IN MEMORIAM Alenka Glazer (1926–2020)

Fotograf Tihomir Pinter je o njej ob dovoljenju za objavo zapisal: »Gospa Alenka Glazer je bila preprosta in divna oseba.« (Foto: Tihomir Pinter)

Umrla je literarna zgodovinarka, univerzitetna profesorica, pesnica … Alenka Glazer. Živela je polno pedagoško in umetniško življenje, ki ga je znala združiti z zasebnim, širila okrog sebe veselje in izžarevala toplino. Večkrat sva se srečali in ta srečanja so bila zame prijetna in bogata.

Rojena je bila 23. marca 1926 v Mariboru. Njen oče je bil pesnik, urednik, ravnatelj Študijske knjižnice v Mariboru Janko Glazer. Tudi o svoji mami je rada povedala, da je bila zelo izobražena.

Matura v Kragujevcu, nato študij v Ljubljani

Osnovno šolo je obiskovala v Mariboru. Gimnazijo je obiskovala v Mariboru in v Srbiji, kamor je bila družina izgnana. Maturirala je kot privatistka leta 1944 v Kragujevcu, in to z odliko. Pred vrnitvijo domov je devet mesecev vodila ljudsko knjižnico v Aranđelovcu, ki jo je tudi pomagala ustanoviti. Jeseni 1945 je začela študirati slavistiko. Diplomirala je iz južnoslovanske književnosti in slovenščine; ob delu je študirala tudi umetnostno zgodovino, vendar ni opravila diplome. Še pred diplomo je dobila službo: učila je ruščino in slovenščino na nižji gimnaziji v Rušah.

Znanstveno in pedagoško delo

Po diplomi se je odločila za nadaljevanje študija. Doktorsko disertacijo – raziskovala je Župančičevo otroško poezijo – je oddala, vendar ji je bila vrnjena v popravo. Preden pa je disertacija dozorela za ponovno oddajo, je njen mentor umrl. Jeseni 1962 postala višja predavateljica novejše slovenske književnosti in mladinske književnosti na mariborski Pedagoški akademiji, saj je imela dovolj objavljenih strokovnih člankov in razprav.  Raziskovala je ustvarjalnost svojega očeta Janka Glazerja, Otona Župančiča, A. Tanca – Čulkovskega in mladinsko književnost, bila je sourednica revije Otrok in knjiga, kot svoje najboljše strokovno delo pa je izpostavila Avtobiografske osnove o Cankarjevem delu, ki je izšlo v Dialogih.

Ohranila je otroka v sebi

Poleg znanstvenega in publicističnega dela je vedno našla tudi čas in prostor za osebno pesniško izpoved. Po nekaj revijalnih objavah je za prvo zbirko pesmi poskrbela leta 1967, ob zlati poroki svojih staršev, njen naslov je Midva. To je kaligrafsko oblikovana zbirka haikujev, ki govorijo o njuni življenjski zgodbi. Štirideset let pozneje je bila zbirka natisnjena v bibliofilski izdaji. Prva tiskana zbirka pa je izšla leta 1968 in nosi naslov Ujma. Za svojo izpoved si je v njej izbrala podobe iz narave, ki so pogoste tudi v pesmih iz njenih poznejših zbirk. Pesmi je posvečala tudi ljudem, ki so ji širili obzorja: Branku Rudolfu, Dušanu Pirjevcu in Marji Borštnik.

Rada je imela otroke in je vedno v sebi čutila otroka, zaradi česar so iz nje včasih kar vrele pesmi za otroke. Pri vsaki pesmi je imela v mislih čisto konkretnega otroka, in čeprav se je ukvarjala tudi z literarno teorijo, ni pri pisanju pesmi nikoli mislila nanjo … Izšlo je že kar nekaj zbirk takih pesmi, veliko pa je objavljenih tudi v otroških literarnih revijah.

Bila je poročena, z možem sta imela sina Damjana, vendar sta se pozneje razvezala. Sin se je poročil in njegovo ženo Marjo je imela pesnica zelo rada in jo je spoštovala. Ko je snaha umrla v prometni nesreči, ji je posvetila nekaj lepih lirskih pesmi.

Dejavno tretje življenjsko obdobje

V zbirki Razstava je objavljenih osem pesmi, katerih nastanek je v pesnici sprožil obisk svetovne razstave v Bruslju poleti 1958. Zbirko je tudi sama opremila.

Alenka Glazer je zbirke svojih izpovednih pesmi izdajala pri znanih založbah, zadnje tri pa v samozaložbi. Po upokojitvi si je vzela več časa za ustvarjanje, pa ne le za pisanje pesmi: zbirko Razstava je sama opremila, saj je imela vedno veselje do likovne umetnosti, zlasti do arhitekture. Več njenih pesmi je uglasbenih.

Delala je prav do konca svojega življenja, saj je bila ves čas zelo bistra; do poznih let se je tudi veselila svoje družine.

Pomembno je tudi njeno mentorsko delo, saj je s svojim pristopom sprejemanja sočloveka in objektivne ocene, ki jo je znala dati tako, da jo je človek lahko sprejel in deloval, kot je svetovala, marsikomu pomagala do razveseljujočega napredka.

Zadnjih nekaj let je preživela v domu starejših v Topolšici, kjer je 6. marca 2020 umrla.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.