Marija Bitenc Samec: Koncertno petje je odsev duše

0
Marija Bitenc Samec v svojem parku, v katerem je z veseljem delala in počivala. (Foto: Peter Marinšek)

In memoriam: Marija Bitenc Samec (12. julij 1932–28. maj 2022)

Na zadnjo majsko soboto se je poslovila ena najizrazitejših in najprodornejših slovenskih koncertnih poustvarjalk druge polovice 20. stoletja, altistka Marija Bitenc Samec. S svojimi poglobljenimi interpretacijami najrazličnejših del je pustila neizbrisno sled v slovenskem kulturnem prostoru. Njena starejša hči Vanja Samec je na svojem profilu na Facebooku objavila naslednje besedilo:

Bila si duša naše družine in čudovitega doma s prekrasnim parkom, ki si ga ustvarila s svojimi rokami. Ljubila si lepoto, iskrenost in poštenost, bila si edinstvena in neponovljiva.
Kot velika umetnica si pustila močan pečat v glasbeni zgodovini, a vedno postavljala družino na prvo mesto – kot ljubeča in skrbna žena, mami in babi.
Za dolgo, čudovito skupno življenje Ti bomo vedno hvaležni in Te večno nosili v svojih srcih.
Tvoj žametni alt nam bo lajšal bolečino v duši.

Prvi mentor je bil njen oče Vinko Bitenc

Oče Vinko Bitenc je svojo hčerko Minkico peljal na izlet v Trst. Ko so se odpravljali od doma, je hotela vzeti s sabo fižolovko, da bi zmerila, kako globoko je morje.

Hči znanega slovenskega književnika Vinka Bitenca je že kot šestletna deklica želela postati pevka. Oče je zelo zgodaj prepoznal Marijino nadarjenost za glasbo ter ji odprl vrata v svet umetnosti, glasbe in tudi književnosti. Postal je njen prvi mentor.
Študij solopetja je pričela pri štirinajstih letih na Glasbeni šoli v Celju pri pevski pedagoginji Heleni Lapajne ter ga nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru pri profesorici Elizabeti Krejči in na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Juliju Betettu.

Petindvajsetletna je zmagala na mednarodnem pevskem tekmovanju, nekaj let pozneje je dobila status svobodne umetnice

Leta 1959 se je poročila z arhitektom Dušanom Samcem, rodili sta se jima dve hčeri. On je po stricu podedoval posestvo ob stari rimski cesti in ga temeljito prenovil, Marija je pa z veseljem skrbela za park ob hiši, ki je pravi arboretum.

Leta 1957 je na svoj 25. rojstni dan v izjemno močni konkurenci 150 pevk in pevcev slavila kot zmagovalka Mednarodnega eisteddfoda v valižanskem mestu Llangollen v Veliki Britaniji. Kot prvonagrajenka je pela na zaključnem koncertu pred 12.000 poslušalci, prav tako je snemala na britanski producentski korporaciji BBC ter imela več odmevnih intervjujev ter nastopov v času bivanja v Angliji. V obdobju 1957–1959 se je predstavila tudi na odru ljubljanske Opere, a se je kasneje posvetila izključno koncertnemu poustvarjanju.

Leta 1963 je na podlagi izjemne umetniške kariere pridobila status svobodne umetnice, ki ji je omogočal krmarjenje med družino in kariero. S finančno podporo štipendije Prešernovega sklada je v istem letu odšla na pevsko izpopolnjevanje k umetniškemu vodji operne hiše Giuseppe Verdi v Trstu Luigiju Toffolu, kjer se je dobro leto posvečala predvsem belcantističnemu petju.

Koncertirala je v državah bivše Jugoslavije, Avstriji, Italiji, Nemčiji, Belgiji, Veliki Britaniji, med drugim v Londonu v eminentni dvorani Royal Albert Hall. Redno je snemala za evropske radijske in televizijske hiše. Posebno pozornost je vseskozi namenjala poustvarjanju jugoslovanskih in slovenskih samospevov raznih avtorjev, med drugim je dela številnih slovenskih skladateljev tudi praizvedla. Za nastope v tujini je izbirala impresarije, ki so jo navduševali nad angažmaji v svetovno znanih operah, a se zaradi družine in odsotnosti od doma za te priložnosti nikoli ni odločila.

Leta 1969 je na mali plošči izšlo nekaj samospevov, leta 2003 pa Faksimile z vsemi pred leti posnetimi

S pianistom Leonom Engelmanom tik pred snemanjem oddaje 400 let slovenske glasbe – Lucijan Marija Škerjanc januarja 1971.

Leta 1969 je bila izdana mala vinilna plošča samospevov skladatelja Lucijana Marije Škerjanca, ki jih je Marija Bitenc Samec poustvarila ob klavirski spremljavi Leona Engelmana.
Leta 1987 je bila izdana kaseta z desetimi samospevi avstrijskega skladatelja slovenskih korenin Huga Wolfa v slovenskem jeziku, ki jih je Marija Bitenc Samec kot prva posnela leta 1968 ter tako omogočila razumljivost besedila slovenskim poslušalcem. Samospeve je prevedla Mařenka Plzak Sancin, ki je altistko tudi spremljala pri klavirju.
Leta 2003 je bil izdan njen diskografski Faksimile, na katerem so bili dodani še štirje Škerjančevi samospevi ter trije samospevi Danila Švare. O izdaji zgoščenke ter celostni pevski dovršenosti umetnice je takratni kulturni novinar Dela Marijan Zlobec med drugim zapisal:

»’Faksimile’ je naslov zgoščenke altistke Marije Bitenc – Samčeve ob klavirski spremljavi Leona Engelmana. Faksimile zato, ker je ponatis štirih samospevov L. M. Škerjanca s prve plošče iz leta 1969. Tedaj in še prej so nastali preostali posnetki samospevov: štirje Škerjančevi in trije Danila Švare, ki pa niso bili izdani, ker na prvi plošči ni bilo prostora. Danes jih dobivamo prvič v celoti, kar kaže na snemalni in interpretativni standard pri nas pred 35 leti in kvaliteto petja Marije Bitenc – Samčeve. Njen glas je mehak, s prefinjenimi dinamičnimi gradacijami, toploto emocije in vživljanja v kitajsko liriko Li Tai-Poja (Škerjanc), medtem ko je pri Švari več baladnosti in pretresljivosti (npr. Bazovica).«

Nastopala je tudi po manjših krajih in bila neodvisna družbenokulturna delavka

Z Ladkom Korošcem in pianistom Andrejem Jarcem je velikokrat nastopala po slovenskih krajih, tudi za šolarje, in bila povsod lepo sprejeta. O tem, kaj je to pomenilo otrokom, pripoveduje dogodek, ko je v nekem kraju po nastopu prišla k njej približno osemletna bosonoga deklica in rekla: »Teta, saj boš še prišla, kajne?«

Marija Bitenc Samec je v 70. in 80. letih pod okriljem Ljubljanskega festivala in Glasbene mladine Slovenije skupaj z basistom Ladkom Korošcem in pianistom Andrejem Jarcem ter v drugih zasedbah nastopala po manjših slovenskih krajih z namenom približanja opernih arij ter klasičnih samospevov šolski mladini ter tako pomembno pripomogla k razširjanju klasične glasbe med mladimi in k vzgoji kulturnih poslušalcev.

Znala se je tudi sproščeno nasmejati. (Foto: Tihomir Pinter)

V 80. letih je aktivno delovala tudi kot politično neodvisna družbenokulturna delavka. Osem let je opravljala funkcijo predsednice Združenja samostojnih kulturnih delavcev Slovenije (1982–1990), bila je podpredsednica Sindikata samostojnih kulturnih delavcev Slovenije in članica sveta za kulturo pri predsedstvu RK SZDL, delegatka kulturne skupnosti Slovenije ter delegatka ljubljanske kulturne skupnosti.

Ob koncu kariere je Marija Bitenc Samec prejela tudi Bettetovo nagrado

Bogato umetniško kariero je Marija Bitenc Samec zaokrožila z odmevnim koncertom komorne glasbe v Cankarjevem domu konec oktobra 1987. Po zaključnem koncertu kljub dobri pevski kondiciji več ni stopila na koncertni oder in se upokojila tri leta kasneje (1990). V tem letu je kot pobudnica in glavna organizatorka izpeljala postavitev spomenika svojemu cenjenemu profesorju, basistu Juliju Betettu, ki stoji pred ljubljansko Opero. Društvo glasbenih umetnikov Slovenije ji je za njen pomemben prispevek k širjenju slovenskega glasbene kulture in postavitev spomenika podelilo Betettovo nagrado – doprsni kipec Julija Betetta.

Leta 2018 je v Celjski Mohorjevi družbi izšla znanstvena monografija o njeni življenjski in umetniški poti (Tina Bohak Adam: Hočem postati pevka), v juliju, ko bi praznovala 90 let, pa bo izšel istoimenski digitalni album ZKP RTV Slovenija z njenimi najbolj reprezentativnimi arhivskimi posnetki.

Kot devetletna deklica v svojem šolskem spisu zapisala: »Hočem, če bo le mogoče, postati pevka.« Želja se ji je uresničila – postala je izjemno karizmatična umetnica z bogato umetniško kariero, perfekcionistka, ki je znala sanjati in slediti svojim sanjam, ter srčna, iskrena in predana soproga, mami, babica in prijateljica z ogromno dušo, ki je dom in družino postavljala na nedotakljiv piedestal. Prav tako se je kot družbenokulturna delavka pomembno zavzemala za pravice in enake možnosti vseh samostojnih umetnikov.

Spomin ...

Edini, ki ostane močan nad vsem,
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
(Jimenez)

Kjer fotograf ni naveden, so slike iz arhiva družine Bitenc Samec.

Viri in literatura:
Tina Bohak, Hočem postati pevka – portret koncertne pevke, altistke Marije Bitenc Samec (Celje: Celjska Mohorjeva družba in Društvo Mohorjeva družba; Ljubljana: RTV Slovenija, 2018), 25–26
Bohak, »Koncertno petje je nekaj unikatnega«, Zvon: kulturno-družbena revija 20/3–4 (2017), 32
Marijan Zlobec, »Bogata bera glasbe, v ozadju grozi polom«, Delo, 46/72 (2004), 11
Bohak, Hočem postati pevka – portret koncertne pevke, altistke Marije Bitenc Samec
Tina Bohak, »Občudovanja vredna polnost in sočnost prekrasnega alta Marije Bitenc Samec«: ob 160-letnici rojstva skladatelja Huga Wolfa, Zvon: kulturno-družbena revija 23/4–5 (2020)
Milan Stante, »Marija Bitenc – Samčeva«, Tedenska tribuna 15/9 (1967), str. 8
Osebni pogovori z Marijo Bitenc Samec v letih 2016 in 2017