Milan Knep: »Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo.«

9
1153

Kakšno uro prej, preden je mlad fant s Police, iz moje rojstne vasi, ustreljen omahnil v roško brezno, je šepnil mojemu sorodniku: »Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo.« Zakaj je ta fant slutil, da bo zagotovo ubit? Zakaj moj sorodnik vse od Podrožce, ko so vstopili na vlak, pa potem, ko so jih peljali skozi Željne, na smrt ni niti pomislil? Čez dva meseca bo dopolnil sedemindevetdeset let. Vsak dan se sprašuje, zakaj ni umrl niti potem, ko je bil še isto leto obsojen na smrt in je nato deset let presedel v komunistični ječi, a ima še danes veljavno vozniško dovoljenje, da obiskuje poslednje še žive sorodnike? Ve, da odgovora ne bo našel.

Poglejmo nekaj dogodkov, ki so napovedovali pomor na Kopiščih, v Rogu in še na več sto drugih krajih po Sloveniji. Januarja 1946 je Churchill v Bruslju z obžalovanjem ugotovil: »Med vojno sem misli, da lahko Titu zaupam. Obljubil mi je, da bo spoštoval sporazum, ki ga je sklenil s Šubašićem. Toda zdaj se povsem zavedam, da sem naredil eno svojih največjih napak…«[1]

Prvi sporazum Tito-Šubašić, sklenjen na Visu, 16. junija 1944, in drugi, sklenjen v Beogradu, 1. novembra 1944, sta bila samo krinka, kajti Tito po vojni ni imel namena obnoviti demokracije in oblasti deliti še s kom.[2]

Zakoni, ki so sledili sporazumoma, so bili napisani v duhu ukaza republiškega notranjega ministra Zorana Poliča z dne 12. junija 1945: »… da se takoj odstranijo, zravnajo z zemljo, vsa pokopališča, kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi[3]

Za razumevanje tega, kar se je dogajalo med leti 1941–1945, in po vojni, se kratko pomudimo pri mirovni pogodbi, ki sta jo leta 201. pred Kr. sklenili takratni imperialni velesili: Rim in Kartagina. Ta mirovna pogodba je vzorec za vse poznejše mirovne pogodbe do danes. V 2. punski vojni (218–201 pr. Kr.) je bila Kartagina poražena. Mirovna pogodba je bila sklenjena v duhu rimske – antikartažanske propagande, ki je razglašala vnaprejšnjo negativno sodbo o Kartažanih. Ti so veljali za moralno zavržene, verolomne, trdosrčne, nasilne, krvoločne, nepopustljive do poražencev ipd. Ker so Rimljani poražene Kartažane vnaprej obsodili in jih imeli za izprijene zverine, so v mirovni pogodbi zahtevali, da se Kartagina odpove vsem čezmorskim posestim. Plačati je morala veliko vojno odškodnino, Rimljanom je morala izročiti vse bojne slone in bojne ladje, pristati na razorožitev in izročitev talcev ter vojaških poveljnikov.[4]

Zmagovalcem, Rimljanom, je pripadlo vse: čast, ker so pobili domnevne zverine, bojna slava, ko so zmagovite legije z bojnim plenom vkorakale v Rim in oblast nad državo, ki so jo podjarmili. Poraženim Kartažanom ni ostalo nič. Preživeli med njimi so objokovali mrtve. Razlaščeni vsega imetja so trpeli pomankanje in suženjstvo, odvzeto jim je bilo človeško dostojanstvo, saj so jim Rimljani po mirovni pogodbi pripisali krivdo za vojno. Tudi v tem primeru se je potrdilo, da zmagovalec piše zgodovino in kar je še huje, zmagovalec definira krivca za vojno.

V kraju La Turbie pri Monaku je bil leta 7 pr. Kr. postavljen velikanski, 50 m visok spomenik v čast rimskim zmagovalcem nad alpskimi ljudstvi. Na njem so bila zapisana imena 48 podjarmljenih ljudstev, ki so prebivala na območju italijanskih, francoskih in švicarskih Alp. Prva rimska armadna skupina je pod vodstvom Avgustovega pastorka Tiberija, poznejšega cesarja (14–37), prodirala prek Basla proti Bodenskemu jezeru. Druga, ki ji je poveljeval Tiberijev mlajši brat Druz, povezan z ustanovitvijo rimske Emone leta 14, pa je prodirala z območja Verone po dolini Adiže čez prelaz Brenner. Po združitvi obeh armadnih skupin so Rimljani dokončno podjarmili Retijce, prednike današnjih Švicarjev. Tedanji cesar Avgust, znan tudi iz evangelija, je izjavil, da on »ni začel vojne proti nobenemu ljudstvu po krivici.«[5] Poraženim Retijcem so Rimljani pripisali krivdo za vojno.

V nebo vpijoča laž je močno vplivala na poznejšo politično filozofijo in uveljavila pojem »pravične vojne«. Kaj je v vojni in revoluciji pravično, vse do danes največkrat nima resnične zveze z zgodovinsko resnico. Pravično in resnično je tisto, kar določi zmagovalec in uveljavlja s pomočjo državne ikonografije, spominskih slovesnosti, šolstva, nagrad veteranom, s postavljanjem spomenikov itd.

Tudi sam pripadam poraženi strani. Zadoščenja za povzročene krivice ne bomo dočakali, čeprav si bomo za to prizadevali. Sprave tisti, ki hočejo obdržati politično in ekonomsko moč, izvirajočo iz revolucije, ne bodo dopustili. Z vzdrževanjem razdora bodo skušali še naprej legitimirati izmišljene razloge za razdor, ki so ga povzročili v letih vojne in po njej.

Ko stojimo ob prikritih moriščih in grobiščih si postavljamo mnogo vprašanj. Denimo, kako razumejo sebe in svojo vlogo v svetu tisti, ki za nekaj let vladanja morijo kot Herod, preventivno, kar celo generacijo, ne da bi prej ugotovili, kdo je česa kriv in kdo je skupnosti v resnici nevaren? Kako je mogoče, da se v vseh obdobjih zgodovine toliko čustveno in duševno pohabljenih ljudi dokoplje do neomejene oblasti? Gotovo ne zato, ker bi bili pravični neodločni, ravnodušni in pasivni. Prej je res to, kar nam pripoveduje prerok Izaija o Božjem služabniku, ki se proti silam teme bori tako, da svoj hrbet nastavi tistim, ki ga bijejo, svoje lice tistim, ki mu pulijo brado, svojega obraza pa ne skriva pred pljunki (prim. Iz 50,6). Sporočilo Svetega pisma je: hudobijo nevtralizira samo ljubezen.

Če pa razpravo o prikritih moriščih in grobiščih izločimo iz evangeljskega horizonta in ga postavimo v zgolj racionalne okvire, se izgubimo, nasprotja se zaostrijo, za kri nedolžnih terjamo maščevanje ali vsaj lustracijo, krivično osramočenim želimo dati moralno zadoščenje in jim povrniti človeško dostojanstvo, zahtevamo, da se politična in ekonomska moč, utemeljena na krvi, znova prerazporediti med prvotne naslovljence in tako v nedogled.

Sebi in vsem v revoluciji poraženim govorim z apostolom Petrom: »Prejel sem milost vere, po veri pa hrepenenje, da se bodo za vse nas uresničile božje obljube. S temi obljubami v duši gledam prek sedanjega časa, da tako ubežim poželenju po tem, kar je na svetu, kjer krivice nikoli niso v celoti poravnane in kjer nedolžni ne doživijo rehabilitacije« (2 Pet 1,1–7).

V spravni odnos lahko stopimo le, če nič od tega, kar pripada temu svetu, ni naša zadnja stava. Samo po nezasluženi milosti smo lahko to, po čemer hrepenimo, namreč dediči Kraljestva. Zahteva za poravnavo krivic po moriji, kot smo jo doživeli na Slovenskem, je gotovo legitimna. Toda pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na neki drugi ravni, na tisti, ki jo predlaga Jezus v evangeliju: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« (Mr 10,46).

[1] Delo,11. 8. 2015, str. 15, žal si avtorja prispevka takrat nisem zapisal.
[2] Glej prav tam.
[3] Dr. Mitja Ferenc, Družina, 14. 6. 2015
[4] Dr. Rajko Bratož, Rimska zgodovina – 1, Študentska založba, Ljubljana 2007, str. 82–83.
[5] Glej prav tam. str. 206

9 KOMENTARJI

  1. Ta ljubezen do smrti je pa res v Sloveniji nepresegljiva. Ne zmore tega ne narod, ne Cerkev, ne družba. Ta morbidnost tako globoko vsidrana, da je samo smrt sama lahko odpravi. Sprijaznjenost s porazom, bevskanje sužnjev proti gospodarjem, vse to kar traja in traja. Niti po 70 letih pokore v suženjstvu, ne zmoremo pogleda naprej, pogleda navzgor. Niti duhovniki ne zmorejo. Vse v uztrebljenje, brez pameti, brez razmisleka, brez volje. In predvsem seveda, brez ljubezni.

  2. Hudo. Hudo.
    A zakaj je eden preživel, drugi pa ne? Jezus daje odgovor: Po tvoji veri se ti bo godilo! Prvi je sprejel smrt, drugi še pomislil ni nanjo. Oba pa sta izpolnila svoji nalogi, ker Božja volja k sebi prišteva naša notranja prepričanja in sodeluje z njimi.

    Ko smo že pri Rimljanih, mar ni od njih tisto geslo: Ni milosti za poražence! ? Ni dobro biti poraženec, ker ni milosti z njimi. Bolje je imeti vero in voljo, da zmagaš. Kot npr. danes Poljaki. Potem Bog to prišteje v svojo sveto voljo. Tudi naši domobranci so imeli vero v svojo smrt, mučeništvo. Nekateri med njimi pa te vere niso imeli, imeli so vero v svoje nadaljevanje življenja, in so se rešili, ker so izkoristili tiste priložnosti, ki jim jih je Duh pripravil. Poslušali so. Ni Božja volja, da poginemo kot lovne živali.

    Za poražence torej ni milosti na tem svetu. Zato je Jezus dejal: Kdor nima meča, naj proda suknjo in si ga kupi! Če apostoli ne bi imeli vsaj dveh mečev, bi bili lahko v navalu živčnosti vseh, ob aretaciji Jezusa, pobiti. Ker je bila Jezusova in njihova volja/vera DRUGAČNA, so preživeli in živeli, dokler niso opravili svojega poslanstva. Poraženec le pri Gospodu najde milost. Če pa tvoja naloga na tem svetu še ni dokončana, stori vse, da ne boš poražen, in Bog te bo podprl, ker bo to željo vštel v svojo voljo. Gideona. Slovenskim vernikom je Gideon nemara najbolj tuja figura v Svetem pismu. Zato pa smo v takem podnu. Vero imamo bedno.

    • Itak. A bo zaman, če je njegova vera kilava. Takrat je vse zaman, če je nekdo cepljen na vlogo večnega poraženca in živi na take načine, da lahko ta vloga ostaja vedno aktualna. Takšno vlogo je sprejel ta bedni narod, in zato gre po maši volit levico že 80 let. Osebno me taka vera ne privlači, pa tudi desettisoče drugih ne, zato še v cerkev ne gredo več. Jezus je precej več od tega mrtvila.

          • Magija??? Ojoj! Vidim, da ste že izbrali stran, gospod Tine:

            Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni; ne boste podaljšali dni v deželi, v katero greš, ko greš čez Jordan, da jo vzameš v last. Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.
            (5 Mz 30, 15-19)

  3. AlFe: “Molimo, da Bog odkrkne srca naših duhovnikov!”

    Dober krik, ni kaj. A spoštuj tudi svete svetnike in svetnice, ki so molili za zakrknjene države, a zaman. Molitev je delotvorna, če obstaja vsaj kak kanec odnosa med osebama, če se tisti v zablodi želi vsaj malo spreobrniti. A so mnogi žal skrajno zakrknjeni v svojih teološko in osebnostno zakrknjenih srcih.

    Jezus ni molil za Judo Iškarjota niti dve sekundi. Če bi molil zanj vsaj dve sekundi, tip ne bi delal samomora. Tudi ni ozdravljal vse po vrsti, ampak samo tiste, ki so pokazali enormno željo in zaupanje. Tudi ni molil za izjemne teologe – kot vatikanske – farizeje, ampak jih je nakuril z vsem hudim, kar jih čaka, če se ne spreobrnejo.

    Molitev se prime ubogih, umirajočih, predvsem pa umrlih duš – tem je najlažje pomagati, a tudi ne vsem, ker nekatere tako zelo vleče magija zemeljskega sveta, da ponorijo v nebesih in se vrnejo živet v tukajšnjo atmosfero. Nobena molitev ne gre v prazno, prav imaš, a večina jih zgreši cilj in milost doživijo drugi, ki so je vredni. To je ta skrivnost mistike. Zato le molimo. Če molimo za zakrknjene duhovnike, bodo pa njihove žrtve deležni milosti. Nič ni zaman, nič ni zaman, prav imaš, prav imaš …

Prijava

Za komentiranje se prijavite