljubam? So bili nasprotniki revolucije na slovenskem kar marsovci in ne drugače misleči Slovenci, ki jih je revolucije likvidirala, med vojno in po vojni, da je lahko uvedla enopartijski sistem po vzoru SZ in Stalina. Zagovorniki revolucije še vedno govorijo samo o izdajalcih in kolaborantih, (pobitih, pobeglih in preživelih), a oni naj bi se spravili tako, da ti ostanejo izdajalci in kolaborantje še naprej? Revolucionarji pa še vedno samo heroji. Za spravo je potrebno pošteno sprejeti dejstvo, da je med okupacijo potekala državljanska vojna, kjer ni izdajalcev naroda, so samo privrženci in nasprotniki revolucije, zločini pa so bili storjeni na obeh straneh. Spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo in obžalujmo državljansko vojno. To je edina poštena in mogoča pot do sprave. Sprava je vendar zmaga, kjer ni zmagovalne strani, sicer sprave ni!

      • … “sprava ne pozna zmagovalca”
        —–
        Ali … po spravi smo vsi zmagovalci.
        Vsi. Tisti ki so utrpeli krivico, in tisti ki so jo prizadejali.
        S tem da je skupnost o vsem tem seznanjena.
        Poraženc pai so politiki, ki na hrbtih državljanov gradijo svoj uspeh.

    • »Demokracija z odpravljanjem hierarhije širi meje sočutja na vse človeštvo in celo na vse živo. Zato je mogoče stopnjo demokratičnosti meriti s stopnjo in obsegom sočutja«, je napisal teolog dr. D. Ocvirk. Strinjam se, a pri nas zgodovina in praksa kažeta, da je prisotno akutno pomanjkanje sočutja, empatije, tako že v državljanski vojni, začeto l. 1941 med okupacijo, in v izvedeni revoluciji, v trajanju enopartijskega režima SFRJ. To se žal nadaljuje tudi v samostojni državi Sloveniji, v izvedeni nepravični privatizaciji, saj večina politike to ne obžaluje, podlega še naprej demagogiji, sprava pa se odmika. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne, takšno razmerje; 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev. Španska državljanska ni terjala relativno toliko žrtev, glede na to, da ima Španija ca. 45 milijonov prebivalcev.

      • Državljansko tajijo mnogi na levici in tudi na desnici, dopuščajo samo zmago ene resnice, kar preprečuje spravo, a krepi nadaljevanje sovraštva in razkola prebivalstva, ter se izgubljajo energija in talenti naroda potrebni za razvoj in preživetje v mednarodni tekmi narodov in držav.
        Namesto empatije, poglobitve, kaj so bili razlogi in povodi za nadaljevanje razkola naroda, to je, da bi si vsaj v vrhovih politike in na državnih inštitucijah priznali, da je med okupacijo potekala državljanska vojn in potekal tudi upor zoper okupatorja, se to taji in sovraštvo še naprej gori, saj dimna zavesa mnogim ustreza, da se zamegli odgovornost za stanje države.
        G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, pred letom brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti povedal, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.
        V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo, je moje mnenje!
        Akutno pomanjkanje empatije v samostojni RS kaže tudi divje lastninjenje »skupne« lastnine, ko državljani nismo bili enakopravni pri dostopu do družbene lastnine, kar je v nasprotju z ustavo in moralo pravičnosti. Nismo enakopravni pri uveljavljanju ekonomske svobode, kar je največje razočaranje državljanov nad demokracijo in državo. Celo pri zasluženi plači se dopušča kraja lastnine, dela plače za socialne prispevke, kar je odraz totalne odsotnosti sočutja /empatije in odsotnosti osnovne pravičnosti, v politiki in pravni državi. To je res uveljavila levica, »zavetnica delovnega ljudstva«, a je sprejela tudi »pravična desnica, ki menda spoštuje lastnino in njeno pošteno pridobivanje (?), kar je sicer bistveni temelj demokracije. V času Janševe vlade, 2004-8 je njen minister za delo celo dejal: »Delavci so sami krivi, da jim niso vplačani prispevki.« Cinizem in neodgovornost oblasti brez primere, ki še vedno velja tudi v pomladni »desni pošteni politiki«, ki naj bi poznala pravičnost in odgovornost. Žalostno je, da vsi slovenski politiki in strokovnjaki ne razumejo ali pa se cinično sprenevedajo, da velja:
        »Največji sistemski nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.«

    • Gospa Amelie,
      ste v razmišljanju upoštevali, da demokracija ni oseba in zato nima volje? Zato je glagol upoštevati zgrešen. Če niste, mislite, da je potrebno preoblikovati vaše razmišljanje?

  5. Nekaterim pa je celo genocid v Ruandi pozitivna primerjava za slovensko revolucijo, češ tam je bilo veliko hujše? Ne zadošča jim primerjava z desetletno državljansko vojno v Sieri Leone, kjer je bilo o bistveno manj (manj kot 5000) pobitih žrtev kot v Sloveniji, a so ti Afričani to zgodovino uredili in se spravili? Burna polemika v medijih na temo »spomenika in sprave« me je privedla, da na spletu ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, je lahko vzgled, ki bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100.000, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80.000 ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?« Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da spozna ovire in možnosti, kako naprej v RS. Strinjam se, da lepe besede, napol izrečena opravičila, svete maše in kakšen filozofski esej niso dovolj za spravo, kot je «Sprava v Sloveniji in Sierri Leone », izpod peresa dr. Janeza Šušteršiča, bivšega ministra. http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/07/sprava_v_sloveniji.aspx

  6. Blokada pravne države je vzgoja za državljansko vojno in ne za spravo.

    Slaba demokracija v Sloveniji vzgaja za državljansko vojno, saj čas ne zdravi ran, ampak poglablja razkol. Za to sta najbolj odgovorni dve politični veji oblasti (zakonodajna in izvršna), ki od nastanka Slovenije stopnjujeta blokado pravosodja, ki je nujno za demokracijo. Pravna država je namreč instrument za sprotno čiščenje posledic kaznivih dejanj, ki zastrupljajo družbo kot celoto. Demokracija sama ne more izkoreniniti zla – klasičnih kaznivih dejanj, pa tudi rasizma in ksenofobije kot posledic klerikalizma, antisemitizma, nacionalizma – mora pa ga s pravno državo sproti omejevati tako, da lahko sama deluje. Pravo je sistemski sostorilec; v enopartijskem režimu soustvarja totalitarno družbo, v slabi demokraciji pa slabo družbo.

    Od treh vej oblasti samo pravosodna zahteva strokovno znanje in poklicno etiko. Z blokado pravne države se vzpostavlja nepravna država. Kadar dve veji politične oblasti (vlada in parlament) blokirata tretjo (pravosodno), ki je usodna za demokracijo, država nima več razloga za obstoj. Danes je protipravnost z enakomerno razporejenostjo po vseh strukturah družbe postala močno lepilo sistema.

    Če država ne preganja storilcev kaznivih dejanj sproti, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic; takrat se pokaže tudi uporabnost spiskov tistih, ki jih je treba »kaznovati«, se jim maščevati itd. Osvoboditelji (1945–90) so z zlorabo države – pravosodja, policije, vojske – vzpostavili krivični režim. Če so osamosvojitelji (od leta 1990 dalje) najprej sekundirali velikim krajam, potem pa bodo uporabili pravosodje države, da zaščitijo lopovsko premoženje civilnih in cerkvenih tajkunov, bodo s tem svojim ciničnim obratom ustvarili razmere, da se »revolucionarni bes« ljudi ponovi.

    Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti.
    Iztok Simoniti, diplomat

    VIR: Članek »Sprava bo, ko bo demokracija delovala«.; Delo- Sobotna priloga, 18.01.2014

    Op.: Dr. Iztok Simoniti je karierni diplomat od leta 1974. Bil je prvi uradni predstavnik Slovenije pri vladi Italije, državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve, vodja urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, diplomatski svetovalec predsednika republike dr. Janeza Drnovška, glavni pogajalec za mejo med Slovenijo in Hrvaško, pogajalec z Vatikanom itd.

  7. KAKO DO SPRAVE?
    »Sprava ni možna, dokler ni resnice, obžalovanja, potez vladavine prava, potem pride odpuščanje, je na mednarodni konferenci o soočanju s posledicami totalitarizmov poudaril predsednik SDS Janez Janša. Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver je dodala, da Slovenci potrebujemo demokratično prenovo na ravni kulture.«
    Na mednarodni konferenci v organizaciji nemške fundacije Konrad Adenauer Stiftung in Inštitita dr. Jožeta Pučnika, l. 2016

    Ivo Kerže: »Vidimo torej, da spravna vizija, ki nam jo na osnovi omenjenih in podobnih zlorab evangeljske besede ponujajo glasniki sprave že celih dvajset let, ni v duhu evangelija, saj evangelij terja od nas, da s tostransko usmerjenimi mesijanizmi ravnamo nadvse ostro in radikalno: nespravljivo«.

    »V zapletih, ki jih doživlja po osamosvijtvena Slovenija, ne pride v poštev nobena sprava«
    Akademik, katoliški izobraženec, dr. Stane Granda

    »Sprava z izdajalci ni mogoča. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne!«
    Tit Turnšek , predsednik ZZB

    “Sprave ne potrebujemo, mi spravo živimo«
    Zoran Janković, župan Ljubljane na Rožniku 2017

    »Tukaj zbrani sprave ne potrebujemo.«
    Mag. Jurij P. Emeršič, zgodovinar in teolog, Teharje 2014

    »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
    Metropolit škof Stanislav Zore, 2015

    »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Boris Pahor, pisatelj, tržaški Slovenec, 2017

    »Sprava mi pomeni sožitje, spoštovanje in odpuščanje ter vse tisto, kar nam omogoča, da živimo skupaj naprej – ne glede na velike razlike med nami, še posebej, če so povzročile zlo.«
    Borut Pahor, predsednik RS, 2017

    »Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba.
    Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.«
    Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana, 2014

    »Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče. Sprava v narodu mogoča le na takšnem temelju« Dr. Spomenka Hribar, sociologinja, 2016

    »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj.
    Dr. Iztok Simoniti, diplomat, 2014

    »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”; Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

    »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«
    Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik

    KDAJ SPRAVA?

  8. Oh, kakšno bluzenje o človekovih pravicah in demokraciji. Medtem komiji lahko v miru vladajo dalje… Vi pa filozofirajte o idealnem svetu, kot je 50 let filozofiral Kardelj.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite