Hrvaški škofje molili za komunista Zorana Milanovića

Hrvaški škofje menijo, da so z zmago Milanovića prišli povsem drugačni časi. Pred tem so mu očitali, da je zaščitnik hrvaških udbašev. Da je v tedanje državne ustanove infiltriral neokomunistične kadre. Tudi njegovo jugonostalgijo so mu očitali.

Po drugem krogu volitev za predsednika Hrvaške, ki je bil 5. januarja 2020, je bilo vsem jasno, da se Hrvaška obrača na levo, saj so tudi deklarirani desno usmerjeni občani in politiki podprli komunista Zorana Milanovića, ki ga je podprlo kar 13 političnih strank.

To je bilo močno sporočilo celotni Hrvaški, da je bila večina desnih volivcev nezadovoljna in celo razočarana nad politiko HDZ, kandidatka desnice Kolinda Grabar Kitarović pa je bila pri tem samo kolateralna žrtev. Seveda je takšno politično obnašanje skrajno naivno, neodgovorno in nenačelno. Milanović pa je navsezadnje zmagal tudi po zaslugi tistih 89.415 volivcev, ki so na voliščih volilni listič enostavno prečrtali.

Hrvaški škofje zmago Zorana Milanovića sprejeli z navdušenjem

Znano je, da hrvaški škofje s kardinalom Josipom Bozanićem na čelu do teh volitev niso bili nikoli naklonjeni hrvaški levici in Zoranu Milanoviću. Zato je toliko bolj čudno, da je Hrvaška škofovska konferenca zmago Milanovića na predsedniških volitvah sprejela z navdušenjem. Predsednik Hrvaške škofovske konference (HBK), zadarski nadškof Želimir Puljić, je po volitvah Milanoviću čestital za zmago, rekoč:

»Na Vaši novi odgovorni službeni poti za dobrobit vseh ljudi naše države Vas bo spremljala molitev hrvaške Cerkve, v katero redno vključujemo tudi državne voditelje, da bi se z Božjo pomočjo ustvarilo blagostanje hrvaškega naroda, zagotovil mir in svoboda vere.«

Tudi dubrovniški škof Mate Uzinić, eden najbolj liberalnih hrvaških škofov, je na svetem bogoslužju takole sporočil novemu predsedniku Hrvaške:

»Njemu resnično želim, da bo vztrajal na tej novi poti. Ob tej želji pričakujem, da bo tudi naša domovina krenila na novo pot. Na pot, ki nam jo je pokazal Jezus Kristus. To pa je pot miru, ljubezni, skupnosti, služenja, pot, ki v središče ne postavlja sebe in lastnih interesov, temveč se razdaja in služi drugim …«

Dejstvo je, da so bili odnosi med hrvaško Cerkvijo in Milanovićem, ko je še vodil SDP in bil predsednik vlade, slabi. Cerkev mu je očitala, da je bil zaščitnik hrvaških udbašev. Da je v tedanje državne ustanove infiltriral neokomunistične kadre, pa tudi njegovo jugonostalgijo. Z njegovo zmago na predsedniških volitvah pa hrvaška Cerkev meni, da so prišli povsem drugačni časi. Vsekakor se bo kmalu pokazalo, ali je med Cerkvijo in predsednikom Zoranom Milanovićem samo začasno premirje. Ali pa je zavladal resnični dolgo pričakovani mir in dialog.

Viri: Glas koncila in Jutarnji list, fotografije so s spleta