Kolinda ima kar prav

36
4629

Jugonostalgiki vseh republik – združite se! To bi bilo lahko geslo vseh tistih, ki ne morejo sprejeti enostavne zgodovinske resnice, da je bila bivša skupna država v bistvu samo ena od oblik komunistične diktature. Kot taka je bila povsem ločena od svobodnih demokratičnih držav. Seveda je bila malce – ali precej, če tako hočete – mehkejša varianta komunizma (socializma, če že hočete), ampak v bistvu in kot taka je bila povsem nesprejemljiva v sodobnem svetu.

Je bila Jugoslavija res še kar svobodna država?

Zato so predvolilna retorika in manjši spodrsljaji predsedniške kandidatke v sosednji državi še kako prav prišli tudi slovenskim osrednjim medijem. S Kolindinimi spodrsljaji so vsaj malo opravičili svoje vztrajno negovanje pozitivne podobe pokojne dežele bratstva in enotnosti, s katerim mlado generacijo, rojeno v Sloveniji, še naprej držijo v preživelih iluzijah, ustvarjenih z dolgoletno indoktrinacijo.

Kar je Kolinda s preprostimi in poenostavljenimi besedami (kar je nujno, če svojo domovino predstavljaš publiki, ki večinsko prav malo pozna okoliščine) povedala na nekem dogodku v Washingtonu, bi bilo že zdavnaj pozabljeno, če ne bi tega na široko razbobnali hrvaški mediji nasprotne politične barve. Ker pa so bili citati iztrgani iz konteksta tako primerni za sočne komentarje in poveličevanje (ali vsaj opravičevanje) dobre stare Juge, so to maksimalno napihnili še mnogi slovenski mediji. Jugonostalgiki so pa ob tem seveda takoj začeli dokazovati, kako tedaj »res ni bilo tako slabo«.

Je bila Jugoslavija res še kar svobodna država? Ja, če še mi malo poenostavimo, lahko si se tresel, če te je zeblo! Ampak zato še ni bila svobodna! Lahko si odšel v Nemčijo za gastarbaiterja, ampak zato Juga še ni bila demokratična!

Druga Jugoslavija nastala z množičnimi pokoli političnih nasprotnikov

Ko se presoja stopnja svobode in demokracije v drugi Jugoslaviji, se pozablja, da je ta nastala leta 1945 z množičnimi pokoli političnih nasprotnikov, montiranimi sodnimi procesi, brutalnimi aresti, razlastitvami, nasilno tajno policijo …, kar je za desetletja naprej prestrašilo in zatrlo ogromno večino prebivalstva. Živeti je bilo seveda treba in počasi je vsakdanje življenje dobivalo zunanjo podobo normalnosti. Ljudje smo se zaljubljali, poročali, vzgajali otroke, gradili hiše in bili veseli, da vsaj ni bilo vojne. Toda pod vsem tem zunanjim videzom normalnosti se je skrival strah pred oblastjo. Mislili smo lahko še svobodno, govorili pa že ne! Kaj šele da bi si upali izkoriščati naše osnovne človeške pravice, kot so jih uživali naši vrstniki v svobodnem zahodnem svetu!

Ker je Tito že med vojno znal ukaniti Angleže in druge zaveznike ter jih (Angleže) še takoj po vojni naredil za sostorilce množičnih pobojev, mu je v veliki meri uspelo na zahodu ohraniti nekakšno avreolo prosvetljenega diktatorja ter iluzijo, da Jugoslavija ni ZA železno zaveso. Ker se je bil primoran braniti tudi pred Stalinom, je spretno dosegel celo pomoč demokratičnega sveta. S svojo spretno zunanjo politiko se je uveljavil celo kot eden od voditeljev neuvrščenih. Ampak, če zavesa morda ni bila ravno železna, je bila pa vsaj bronasta. Bila pa vsekakor je!

Titoljubci radi pokažejo posnetke Titovega pogreba v Beogradu, ko so se mu »poklonili« številni ugledni državniki z vsega sveta. Vprašanje pa je, koliko od njih je vedelo za vse zgoraj omenjene okoliščine in za zločine, ki jih je imel na vesti. Tako kot kakšno simpatično rokovanje Kim Džong-una s kakšnim Trumpom v javnosti zamegli brutalno naravo severnokorejskega režima. Še več: čvrst stisk Trumpove desnice strica morilca svojega brata in strica prikaže kot pravo medijsko zvezdo.

Ali je Kolinda res lagala »o življenju v SFRJ«?

Ni bila edina, ki je »sanjala o krajih, kjer so ljudje lahko izrazili svoje mnenje«! Svobodno so se lahko javno izražali le tisti, ki so ob tem uporabili samocenzuro! Na začetku so lahko svoje »nevarno« mnenje plačali z življenjem ali zaporom, kasneje pa le še z bolj prefinjenimi oblikami družbeno-političnih sankcij.

Povsem ji lahko verjamemo, da na Hrvaškem ni bilo dobro v javnosti poudarjati, da si Hrvat ali Hrvatica, saj bi si s tem lahko kar hitro nakopal družbene (ali celo pravne) sankcije za nacionalizem. Drugo je seveda formalna opredelitev v kakšnem obrazcu… Tudi pri nas nismo smeli imeti Društva slovenskih pisateljev, ampak le Društvo pisateljev Slovenije!

Si kdo upa zanikati Kolindino izjavo, »da je bilo v komunizmu prepovedano politično delovanje zunaj Zveze komunistov«?

Je bilo v Jugoslaviji res na voljo najmanj 85 vrst jogurta?

Se res ni smelo hoditi v Cerkev? Kolinda bi morala to le nekoliko drugače formulirati: »Bolje je bilo, da nisi hodil v cerkev! Sploh pa če bi rad postal učitelj, sodnik ali delal v drugih poklicih, rezerviranih za pripadnike ”Novega razreda” …«

Da je bilo veliko ljudi zaprtih zaradi »šale o dosmrtnem predsedniku države«, je Kolinda verjetno omenila tudi zato, da bi opozorila še na čisto formalni dokaz o totalitarizmu – Tito v Ustavi SFRJ …

Izjavo Kolinde, da med njenim odraščanjem »ni bilo na voljo različnih vrst jogurta«, so jugonostalgiki hitro demantirali s podatkom, da »je bilo v Jugoslaviji na voljo najmanj 85 vrst jogurta«. Saj jih je verjetno res bilo, le da so bili razkropljeni po vsej širni državi. Kakšne velike izbire jogurtov in kruha pa se v naši mladosti res ne spomnimo…

Sedaj samo še čakamo, da bodo jugonostalgiki začeli oznanjati, da je bilo v Jugi dovoljeno peti kakršnekoli pesmi, tudi ustaške in domobranske, ter da je bil Goli otok le obmorsko letovišče, ne pa zloglasni kamniti gulag sredi so Jadrana.

36 KOMENTARJI

  1. Zelo površen tekst ! Kar neko pisanje.
    Ki na koncu poskuša celo enačiti ustaše in domobrance , ki jih skupaj napiše. In se ukvarja z Golim otokom, to je vendar “notranja” zadeva komunistov….
    Naša bolečina so med vojno in po njej pomorjeni in zamolčani fantje, veliki domoljubi in junaki, pa seveda tisoči civilnih žrtev med vojno in po njej, družine, ženske, dekleta, otroci in ranjenci , ujetniki, ki so bili “sodno” umorjeni….. ! Kar danes slavijo kot vrhunec prava v SLO ! Ter pregnani po svetu, ki se nikoli niso vrnili….
    Naše sočutje je namenjeno vsem ki so strahotno trpeli v komunističnih koncentracijskih taboriščih, ki so zamolčana- od Teharij , Škofje Loke do Šentvida in Šterntala… tudi ljudem na Golem otoku, kjer pa so bili tudi mnogi krvavih rok.

    • To, da sem v istem stavku omenil ustaše in domobrance, nikakor ne pomeni, da jih kakorkoli enačim! Med njimi je velika bistvena razlika, saj naši domoljubi niso imeli nič s kakršnokoli nacizmu podobno ideologijo, za razliko od ustašev. V istem stavku so le zato, ker jih veže dejstvo, da so bile njihove pesmi (kot tudi literatura) enako prepovedane v vsej Jugoslaviji. O domobranstvu in domobrancih sem že veliko napisal in to vedno v zelo pozitivni luči, kar boste lahko našli tudi v arhivu tega portala!

    • Zame pa je to čisto korekten zapis in se z njim absolutno strinjam. Glede ustaštva pa tole: ne moremo se strinjati s totalitarizmom in brutalnostjo v času NDH, moramo pa razumeti zgodovinski kontekst in razloge njegovega nastanka. Da pa je bila to kakšna huda zaveznica nacizma in fašizma, pa tudi ne drži.

        • Hrvatje in še posebej nadškof Stepinac imajo zasluge za rešitev 535 duhovnikov, ki so jih Nemci izgnali in so na milost in nemilost pristali na zagrebškem kolodvoru. Za koliko življenj pa smo po tej logiki odgovorni Slovenci, ko smo sodelovali pri pobijanju na naših tleh ne samo ustašev, ampak tudi civilnega prebivalstva, tudi nedolžnih otrok (Crngrob)? Še poduk: okupator je pač tisti, ki zasede drugo državo; NDH ni nikoli okupirala Slovenije. Pač pa so v slovensko Istro hodili Nemce izzivat hrvaški partizani, tako da so Nemci v povračilo požgali vas Šmarje nad Koprom. Res pa je, da so Hrvatje po vojni s pomočjo zvezne in tudi slovenske Udbe nasilno priključili Hrvaški območje Štrigove blizu Razkrižja. Udbaši so pobili več kot 30 domačinov, ki so protestirali. To je bila resnično okupacija, vendar ne s strani NDH, ampak komunistov.

          • Tule:

            https://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna_na_Slovenskem

            “Slovensko ozemlje so okupirale štiri države: Nemški rajh, Kraljevina Italija, Kraljevina Madžarska in v majhni meri Neodvisna država Hrvaška. Okupacijske oblasti so nad slovenskim prebivalstvom izvajale vojne zločine. Pridobljena ozemlja so skušala potujčiti in ga priključiti svojim državam.”

            Kot 5. okupatorja štejem slovenske, jugoslovanske in ruske komuniste (komunistično internacionalo)

            Spodaj je tudi tabela žrtev po povzročiteljih. Tu je odstopanje.
            Inštitut za novejšo zgodovino ima v tabeli 823 žrtev, tukaj 811 s strani, kot navaja: “hrvaških okupacijskih enot”.

          • Ustaski rezim je problematicen in fasistoiden oz fasisticen po svoji naravi. Pretirano je pa ocitati NDH okupacijo slovenskih ozemelj in ozemeljske teznje. Bosna je tu bila sporna. NDH je vkljucevala Bosno, a je bila brez Dalmacije in velikega dela Kvarnerja. Slovenci so trpeli in umirali tudi pod ustasko roko. V Jasenovcu recimo tudi katoliski duhovniki. Se enkrat, ne zaradi okupacije, ampak zaradi zlocestosti ustastva. Stepinac, bodoci kardinal, je v zascito Slovencev in slovenskih duhovnikov veliko naredil. Ampak on ni bil del ustaskega rezima in ideologije. Nasprotno.

  2. Dobro je, da lahko vsak doda še svoj pogled na to obdobje.
    Spominjam se, da ljudi okrog sebe nisem razumela. Vse je bilo zelo čudno, bila sem tako drugačna. Vse to sem vzela nase, da sem jaz tista, ki nisem kot drugi. Da pač jaz nisem v redu.
    No sedaj vem. Šlo se je za ustvarjanje novega, drugačnega človeka. Metode za spreminjanje človeka so bile popolne. In priznati je treba, da je komunistom v veliki meri to tudi uspelo, drugače ne bi imeli takih težav pri prehodu v demokracijo.
    Hvala g. Tomažiču za ta prispevek!

  3. “Titoljubci radi pokažejo posnetke Titovega pogreba v Beogradu, ko so se mu »poklonili« številni ugledni državniki z vsega sveta.”
    ===================

    To, da je na Titov pogreb prišlo veliko državniških delegacij s celega sveta, je najmočnejši izmed glavnih argumentov titoljupcev*, ko želijo poudariti, da je bil za njih Tito velik človek.
    To razni levičarji tako dosledno ponavljajo, da dobi človek občutek da so šli vsi skozi kak tečaj kako ljudi prepričevati v socialistične pravljice.
    To slednje me je napeljalo na misel:
    Titov pogreb je bil njegov največji življenjski uspeh.

    *namenoma napisano s črko p, ker tak način povzemam od naših levičarjev, s katerim se stalno posmehujejo tistim ki npr. mahajo s slovensko in ne npr. z jugoslovansko zastavo

    • Med tem “uglednimi” državniki z vsega sveta so prevladovali razni diktatorji iz vrst t.i. neuvrščenih. Tudi ta “uspeh” je bil več ali manj takšen, kakršna je bila njegova preteklost: mešanica zločinskosti in hohštaplarije.

  4. Ko se je reklo, da živimo v Jugi je to zvenelo zaničljivo, kot smo pač sprejemali to Jugo in kakršna je pač bila.
    Ko so dali celo avtomobilu ime Yugo je bil tudi neke vrste smisel za balkanski humor.
    Avtomobil Yugo so tudi izvažali v ZDA (nekaj časa). Ko so začeli z izvozom so bili pri Crveni zastavi iz Kragujevca zelo ponosni na to. Ker so nekateri izrazili dvom o takem početju jih je potolažil sam direktor tovarne, ko je rekel: “Veste pri teh avtomobilih, ki jih izvažamo v ZDA vedno preverimo, da so vsi vijaki močneje priviti”. Ni navedel, da je imel v mislih, da za izvoz bolje privijejo vijake kot pa na tistih avtomobilih ki jih prodajajo v Jugi.
    Avtomobil Yugo je v ZDA kmalu dosegel veliko reputacijo:
    Proglasili so ga za najslabši avto, ki je kdaj vozil po njihovih cestah.

    https://www.youtube.com/watch?v=Z2demeWsQdw

    Termin “Kali Yuga” ima poseben pomen v hinduizmu.
    Pomeni nered, prepir”, neskladje

    https://upliftconnect.com/living-in-the-kali-yuga/

    • Tale video na tem linku ni tako grozen… 🙂 Nisem vedel, da so na jugota za ameriko dali tako široke gume, da so se drgnile ob pločevino blatnika… 🙂
      Torej jugo ni bil tako slab, kot je bil parodija avtomobila, parodija socializma, parodija komunizma, ki se je hotel ponašati z industrializacijo, pa je največ kar je skup spravil bil: jugo!
      Sicer znanost je bila kar hudo razvita. Rusi so imeli cel vesoljski program, ne da bi znali narest avto, ali vsj kolo.

  5. Dejstvo je, da so sami komunisti (Ranković) priznali, da so na ravni Jugoslavije pomorili 568.000 razrednih sovražnikov, 3,7 mio pa so jih maltretirali po zaporih. To je bilo potrebno, da so si prigrabili oblast. Razrednih sovražnikov niso samo pobili (vse od dojenčkov naprej), ampak so jih tudi oropali in si prilastili njihovo lastnino. Potem smo imeli enopartijsko diktaturo, sistematično preganjanje drugače mislečih, brez človekovih pravic in vsesplošnim pomanjkanjem in zaostajanjem za razvitimi. Mnogim je bila odvzeta pravica do potnega lista, delovnega mesta in položaja v hierarhiji. Diktatorja Tita uvrščajo med 10 do 15 največjih zločincev novejšega časa. Na višjih mestih so samo njegovi prijatelji in vzorniki.

    Kolinda ima še kako prav. Živeli smo za železno zaveso, ki se je začela v Trstu in končala na Baltskem morju.

  6. Tudi ce ni bila v vsem hrvaska predsednica povsem natancna, v bistvu je povedala resnico o naravi jugoslovanskega komunisticnega rezima. Za katerega se z lahkoto dokaze, da je bil diktatura in totalitaren in da so bile ljudem krsene vse temeljne clovekove pravice in svoboscine in to na najbokj grobe in grozovite nacine.

    Sledil sem dva napadalna odziva nanjo v slovenskih medijih. Tistega s sivimi brki v Delu sem se nekako prezivel. Tega, kar je v Dnevniku nacionalne RTV ob voditelju Kranjcu in uredniku Ladiki skreirala Marta Razborsek skoraj ne bi prezivel, tako mi je dvignilo pritisk. V prispevku je sodeloval zgodovinar Ales Gabric. Mozno sicer, da so bile enostransko zmontirane njegove izjave.

    Izpadlo je v tem prispevku nacionalne TV hise, da je bila komunisticna Jugoslavija v casu Kolindinega zivljenja bolj svobodna drzava od sosednje Italije in Francije. Ostro bom ponovil: gnus od prokomunisticnega novinarskega manipulanstva in izzivljanja Razborskove nad predsednico sosednje drzave. Gabrica bi bilo pa za povprasati o njegovi zdravi pameti in preveriti, na kaksen nacin je prisel do doktorata.

    Upal, da bo na svetu RTV kdo vendarle sprozil vsaj vprasanje, kako je mozno, da se v demokraticnih casih pri njih na tak nacin manipulantsko vrednoti totalitarno obdobje in ga glorificira. Tega si ta hisa glede na status in nacin financiranja pac ne bi smela dovolit.

    • Nekaj minut po tem prispevku v Dnevniku na RTV sem komentiral, paše tudi sem:

      Riki 28. oktobra 2019 at 19:39
      Hahaha …
      V današnjem TV Dnevniku so pravkar spet “branili” Jugoslavijo
      kot nekaj kar naj ne bi bilo za t.i. železno zaveso komunizma kot se
      izrazila hrvaška predsednica. Na pomoč so poklicali slovenskega zgodovinarja,
      ki je med drugim tudi takole argumentiral “zmoto” predsednice:
      “V Jugoslaviji so lahko predvajali film “Poslednji tango v Parizu”, v Italiji ga niso smeli”.

  7. V komentarju je v bistvu vse res. Tako sem tudi sam doživljal 70. in 80. leta v Jugoslaviji. Edino naslov bi mi bil bolj všeč brez besedice ‘kar’. Kolinda ima prav! Vsako izjavo, ki skuša na splošno zajeti neko razpoloženje, v tem primeru v socializmu, je potrebno jemati z veliko mero simbolike. Npr. izjava z jogurti je izrazito simbolična, saj na ironičen način govori o pogostem pomanjkanju osnovnih potrebščin in artiklov. Kdo iz tistega časa se ne spomni, da je primanjkovalo olja, sladkorja, kave, banan, pralnega praška, mesa ….? Nasploh je bila ponudba v trgovinah “enoznačna”, saj razen alkoholnih izdelkov ponujenimi artikli niso imeli konkurence.

    Pravi problem pa je samocenzura, ki jo je poudaril tudi avtor. Zaradi samocenzure, ki je bila vcepljena v vse nas, je bilo navzven videti, da smo nekakšna demokratična družba. Mnogih problemov, ki smo jih videli in so izvirali iz te socialistične spakedranščine (samoupravljanje, sozdi, tozdi …), nismo problematizirali, ampak se delali kot da jih ni. En dan je preprosto moralo eksplodirati, saj se je narod prenagoltal komunistične blaznosti. Za razpad sistema nista kriva ne notranji ne zunanji sovražnik, ampak sistem sam.

    Kako psihološko vseobsegajoč je bil sistem, je videti še danes, ko ima po treh desetletjih od razpada še vedno toliko podpornikov. Lahko jih razvrstimo v tri skupine: 1. ljudi, ki so bili člani Zveze komunistov oziroma so živeli v tem okrilju (družine ipd.), 2. ljudje, ki bolehajo za mladostno nostalgijo in mešajo mladost s političnim sistemom in 3. mladi, ki so jih starejši zastrupili s pravljicami, kar je zloraba par exellence, saj so mladi že sami po sebi veliko bolj dojemljivi za socialno pravičnost.

    Marksisti, levičarji, liberalci, gejevski lobi, moderna feministična gibanja in sploh nekrofili vseh vrst imajo kar velik razpon možnosti za vnašanje nemira med ljudi. Naj omenim le vnašanje sovraštva do kapitala ter očitke o kolonializmu. Deloma imajo prav, saj krivice nikoli ne počivajo. Vzporedno pa molčijo strahotnih krivicah in desetinah mijonov mrtvih, ki so jih povzročili komunistični, islamistični in drugi sorodni režimi (bolje rečeno: mafijski klani) po vsem svetu. Namesto, da bi se iz vsega skupaj kaj naučili, liberalni del sveta nikakor noče umiriti žoge. Oni preprosto morajo biti na oblasti, v nasprotnem je vse narobe. Premorejo pravo industrijo lažnih novic. Ubijanje je zanje, kot bi kdo pojedel sendvič. Samo da so na oblasti. Samo da iz dneva v dan zmanjšujejo vpliv katolištva. Gre dejansko za moderno versko vojsko, ki, čisto po moderno, zaobjema tudi že duhovni svet.

    Izkušnje so pokazale, da je najboljši sistem kapitalistični. Znotraj njega pa se mora oblikovati močno socialno gibanje (sindikati ipd.), ki pa nikoli ne sme prerasti v socializem.

  8. Pogledajo naj si usodo velikega pevca popularne glasbe Vice Vukova tisti, ki trdijo, kako se je svobodno izrazalo in pelo na Hrvaskem v casu Kolindinega zivljenja.

    Vse mozne nagrade, strokovne in publike je ta pevec in intelektualec ( romanist in filozof) izvrstnega glasu in interpretacije dobival v 60. letih in se leta 1970, zmagoval na festivalih ( nekajkrat zapored splitskem), predstavljal Jugoslavijo na evrovizijski popevki. Od leta 1971 je bilo po volji rezima konec kot odrezano. Na nobenem festivalu ni smel vec nastopiti, na lepem se ga ni vec slisalo. Ce bi se, bi oseba imela opravka z udbo in komunisticnim pravosodjem.

    Popolna blokada Vice Vukova in pravice ljudi, da slisijo svojega priljubljenega glasbenika vse do leta 1990! In temu pravita Gabric in Razborsek vecja svoboda kot v zahodnih demokraticnih drzavah! Gnus od manipulanstva!

    • P.s. Vukov je bil eliminiran prav zaradi izrazanje hrvaskega domoljubja ( nikoli nacionalizma) ter odprte naklonjenosti tradiciji in krscanski veri. Tudi v pesmih. Nekje v zacetku hrvaske pomladi naj bi nastopili na prireditvi, ki se je udelezil tudi Tito, v narodnih nosah s trakom z vzorcem hrvaske sahovnice. Organizator je na politicni pritisk zelel od nastopajocih, da trak s sahovnico dajo stran pred nastopom. Vukov jih edini ni poslusal. Koncal je, kot je koncal. Svoboda pa taka!

      • Za dodatek za razumevanje Gabricevskega skisanega pamtovanja: Poslednji tango v Parizu je bil ponekod cenzuriran zaradi prizorov precej grobega seksa. O taku cenzuri imamo lahko tudi negativno mnenje. Vsekakor je permisivnost do javnega prikazovanja seksa postopno zahodni svet pripeljala v poplavo pornografije, ki daje otrokom in mladini zelo slabo spolno vzgojo in pri mnogih ustvarja odvisnost.

        Cenzura Vice Vukova je bila povsem druge vrste. Naslova zadnjih dveh njegovih velikih uspesnic sta bila: Zvona moga grada in pa Moja zemlja. Ze naslova povesta vse: domoljubje in kulturna oz verska tradicija oz identiteta.

        Torej cenzura pornografije vs. cenzura izrazanja patriotizma in krscanske identitete. Mislim, da lahko samo zblojena leva dusa zagovarja cenzuro drugega in hvali necenzuro prvega.

  9. Od Libertarca iz Londona

    Ni blo železne zavese,
    Kolinda je znurela.
    Jaz pa moj partijski fotr
    sva se ful dobr mela!

    Bli so Spektrumi,
    pa elektrika in banane.
    Ni blo depozitov,
    Kontrabant je bil lažno sran’e.

    Pero si je rdečo peso zmislu,,
    za vse je bla salama.
    To vam poveva
    Jaz pa moje vojno lice mama

    Prej sem vozu mečko,
    Zdaj mam pa renoja,
    Odkar ni več dedka,
    narodnega heroja.

    Žena prav’ pejt delat,
    da bo za družino,
    hvala bogu, da ma vsaj
    tetka še vedno vino.

    Prej so bli tartufi, kaviar,
    zdej pa šopska.
    In vsak let mugoče od sestre moža jadrnica.
    na sredstva,, evropska.

    Odkar sem fluiden,
    se je še čunac zmanjšu,
    pa vam stoga jebem
    onog vašeg Janšu.

  10. Ko se je tito leta 1980 znašel v ljubljanskem UKC, so zahodne televizije objavljale vojaške sheme možnega sovjetskega napada na Jugoslavijo.
    Sodelavec, ki je bil leta 1968 pri vojakih v Vojvodini in bil avgusta tistega leta, ko so sovjeti zasedli Češkoslovaško, na madžarsko-jugoslovanski meji, je pravil, da so se Rusi izzivalno s tanki vozili 200, 300 metrov čez mejo v Jugoslavijo, JLA pa je imela strogo prepoved streljanja.
    Pred leti sem bral, da je bila v sredini 70. let neka važna seja politbiroja CK ZKJ v Beogradu, neki visok jugo komunist (zelo mi je žal, da sem ime pozabil – zelo znano ime) pa je bil na direktni telefonski zvezi z Brežnjevom in mu poročal o sklepih CK. Posebno pri neki točki je bil Brežnjev zelo zadovoljen in potem je prekinil zvezo.
    Če bi v Jugoslaviji, recimo v 70. letih, prišlo do antikomunističnih demonstracij in zahtev, bi sovjetska armada vdrla v Jugoslavijo.
    Treba je vedeti, da je bila SZ prva komunistična država na svetu in zaradi tega si je pridržavala pravico, da ima pod kontrolo vse evropske države, kjer so bili na oblasti komunisti. Informbiro je bil le pesek v oči. broz je bil do smrti stalinist, ker je bil Stalinu hvaležen, da ga je mimo vednosti Kominterne postavil za generalnega sekretarja KPJ.
    Jugoslavija je do Gorbačovove glasnosti in perestrojke spadala ZA železno zaveso, in pod ingerenco Moskve. Vse ostalo so le pravljice za titoljupce in oboževalce revolucije, komunizma in jugoslovanske “posebnosti”.

  11. … leto 1980 in permanentna revolucija še kar traja, komunisti se borijo sami s seboj, da bi uresničili tisto kar so vrgli na papir, kot nekaj najboljše od najboljšega, pa kar nikakor ni šlo.
    Da bi na zunaj izgledalo, da oni sami niso ničesar krivi, da oni sami niso izvor problema, je bil zato potreben vsaj še unutrašnji i vanjski neprijatelj, kot se spodobi za permanentno revolucijo.
    Mogoče bi kakšen RTV zgodovinar pojasnil, da je bilo vse OK, ker smo tudi v Jugoslaviji poznali elektriko,
    in da je bil to indic, da Juga ni bila v socialističnem bloku.
    To je kot bi gledal kakšen Monty Python.

  12. Malo pred 2.vojno je med francoskimi intelektualci potekala srdita polemika o velikem Stalinovem terorju v SZ. Eni so trdili, da je vse izmišljeno, drugi, da je čista resnica in da prav zares zapirajo in pobijajo vse, ki tudi minimalno oporekajo Stalinu. Pisatelj Andre Gide je bil povabljen v SZ in ob vrnitvi napisal knjigo s slavospevi Stalinu in SZ. Potem je šel še enkrat v SZ in ob vrnitvi zopet napisal knjigo, to pot o tem, kakšno je resnično stanje v SZ: množično zapiranje, pobijanje in pošiljanje milijonov v gulage.
    Nekako v to kategorijo spada slovenska polemika o železni zavesi. Seveda smo bili na senčni strani zavese. Spadali smo v komunistični tabor pod okriljem Sovjetske zveze, a z manjšimi posebnostmi, tako kot Romunija in Albanija.

    • Zadostuje da prebereš naslov pa je vse jasno:
      Res je bila rahlo prepustna ta Železna zavesa, to se je videlo posebej takrat ko si plačal depozit, da si jo lahko prestopil.
      Depozit nam je omogočil dokaz, da nismo bili za zaveso ampak smo se znašli pred zaveso, na drugi strani zavese pa je bila Avstrija in Italija kamor si lahko šel potem ko si plačal.

  13. Udbasko mrezo so imeli do zadnjega v polnem pogonu, v Sloveniji in Jugoslaviji. Desettisoci profesionalcev in stotisoci sodelavcev. Vsak trenutek zivljenja so recimo spremljali Kocbek, udbovka, ne njegova druzina je bila ob njem se ob smrtni postelji. Kaj so se sredi 70 let poceli z Blazicem in Miklavcicem. Ziva prica in legenda slovenstva Boris Pahor ve in lahko pove veliko o njihovih podlih totalitarnih rabotah. Pokojni olimpionik Stukelj jih je izkusil. Ali druzina generala Maistra. Kaksno paranojo in represijo so zganjali, ko so se pojavila pricevanja o videnjih v Medjugorju. Teh izkustvenih zgodb o malignosti jugokomunisticnega rezima je malo morje.

    Kolinda je ocitno stopila komunisticni kaci na rep. In zato te reakcije. Manjsine na Hrvaskem. V Sloveniji skrbno pazijo, da to ni manjsina.

  14. Mene pa zanima kaj želijo doseči tisti, ki Jugo po vsej sili želijo zatlačiti za železno zaveso? Ker zgodovinska resnica to ni.
    Iskreno, kaj pridobi pomladna stran v Sloveniji s tem, da po komunistično prevrača zgodovino? Ali ni to voda na mlin tistim, ki vztrajajo pri lažeh o poteku druge svetovne vojne na Slovenskem?

Prijava

Za komentiranje se prijavite