Gradnja cerkve Svete Trojice na Kureščku bo Sloveniji in svetu prinesla blagoslov

14
Maketa bodoče cerkve Svete Trojice na Kureščku. Na mestu, kje bo stala, je bilo več seminarjev p. Jamesa Manjackala.

Kurešček je hrib južno od Ljubljane, ki ga iz posvetnih medijev poznamo morda kot izletniško točko, kraj številnih vikendov ter morda tudi kot območje, kjer je rjavi medved najbližje slovenski prestolnici (če odštejemo tistega v živalskem vrtu), a že dolga desetletja, morda celo stoletja je Kurešček tudi Marijina romarska pot. Na vrhu hriba namreč stoji cerkev, posvečena Mariji Kraljici miru.

Na Kureščku je cerkev stala že pred stoletji, med drugo svetovno vojno je bila poškodovana, po njej pa ni smela biti obnovljena

Cerkev na Kureščku omenja že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, okoli nje se je spletlo več legend. Vendar pa so, kot piše duhovnik in nekdanji dolgoletni urednik Družine Franci Petrič v svojih monografijah o slovenskih romarskih poteh, sedanjo cerkev na Kureščku zgradili v 18. stoletju, ko je imela tu sedež za vso deželo Kranjsko bratovščina Marije, kraljice miru.

»Člani te bratovščine so bili preprosti pa tudi bogati ljudje od vsepovsod. Takrat so postavili v cerkvi tri oltarje in poslikali prezbiterij. Freske so ponazarjale misel, kako Marija miri sprte voditelje ljudstev. Tudi vsi napisi so govorili o miru. Med njimi je eden obljubljal: Na tem mestu bom delila mir. Zaradi velikih množic, ki so prihajale na shode, so postavili zunaj cerkve, za prezbiterijem odprto lopo in oltar. Za oskrbo romarjev je bil nastavljen poseben duhovnik, ki je stanoval v hiši pod cerkvijo. Po smrti zadnjega so leta 1936 prevzeli skrb za cerkev salezijanci z Rakovnika.«

Ni skrivnost, da so bili na tem kraju številni romarski shodi vse do druge svetovne vojne. Prvega septembra 1940, že na pragu druge svetovne vojne, je bilo tod veliko romanje, ko se je zbralo več kot pet tisoč romarjev. Skupaj s tedanjim ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom so ljudje v procesijah prišli molit za mir. Takrat so se slovesno zaobljubili, da bodo vsako leto romali sem, vendar je vojna to preprečila.

Takrat ko se je porušil še zvonik, je France Špelič začel študirati teologijo

Leta 1944 je nemška granata zadela cerkveno streho in jo poškodovala, komunistična oblast pa je po vojni prepovedala popravilo cerkve. »Plemenito baročno stavbo so načele in uničile zime in viharji. Cerkvene klopi so porabili za kurjenje prvomajskih kresov. Nekaj preostale opreme in kip Kraljice miru so verni še pravočasno rešili. Najdlje je vztrajal zvonik. Leta 1970 pa je s prvomajskim kresom zagorel še ta,« je zapisal Petrič. Tako je od nekdaj znamenite cerkve ostalo le še nekaj razvalin in kamenja. Nasploh pa so se na Kureščku ta čas nedaleč od cerkve organizirale divje sindikalne zabave.

Prav v tem času, ko je cerkev na Kureščku razpadala, pa se je dogajalo nenavadno spreobrnjenje. France Špelič (1927–2012), ki je kot mladoletnik odšel v partizane, vstopil v partijo in po vojni postal miličnik, se je od ateizma spreobrnil v krščanstvo ter začel študirati teologijo. Bil je že poročen in imel otroke, svoje dotedanje posvetne službe – po izstopu iz milice je bil še učitelj –  je zamenjal za študij teologije, vmes pa je delal kot nočni vratar. Prav leta 1970, ko je padel tudi zvonik cerkve na Kureščku, je oče Špelič začel študirati in bil leta 1984 posvečen v stalnega diakona.

Decembra 1989 pa je imel prva mistična razodetja – Marijina prikazovanja. To je bilo v Medžugorju. Vendar so ga Marijina sporočila pripeljala do prihoda na kraj, za katerega je Božja Mati Marija sama dejala, da bo na tem kraju delila mir. To se sicer ujema s svetopisemsko prerokbo iz knjige preroka Ageja, ko govori o templju: »Slava te poslednje hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori GOSPOD nad vojskami, in na tem kraju bom delil mir, govori GOSPOD nad vojskami« (Ag 2,9).

Marija je Francetu Špeliču napovedala gradnjo cerkve Svete Trojice na Kureščku, ki bo Sloveniji in svetu prinesla blagoslov

Pot Franceta Špeliča, ki je bil po ženini smrti leta 1993 posvečen v duhovnika kot daleč najstarejši novomašnik, je bila sicer polna trpljenja. Podobno kot sv. Pij iz Pietrelcine oz. pater Pij, kot ga pogosto imenujejo, je tudi Špelič doživljal mistično trpljenje (več o njegovem življenju si lahko preberete TUKAJ). A prav njegovo angažiranje je privedlo do tega, da so na Kureščku začeli obnavljati porušeno cerkev Kraljice miru. Tako je znova zaživela stara romarska cerkvica, edina v Sloveniji, ki je posvečena Kraljici miru, upravlja pa jo župnija Ig. Kasneje je bila ob cerkvi zgrajena še Marijina hiša, kjer sedaj prebivajo članice Družine Jezusovega in Marijinega srca. Več o tem, kaj se dogaja na Kureščku, si lahko preberete TUKAJ.

Med obljubami v Marijinih sporočilih – izšla so tudi v knjigi, ki jo lahko dobite tudi na Kureščku – pa je tudi obljuba nove, velike cerkve, ki bo stala malo pod vrhom Kureščka, kjer sedaj stoji cerkev Kraljice miru. V sporočilu dne 10. februarja 1993 je Marija Francu Špeliču predala naslednje sporočilo: »Obljubljam, da bo z gradnjo novega svetišča na Kureščku, posvečenega Sveti Trojici, rasla tudi Cerkev in se duhovno bogatila. Ne samo tukaj, na mnogih mestih po svetu bodo oživele Cerkve, ki so že skoraj mrtve.«

Parcela za gradnjo cerkve Svete Trojice Kureščku je že kupljena, tudi denar za gradnjo je že zbran

Oče Špelič je imel videnje nove cerkve leta 1991, v letu nastanka slovenske države. Prav tisto leto so se malo pred osamosvojitvijo mnogi romarji zbirali na molitvenih srečanjih za spravo, kar je pripomoglo tudi k dokaj mirnemu razpletu, saj je vojna trajala veliko krajši čas kot npr. na Hrvaškem ter v BiH. Leto dni po izrečeni obljubi je Marija Špeliču dala sporočilo za ljudi, naj molijo, da bi čim prej dozorele okoliščine za začetek gradnje cerkve Svete Trojice. V sporočilu iz leta 1998 pa je rečeno, da noben človek ne more ustaviti tega vetra. To sporočilo je bilo sicer zadnje, ki ga je Marija dala očetu Špeliču na takšen način.

Ker pa se gradnja cerkve še ni začela – očitno še ni prave pastoralne potrebe po njeni gradnji – smo preverili, kako je z gradnjo. Po naših podatkih je parcela že kupljena (gre za poljano malo pod vrhom, tam, kjer je romarski dom na Kureščku), tudi denar za gradnjo je že zbran. Stvar je torej le še v tem, da mora ljubljanska nadškofija dati zeleno luč za začetek gradnje. Vendar privolitve ne bo, dokler ne bodo dozorele razmere, saj cerkev ne more ostati spomenik, v katerem se ne bo nič dogajalo. Ker pa so na začetek gradnje vezane tudi obljube o duhovnem prerojenju Cerkve na Slovenskem in po svetu, pa tudi blagoslov za slovenske politične razmere, vabimo bralke in bralce, da obiščejo ta kraj in da projekt gradnje podprejo z molitvijo (Program romarskih dejavnosti, dostop in opis Kureščka si lahko ogledate TUKAJ.)

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

14 KOMENTARJI

  1. Tako kot je zdaj na Kurescku, pravi moja presoja, je dovolj. Tu predstavljena maketa me tudi zal ne prepriča. Seveda je to le malo pomembno mnenje, ki ne bi hotelo pokvariti kaksne morebiti velike, dobre katoliske zgodbe.

  2. Maketa predstavlja nefunkcionalno cerkev, ker ima več nadstropij, kar otežuje njeno normalno uporabo. Takšen projekt tudi ne upošteva protikoronskih ukrepov, kar bo v bodoče potrebno očitno dolgoročno upoštevati.

    • Strinjam se z vama, gospoda IF in svitase, o bojazni, da ta cerkev ne bo prevelika. Kot je sedanja premajhna, bo lahko bodoča prevelika. Ampak splača se tvegati, mi trije pa bomo z življenjem kazali, da se splača biti vernik, ki gre po Mariji k Jezusu, kajne? In ta velika cerkev bo polna, kajne?

      • Cerkev na Kureščku je res majhna, ampak zadaj ima cudovit velik naravni, proti Jeruzalemu obrnjen mašni amfiteater gorskega travnika, za oltarjem omejenega z borovci, na drugo stran navzgor pa s cerkvijo, staro mogočno lipo in veliko zunanjo kapelo s povednimi in priljudnimi freskami mojstra Cemazarja. Tak kot je zdaj, je Kurešček blizu popolnosti.

  3. Marijina obljuba je dragocena, denar baje zbran, dejansko je potrebno le še soglasje nadškofije Ljubljana.
    Materialni pogoji torej so zagotovljeni. Nadškofija ne bo imela stroškov s tem projektom. Marija je povedala, da se bodo po gradnji cerkve na tem kraju dogajale čudovite stvari. Kot so se leta 1991, ko je Marija po molitvi maloštevilnih izprosila pri Sinu velike milosti za Slovenijo! Povedala je, da se bodo sem zgrinjale velike množice vernikov. Vse Marijine napovedi Kraljice miru so se izpolnile. Zame najbolj fascinantno je sporočilo z dne 6. 7. 1991. Marija hvala ti!
    Škofija pa je v strahu, da bi ta objekt postal le spomenik! To se seveda ne bo nikoli zgodilo, saj je Kurešček kraj izrednih milosti. Pa četudi za skeptike in tiste, ki ne verjamejo Marijinim besedam, ostaja strah, da bo to ostal le spomenik – kaj potem? Ljudje smo darovli denar za izgradnjo cerkve in ne za stanje na računu! Slovenija krvavo potrebuje duhovno prerojenje. Ljudje, prosimo Kraljico miru, da nam izprosi rešitev, ki je edinole v Bogu! Kraljica miru reši nas po svojem Sinu!

  4. Menda se o okusih ne razpravlja, a ker so se o tem izrekli že nekateri pred mano, dodajam še svoje mnenje o načrtovani cerkvi Svete Trojice na Kureščku.

    Maketa me je na prvi pogled spomnila na mavrsko arhitekturo, najbrž zaradi neprekinjenih nizov (koničastih) okenskih odprtin v vseh fasadah zgradbe in zaradi stolpiča na vrhu ter stolpa (zvonika?) v ozadju glavne stavbe.

    Ob piramidasti zgradbi glavne stavbe, kjer ima prvo nadstropje največjo tlorisno površino, vsako naslednje nadstropje pa je po površini manjše, tako da se stavba proti vrhu oži, ne morem mimo asociacije na ‘zigurat’ oziroma na upodobitve, ki so jih po arheoloških ostankih in po lastnih predstavah, kako naj bi zigurati izgledali, narisali umetniki. Noben zigurat se namreč ni ohranil v prvotni obliki.
    Tako so si iraški arhitekti zamislili sodoben zigurat:

    https://en.m.wikipedia.org/wiki/Al_Zaqura_Building

    Vem, da tri nadstropja v projektantovi viziji gotovo simbolizirajo Sveto Trojico.
    A mene stolpasta piramida vseeno malce spominja na babilonski stolp, kot ga je naslikala umetnikova domišljija (le da je tisti stolp stožčast in ima več kot tri nadstropja, kroginkrog stolpa poteka obodna pot, ki se spiralasto vzpenja do vrha stolpa, ob poti od dna do vrha stavbe pa so v fasadi nanizane številne arkadne odprtine vrat in oken.)

    https://www.bruegel2018.at/en/the-tower-of-babel/

    Skratka, pričujoča maketa bodoče cerkve Svete Trojice name učinkuje zelo tuje, prav nič domače ali izvirno slovensko. Ampak to so le moje, lahko da napačne, predstave, ustvarjene po eni sami fotografiji makete.

    Glede na nizek, podolžno položen trinadstropni(?!) objekt, prislonjen na levi vogal ob vhodno fasado glavne stavbe, ki po višini ne dosega niti višine prvega nadstropja glavne stavbe, predvidevam da je načrtovana glavna zgradba naravnost megalomansko ogromna. Škoda, ker v članku niso navedene vsaj osnovne mere stavbnega projekta in njegova sorazmerja s prostorom v naravi

    Ne predstavljam si, kako naj bi se tako ambiciozen projekt zlil s sedanjo naravno podobo Kureščka – če bi se sploh zlil! – menim pa, da v obiskovalcih tega kraja gotovo ne bi več sprožal zdajšnjih občutkov idiličnega miru in tišine sredi gozdov in narave… pa prav Mariji, Kraljici miru je sedaj posvečena tamkajšnja cerkev! To je edina cerkev na Slovenskem, posvečena Kraljici miru.

    Po mojem mnenju bi z megalomansko gradnjo Kurešček sicer pridobil zelo zanimiv razgledni stolp, mir pa bi bil zagotovo porušen…

    Da se ne bi kdo slučajno vznemirjal zaradi mojega odklonilnega mnenja – jaz itak nimam škarij in platna v rokah…

    • Zanimalo bi me, kateri arhitekt je podpisan pod ta načrt oz.maketo ( ce sploh kateri), ker je zadeva blago receno čudaška. Lahko predvidevam, da se bojo norca delali iz tega v laicisticno levičarskih krogih in da bojo marsikatero gorko znali povedati tudi arhitekti in umetniki, ne nujno zlonamerni. Strinjam se, kar sem zgoraj že nakazal, s tem kar je bolj razdelano napisala Vanja. Ce je kaj moteče na Kureščku, je to, da se nekateri morajo do zadnjega metra pripeljati z avti, tudi taki, ki bi del poti z lahkoto premagali pes. Nova velika cerkev bi zasedla znaten del travnika v bližini planinskega doma, preostali del bi pa verjetno uničilo potrebno parkirišče, kjer bi gledali, poslusali in vohali motorni pleh namesto gorskega miru, svežega zraka in nepokvarjenega zelenila. Slovenija ima polno prelepih starodavnih Marijinih svetišč, ki bi si zaslužila večji obisk. Ne vem, če je nujno za marijansko duhovnost, da na Kurešček vlečemo tisoče dodatnih ton betona in avtomobilskega pleha.

  5. Za tako cerkev so edina rešitev dvigala, saj bi bilo preveč stopnic, ki os pretežavne za starejše ljudi.

    Se strinjam, da je zgradba premalo slovenska.

  6. Dvigala in stopnice so v času virusov, ki bodo najverjetneje trajni spremljevalci dodatna težava, ker ne omogočajo varnostnih preventivnih razdalj.

Comments are closed.