Ivan Sadar je v življenju objavil le nekaj pesmi v Domu in svetu in Angelčku, njegova pesniška zbirka Človek kakor drugi pa je izšla pred desetimi leti.
Ivan Sadar je bil rojen 4. junija 1890 v vasi Cerovec v župniji Javorje pri Litiji. Zdaj to ni več samostojna vas, ampak zaselek v Bukovici v občini Ivančna Gorica. V družini je bilo sedem otrok, odrasli so trije, dva brata in sestra, ki pa je tudi mlada umrla. Kmetija je bila majhna in ni dajala dovolj kruha za dostojno življenje, zato se je oče odpravil v Ameriko. Oče se ni več vrnil k svoji družini, saj je 3. aprila 1913 umrl. Ivana je očetova smrt zelo prizadela in mu je posvetil ciklus petih pesmi z naslovom Sin.
Šolal se je v Novem mestu in Ljubljani
Osnovno šolo, Štirirazredno deško ljudsko šolo je Ivan Sadar obiskoval v Rudolfovem (Novem mestu) od leta 1897 do 1903, nižjo gimnazijo prav tako v Novem mestu, višjo pa v Prvi državni gimnaziji v Ljubljani.
Tudi pesmi je začel pisati že kot gimnazijec. V njegovi zapuščini je ohranjenih več beležk in dnevnikov, v katerih si je zapisoval, kaj je počel, kaj se je dogajalo in kako je občutil sebe in svojo okolico. Kot gimnazijec v Novem mestu je prijateljeval s Francem Vavpetičem in Matijem Malešičem pa tudi drugimi dijaki, ki so se pozneje uveljavili na literarnem področju. Na področju poezije je vedel, kaj hoče: hotel je čim več vedeti in znati, poznati literaturo in jezik. Na področju slovenskega jezika je bil njegov učitelj veliki jezikoslovec dr. Anton Breznik.
Nanj je močno vplival Dragotin Kette
Zanimiv je njegov pogled na poezijo. V svoj dnevnik je 17. avgusta 1911 zapisal:
»Meni se zdi, da ima pesništvo predvsem subjektiven namen: zadostiti pesnikovemu notranjemu življenju. Zakaj v človeški notranjosti so vedno boji. Ali teh bojev ne opazi vsakdo oziroma jih ne more povedati. … Zakaj izkušnja uči, pred nami je dejstvo, da se nič drugega ne doseže s pesnikovanjem kakor nekak učinek na mišljenje čitateljev. Ta učinek je odvisen od čitatelja samega.«
Ivana Sadarja kot pesnika lahko uvrstimo v slovensko moderno. Njegov vzornik je bil Dragotin Kette. To je sam zapisal v dnevnik, Kettejev vpliv pa je opazen tudi v obliki in vsebini njegovih pesmi. Pisal je v svobodnih oblikah ali klasični štirivrstičnici, velikokrat pa je svoje občutke izrazil tudi v sonetu, ki pa mu jih je le nekaj res uspelo. Najstarejše pesmi so ohranjene iz leta 1908; nekaj mladostnih je leta 1911 sežgal.
Pel je o ljubezni, delu, molitvi, vojni …
Njegove pesmi pojejo o življenju: o delu in trpljenju, razpoloženjih, veselju in sreči, ljubezni moškega in ženske, ljubezni v družini … Ker se ga je prva svetovna vojna zelo dotaknila, mu je navdihnila tudi precej pesmi, predvsem o življenju civilistov v vojni. Njegova je tudi prva slovenska prikrita protivojna pesem z naslovom Enolično življenje s podnaslovom (Staroegiptovska slika), ki je bila objavljena avgusta 1914 v Domu in svetu.
Zanimiva je tudi misel o nevarnosti poezije, ki pa je nastala že v zrelejših letih:
»Poezija je toliko nevarna umetnost, ker lahko zanese v sanjarstvo, ki ni umetnost; skušnja me uči: Ko sem bil mlajši, sem več sanjal.«
Tako kot vsak človek si je tudi Ivan Sadar pogosto zastavljal bivanjska in filozofska vprašanja. V pesmih s to tematiko se kaže kot izredno občutljiv človek, ki se globoko zaveda svoje človeškosti, vendar ne obupa, četudi trenutno ne vidi poti naprej. O umetnosti je imel zelo visoko mnenje – v njegovih zapiskih je tudi misel, da bi morali biti umetniki nravstveno najboljši ljudje.
Po prepričanju je bil kristjan in se mu je literatura, ki ni izražala iskanja Boga in globljega smisla življenja, zdela prazna. O tem večkrat piše v svojem dnevniku. Pravzaprav dela kar obsežne analize posameznih literarnih del.
Pot do duhovništva
V določenih obdobjih se je sicer kdaj tudi oddaljil od doslednega krščanskega življenja, vendar je potem šel vase in znova začel redno moliti in hoditi večkrat na teden k maši. Za duhovniški poklic se je dokončno odločil v februarju 1911. To je bila tudi želja njegove matere. V marcu je opravljal duhovne vaje – takrat je razmišljal tudi takole:
»Pa včasih dvomim o svojem poklicu, da, vsiljevali so se mi že dvomi o neumrjočnosti duše, da, živel sem v mlaki grehov, v nečistem grehu, v kletvi, v pijančevanju, v nesramnem govorjenju, v opuščanju dobrega itd. O Gospod, jaz imam poklic. Četudi sem grešil, Ti mi odpuščaš.«
Ivan Sadar je postavljal odločitev za celibat pred odločitev za duhovništvo, saj je v eni od svojih beležnic zapisal:
»Ne tisti, ki hoče biti duhovnik, se mora odločiti za celibat, ampak tisti, ki se odloči za celibat, lahko postane duhovnik.«
Pred vpisom v bogoslovje pa je imel seveda še hude notranje boje, ki so jih po eni strani spodbujali njegovi domači s svojim pogledom na njegovo odločitev, če bi bila drugačna, kot so jo ves čas pričakovali, po drugi pa javno mnenje, ki že takrat ni bilo naklonjeno duhovnikom, in dogodki, ko je videl, kako so posamezniki izražali sovraštvo do duhovnikov. Prvi študijski dan zanj je bil 18. oktobra 1911. O tem je v dnevnik zapisal: »Prve štiri ure šole. Tu je krasno, če bo vedno tako. Da, imam poklic! Vsaka sekunda dvoma je bila neumnost. Tu, tu je zavetje moje duše. Tu, tu je mir doma in sreča mi podaja roko. Deo gratias!«
Prijateljstvo in medsebojno spodbujanje
V semenišču se je spoprijateljil še z dvema literatoma: Janezom Jalnom (1891–1966), s katerim sta prijateljevala do Sadarjeve prezgodnje smrti, in Janezom Pucljem (1890–1964). Drug drugega so podpirali pri iskanju pravega izraza v literaturi, si dajali prebirat, kar so ustvarili; v Sadarjevem zvezku, kamor je zapisoval pesmi, ki so se mu zdele tega vredne, je kar precej prijateljskih zapisov ob strani.
Novo mašo je daroval 26. julija 1914 v Javorju. Takratni župnik Franc Indof je v farno kroniko o tem dogodku zapisal:
»Dne 26. julija l. 1914 je bil dan veselja za Javorce. Ta dan namreč je imel novo mašo naš rojak č. g. Ivan Sadar iz Cerovca. Prva nova maša domačina v domači farni cerkvi. Veselje in občo radost nam je vsem, seveda predvsem č. g. novomašniku in njegovim svatom, skalila kmalu po opravljenem svetem opravilu došla grozna vest o napovedi vojske sovražni Srbiji in zapoved o splošni mobilizaciji.«
Bil je dober duhovnik, vendar je mlad umrl
Kot kaplan je najprej dve leti služboval v župniji Mirna Peč, nato je bil tri leta prefekt v Zavodu sv. Stanislava, kaplan pa še v Dolenjskih Toplicah in v Kranju. Leta 1923 je dobil v upravljanje župnijo Koprivnik v Bohinju. Na Koprivniku je z njim živela tudi njegova mama. Tam je uredil tudi prodajo domačije v Cerovcu družini, ki je potem po njegovi in sestrini smrti skrbela za mamo.
Bil je zavzet duhovnik, dober organizator, imel posluh za ljudi in njihove težave, posebej pa je znal delati z mladimi. V tem obdobju sta bila več skupaj z Janezom Jalnom, ki je bil katehet na osnovni šoli v Mostah v Ljubljani in je med počitnicami prihajal na Koprivnik.
Njuno druženje na Koprivniku pa ni dolgo trajalo, saj je Ivan Sadar zbolel. Vnel se mu je slepič in ni šel pravočasno k zdravniku, pravzaprav v bolnišnico. Umrl je 3. junija 1926 v bolnišnici v Ljubljani. Janez Jalen mu je postavil literarni spomenik v župniku iz Cvetkóve Cilke.
