Minilo je 125 let od rojstva književnika Vinka Bitenca

0
Literarni ustvarjalec Vinko Bitenc leta 1947 (Arhiv Marije Bitenc Samec)

Vinko Bitenc je bil rojen 19. julija 1895 v Šentvidu nad Ljubljano.

Pisateljski dar je začutil že kot otrok, saj je v intervjuju, objavljenem ob izidu Sončnih peg, v Jutru 14. oktobra 1934, str. 16, na vprašanje, kdaj je začel pisateljevati, odgovoril:

»Če povem čisto po pravici: ko mi je bilo osem let. Seveda sem komaj znal pisati, toda moje ‘pisateljsko navdahnjenje’ sta srečno prenesli na papir moja starejša sestra in neka njena prijateljica. Spominjam se še, da je bil ta prvi moj ‘pisateljski’ poskus igrica in se je imenovala Velikonočno veselje. Igrali smo jo otroci v domači sobi in sem bil jaz seveda – režiser. Kot trinajstletni dijak sem že koval pesmice, oh, na ducate jih je bilo, pa celo nekaj zaljubljenih med njimi.«

Kot gimnazijec se je učil tuje jezike in se ukvarjal z glasbo

Šolal se je v domačem Šentvidu in na II. državni gimnaziji v Ljubljani, po prvi svetovni vojni pa je na ljubljanskem konservatoriju študiral dramsko igro in režijo pri Avgusti Danilovi. Imel je tudi solidno glasbeno izobrazbo ter znal več tujih jezikov: latinsko, nemško, poljsko, rusko, italijansko, francosko, esperanto. Z esperantom se je intenzivneje ukvarjal, prevajal svoje pesmi, precej pa je prevajal tudi iz esperanta v slovenščino. Za prevod slovenskih partizanskih pesmi v esperanto so mu španski esperantisti podelili posebno diplomo.

Dve vojni, družina, književnik, izselitev

Vinko Bitenc kot vojak v pisarni v Lublinu (Arhiv Marije Bitenc Samec)

Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v vojsko in poslan na Poljsko, vendar zaradi srčne napake ni bil na bojišču, ampak je delal v pisarni.

Leta 1929 se je poročil z Adelo Povalej. Leta 1931 se jima je rodil sin, ki je kmalu po porodu umrl, čez leto dni pa hči Marija, ki je postala priznana koncertna pevka.

Med obema vojnama je bil dejaven pisatelj, opažen tudi v časopisih. Bil je tudi član sokolske organizacije.

Med nemško okupacijo je bil zaposlen na občini v Kranju (na Landratu), na oddelku za živilske karte. Nekoč so ilegalci precejšnjo količino kart ukradli, krivda pa je padla na Vinka. Nemci so ga zaprli, zadevo preiskali, potem pa družino po ženinem posredovanju namesto v Berlin izselili na Dunaj. Na Dunaju je Vinko dobil službo na občini – na oddelku za živilske karte, proti koncu vojne pa je moral kopati strelske jarke.

Vinko Bitenc je po drugi svetovni vojni doživljal krivice

Po vojni se je družina z velikim upanjem vrnila v Slovenijo. Tam jih je doletelo hudo razočaranje: družina, ki je živela v njihovi še nedograjeni hiši na Ježici, je Vinka Bitenca lažno ovadila, da je bil sodelavec okupatorja. Takratna oblast je tej laži verjela, ničesar preverjala, ampak zasegla hišo … Doma niso več imeli in družina se je po več selitvah nastanila v Mariboru, kjer je Vinko opravljal različne službe, saj mu je bil zaradi teh obtožb vzet status književnika, po vojni je bilo ponatisnjenih le nekaj njegovih pesmi in ena kratka pripoved za otroke, nova dela niso bila objavljena.

Njegova hči si je že za časa njegovega življenja zelo prizadevala dokazati resnico o obtožbi, ki jo je doživel oče, kar ji je tudi uspelo: vrnjen mu je bil status književnika in dodeljena pokojnina – pri tem je pomagal tudi nekdanji urednik Zvončka dr. Pavel Karlin; hišo pa je lahko zahtevala nazaj šele po osamosvojitvi v skladu z zakonom o denacionalizaciji. Ni je sicer dobila v naravi, dobila je obveznice. S strani ustavnega sodišča v Ljubljani je bil Vinko Bitenc rehabilitiran in uradno mu je bila odvzeta krivda za nikoli storjeno sodelovanje z okupatorjem.

Vinka Bitenca so krivice, ki jih je doživljal v Sloveniji po drugi svetovni vojni, zelo prizadele. Zaradi tega se mu je poslabšalo že sicer slabo zdravje. Preživel je dva srčna infarkta, tretjega pa ne: umrl je na pisateljskem srečanju v Zagrebu 21. julija 1956, pokopan pa je v družinskem grobu v Šentvidu v Ljubljani.

Leposlovje na temo prve svetovne vojne

Prva izdaja Sončnih peg leta 1934 je vzbudila precej pozornosti – tako z vsebino kot z naslovno stranjo, ki je bila za tiste čase nekaj novega. Do takrat ni bilo v navadi, da bi bile naslovne strani knjig umetniško oblikovane, ta pa je bila in imela tudi močno sporočilo.

Vinko Bitenc je bil nadarjen in plodovit pisatelj, pesnik in dramatik. Objavljati je začel med prvo svetovno vojno, njegova ustvarjalnost pa je bila na višku v tridesetih letih 20. stoletja. V koledarju Vodnikove družbe za leto 1935 je bil uvrščen med vidne slovenske literate.

Začel je z leposlovjem na temo prve svetovne vojne. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v vojsko in poslan v Lublin na Poljskem, kjer je posebej občutil ponižujoč in žaljiv odnos avstrijskih in madžarskih oficirjev do Slovanov.

Največ pesmi na temo prve svetovne vojne je že med vojno objavil v časniku Dolenjske novice, ki je izhajal v letih od 1885 do 1919 v Novem mestu. Bitenc tudi v teh pesmih, čeprav opevajo trpljenje, izraža optimizem in vero, da vse to trpljenje ni zaman.

Vojna je v njem odmevala dlje časa, saj je v tridesetih letih objavil več del: kratek vojni roman Sončne pege, ki je izšel leta 1934 pri Vodnikovi družbi in je bil po izidu zelo bran, in več pripovedi. Pravzaprav je ta roman edino slovensko daljše leposlovno delo na temo prve svetovne vojne, ki ima za glavno osebo vojaka in ga spremlja od približno sredine vojne do nekaj let po njej. Roman Sončne pege objektivno prikazuje razmere med prvo svetovno vojno na Poljskem pod Avstro-Ogrsko. Znova je izšel leta 2015 v samozaložbi avtorice tega zapisa.

Kratka pripovedna proza za mlade odrasle in odrasle

Kratko pripovedno prozo za odrasle je Bitenc objavljal v publikacijah, ki so izhajale tako v Sloveniji kot med Slovenci v tujini. Po dolžini so zelo različne: od okrog tisoč do dobrih štiri tisoč besed. Najdaljše pripovedi za odrasle je objavil v Vodnikovi pratiki. Pripovedi so realistične, tematsko pa zelo različne: od tistih o pomembnih, včasih celo odločilnih dogodkih iz življenja navadnih ljudi, zlasti podeželske mladine, do socialnih pripovedi in pripovedi o dogodkih v španski državljanski vojni ter humoresk, v vseh pa so osrednja tema medsebojni odnosi, zlasti v družini. Zgodbe je postavljal v resnične kraje, velikokrat v svojo domačo Podgoro in sosednje vasi, od tujih dežel je pripovedoval le o Španiji med državljansko vojno.

Leposlovje za otroke in mladino

Za otroke in mladino je Vinko Bitenc pisal prozo, poezijo in dramatiko, večinoma krajša dela, izdal pa je tudi dve knjižni deli. Leta 1935 je pri Vodnikovi družbi izšla pravljica Zlati čeveljčki z ilustracijami Janka Omahna, ponatisnila pa jo je leta 2009 Mohorjeva družba z istimi ilustracijami. Pravljico so uprizorili kot baletno predstavo za otroke in jo od leta 1983 dalje večkrat predvajali na RTV Slovenija. Druga knjiga za otroke pa je povest Pastirček Ožbej s podnaslovom Povest o dečku iz Korotana in je izšel pri Našem dnevu. V obeh pripovedih pisatelj v ospredje postavlja dobre medsebojne odnose, ki prevladajo nad egoizmom, pohlepom, častihlepjem in kar je podobnega, četudi se pojavlja v družini.

Največ besedil za otroke je objavil v Zvončku; objavljal pa je v letih od 1929, ko je v Mladem jutru in Slovencu objavil prva besedila, do 1941. Sodeloval je tudi pri otroškem glasilu Naš dan, ki je od leta 1936 do 1941 izhajal v Kamniku, in ga nekaj časa tudi urejal.

V kratkih pripovedih, dolge so od okrog sedemsto do nekaj več kot tisoč besed, nekatere pa tudi krajše od petsto besed, je opisoval otroški svet neposredno, marsikdaj tudi v slikah iz živalskega sveta, rad pa je pisal tudi o prijateljstvu otrok in živali. Pripoveduje tako o dobrih in lepih kot težkih dogodkih.

Poezija in dramatika

Vinko Bitenc je najprej – že kot dijak – začel pisati pesmi in jih nekaj objavil v šolskem letu 1911/12 v Prvih cvetih, prilogi Zore, Glasila katoliško-narodnega dijaštva, kjer so dijaki objavljali svoje prve literarne stvaritve. Njegove pesmi so napisane v slogu slovenske moderne.

Vinko Bitenc je napisal in objavil je tudi nekaj dramskih prizorov za otroke in o življenju podeželske mladine. Zelo dobro sta bili sprejeti in večkrat izvajani dramatizaciji povesti Bajtarjeva hči in Fantovsko sonce, ki ju je sam dramatiziral.

Več dramskih del in slušnih iger je napisal po drugi svetovni vojni prav na temo vojne. Nekaj jih je ostalo v rokopisu, nekaj je bilo izvajanih na radiu. Njegovo najuspešnejše gledališko delo je drama Ugasle luči, ki je bila uprizorjena v Mariboru na Teznem in v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.