IN MEMORIAM: Alenka Bole Vrabec (1937–2020)

0
Alenka Bole Vrabec, igralka, režiserka, kulturna animatorka, prevajalka in odlična kuharica. Vse to je delala na očeh javnosti. Ja, tudi kuhala, saj je v več tiskanih medijih objavljala kuharske kolumne, »začinjene« s široko razgledanostjo.

V četrtek, 27. marca 2020, je preminila Alenka Bole Vrabec, igralka, režiserka, kulturna animatorka, prevajalka in odlična kuharica. Vse to je delala na očeh javnosti. Ja, tudi kuhala, saj je v več tiskanih medijih objavljala kuharske kolumne, »začinjene« s široko razgledanostjo. O pogledih nanjo veliko povedo tudi zapisi na družbenih omrežjih.

Igralstvo jo je preveč vleklo

V prizoru iz predstave Evalda Flisarja Oprostite, napačna soba (1996) s soigralcem Ivanom Berlotom (Arhiv Gledališča Toneta Čufarja Jesenice)

Alenka Bole Vrabec je bila rojena 14. januarja 1937 v Kranju. Njen oče je bil komercialist, mama računovodkinja; družina je imela sorodnike in prijatelje tudi v tujini. Po maturi na kranjski gimnaziji je odšla najprej študirat primerjalno književnost. V pogovoru, objavljenem na spletnem portalu Metropolitan, je povedala, da se je za ta študij odločila, ker ji oče ni dovolil na igralsko akademijo. Imela je stroge starše, ampak je bila po njenih besedah mama bolj razumevajoča od očeta. Pozneje je kljub vsemu šla na akademijo in študij dramske igre dokončala, primerjalne književnosti pa ne. Ampak je študirala dovolj, da je nadgradila svoje veselje do branja leposlovja.

Alenka Bole Vrabec je Nemčiji vzljubila španščino

Ko je nekoč leta 1955 njena družina z vlakom potovala do Splita, so se srečali z nemškim zakonskim parom, se pogovarjali in povabila sta jo k sebi domov. Tam je spoznala tudi španski jezik. Za darilo ob slovesu je dobila jezikovni tečaj na gramofonskih ploščah in slovar španskega jezika. Učila se je sama in začela brati v španščini. Južnoameriško literaturo ji je pomagal odkrivati pesnik, prevajalec in urednik Cene Vipotnik. Poleg proznih del je prevajala tudi dramatiko tako za poklicna kot ljubiteljska gledališča. Njeno prvo prevedeno delo pa ni iz španskega jezika, ampak iz nemščine. Prevedla je roman Karla Brucknerja Sadako hoče živeti, ki je po njenem mnenju eno najboljših leposlovnih del o Hirošimi po atomski bombi.

Princeska z zasenčenimi pljuči

Na akademiji je Alenka Bole Vrabec za vlogo Klitamnestre v Muhah Jeana-Paula Sartra prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Še preden je čisto končala študij, je dobila službo v igralskem ansamblu Slovenskega mladinskega gledališča. Tam je najprej nastopila v pravljici Kristine Brenkove Princesa z modro vrtnico. Takrat je prišla v tesnejši stik z avtorico, se z njo pogovarjala o svoji vlogi pa tudi o marsičem drugem. Njeni prevodi so bili že takrat interpretirani na radiu.

Na zdravstvenem pregledu so ugotovili, da ima zasenčena pljuča, zaradi česar se je igranju za nekaj časa odpovedala, potem pa se spet vrnila na oder kot igralka in kot režiserka. V dolgoletni igralski karieri je interpretirala širok razpon ženskih vlog od mladostnih likov princesk do žensk z groteskno, demonično močjo, od resnobnih, celo tragičnih do komičnih.

Alenka Bole Vrabec igralka, prevajalka, kuharica …

Prizor iz predstave Raya Cooneyja Pokvarjeno iz leta 1993, na sliki je z njo soigralec Franci Černe. (Arhiv Gledališča Toneta Čufarja Jesenice)

Preselila se je v Novo mesto in bila režiserka Odra mladih. Po preselitvi v Radovljico je bila najprej zaposlena kot dramaturginja v uredništvu radijskih iger na Radiu Ljubljana, potem pa se je za nekaj časa zaposlila kot urednica tovarniškega glasila in sekretarka samoupravnih organov v radovljiški Almiri. Tudi v Almiri je kulturno delovala: podpisana sem kot osnovnošolka sodelovala na neki prireditvi, ki jo je organizirala in seveda režirala. Tam je bila v tistem času zaposlena tudi ljubiteljska slikarka Marina Bačar, ki je tudi za tovarniško glasilo narisala marsikatero karikaturo. Nekoč je bila objavljena tudi karikatura – naslova se ne spomnim -, ki je prikazovala Alenko Bole Vrabec kot žar mojstrico, ki je ponujala sveže TOZD-e. Spodbuda za temo karikature je bilo poleg njenega delovnega mesta seveda njeno veselje do kuhanja.

Medalja za dober zakon

Spomnim se serije njenih kuharskih kolumen, ki jih je objavljala v Gorenjskem glasu. Najprej zgodba, povezana z glavno sestavino ali krajem, od koder izvira jed, potem kuharski recept. V zgodbi je velikokrat sodeloval Izbrani: to je bil seveda njen mož. Ponosna je na to, da sta gojila dober zakon. Za Metropolitan je povedala:

»Medaljo si lahko pripnem tudi zato, da sva z možem gojila in obdržala dober zakon. Brez moža ne bi mogla nikdar toliko doseči, kot sem. Ne bi imela časa. Vedno je bil tudi prvi bralec, prvi kritik, glede na to, da je zbiralec knjig in sam strasten bralec. Samo na stolu sem se obrnila, ko je šlo za vojaške čine ali s politiko obarvana dejstva, in sem imela živ slovar z odgovorom vred. Imava veliko skupnih točk, različnosti pa z razumevanjem tolerirava. Predvsem nikoli nisva bila drobnjakarska, oba imava rada humor in marsikatero težavo sva premagala z njim.«

Bogata kulturna dejavnost in nagrade

Prizor iz predstave Raymonda Queneauja Vaje v slogu, 1993, skupaj s soigralcem Igorjem Škrljem (Arhiv Gledališča Toneta Čufarja Jesenice)

Iz Almire je odšla na mesto strokovne sodelavke za gledališko dejavnost na Zvezi kulturnih organizacij Radovljica, potem na ZKO Kranj, od leta 1992 do 1999 je bila direktorica in umetniška vodja Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, potem pa do upokojitve 2005 direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Linhartova dvorana Radovljica. Bila je predsednica Združenja gledaliških in lutkovnih skupin Gorenjske, selektorica Festivala gorenjskih komedijantov in festivala Čufarjevi dnevi in od 2006 do 2014 članica žirije za nagrade sklada Staneta Severja.

Za svoje delo je prejela več nagrad, med njimi za igralstvo Severjevo nagrado (1985), Linhartovo plaketo (2000), veliko plaketo občine Radovljica (2000), zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (2007), za prevajanje pa Sovretovo nagrado za prevode iz južnoameriške književnosti (1980), gorenjsko Prešernovo nagrado za literaturo (1985), Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za prevod romana Caarlosa Fuentesa Terra nostra (1992), leta 2017 pa je postala častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev – to priznanje ji največ pomeni.

Foto: Goran Antley