Koliko presunljivih življenjskih zapletov, razpletenih z rešilno roko škofa Rožmana

6
830
Ob koncu vojne maja 1945 je tudi škof Rožman postal begunec

Škofa Rožmana so obtoževali celo, da je okupatorju ovajal komuniste. Resnica je ravno nasprotna: pri okupacijskih oblasteh, ki so sprva škofa razmeroma precej upoštevale, je interveniral v korist za stotine, da, za tisoče ljudi. Že zgolj gradivo, ki je objavljeno v  monografiji Med sodbo sodišča in sodbo vesti , našteva čez tisoč imen oseb, za katere je škof prosil – za mnoge s popolnim ali vsaj delnim uspehom.

Najbolj znan primer je Rožmanova prošnja za komunista Toneta Tomšiča in njegovo ženo Vido.

Toda posredoval je tudi za življenje celih skupin beguncev ter internirancev, tudi Judov, pravoslavnih Srbov na Hrvaškem idr. Koliko ljudem je pomagal v internaciji na Rabu prek tajne mreže dr. Janka Kralja, verjetno ne bomo nikoli natančno izvedeli. Toda že objavljeno dokumentarno gradivo pričuje o izjemni škofovi dejavnosti, ko je po raznih očitnih in tajnih poteh reševal življenje in varnost Slovencev, vernih in nevernih, katoličanov in komunistov. Ko so Italijani postopoma spoznali, da škof prosi za vse Slovence ne glede na politično usmerjenost, so ga začeli manj in manj upoštevati.

Kar je pri tem hudo, je to, da med Slovenci danes ni pisatelja ali režiserja, ki bi nam kakor Spielberg prikazal to veliko epopejo – Rožmanov seznam. Koliko zgodb, koliko presunljivih življenjskih zapletov v smrtni stiski, a razpletenih z rešilno roko škofa Gregorija! In kolikšen molk o tem med Slovenci danes, kakšna tišina in mrtvilo. Patološka tišina.

 

6 KOMENTARJI

  1. Patološka tišina.
    Tako lepo je ostati v ugodju somraka kulture Življenja vrednot, odgovornosti in skrbi za Človeka?
    Tako komoditetno se je zibati pod odejo Laži, Zločina in skorumpiranosti?
    Ne more trajati več dolgo!
    Da, imamo velikansko število mučencev NOB & OF Revolucije in imamo resnične svetnike.
    In zanimivo je, da Cerkev tako malo naredi za zaklade Naroda Slovencev.
    Nič, kar nekaj mencajo,mečkajo in ne vedo kaj bi sami s seboj.

    Kako naj Narod, kako naj ljudje, če njihova izpostavljena špica pastirjev bluzi, mečka in se drenja niti ne vedoč kje in zakaj ?
    Grozdeta, Izidorja Završnika, Rožmana in še rajdo svetnikov to ne skrbi več!

  2. V svojih medvojnih pridigah in pastirskih pismih, Rožman je ostro kritiziral Osvobodilno fronto. Z memorandumom fašističnem generalu Robottiju, sodelovanjem v dveh domobranskih prisegah Hitlerju in SS-u, ter javnim pohvalam domobrancem za njihov boj, Rožman je zagovarjal in podpiral državljansko vojno proti OF in “brezbožnem komunizmu”, ter sodelovanje z okupatorjem.
    Katoliki v Osvobodilni fronti so naslovili več pisem Rožmanu, v katerih so kritizirali udeležbo duhovnikov na kolaboracionistični strani. Hkrati je OF izrazila svojo podporo svobodi veroizpovedi, in izjavila, da bi radi videli več duhovnikov v svojem gibanju, ali vsaj, da duhovniki ostanejo nevtralni. Navedli so, da so pripravljeni na srečanje z Rožmanom, ter razpravo o vseh vprašanjih, toda Rožman se nikoli ni odzval na pisma OF katolikov. Kljub Rožmanovim prizadevanjem proti Osvobodilni fronti, 40 duhovnikov se je pridružilo partizanom samo v Ljubljanski pokrajini.
    Zaradi aktivnosti med partizani Rožman je suspendiral iz duhovniškega stanu svojega nekdanjega tajnika, duhovnika Metoda Mikuža. Drugače je npr. ravnal mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič, ki je sicer odklonil sodelovanje z OF, a proti njej ni deloval. Prav tako je pozneje odklonil sodelovanje z domobranci. Izrazito protifašistično so bili usmerjeni duhovniki na Primorskem. Ti so se fašizmu upirali že v obdobju med obema vojnama, med vojno pa so v glavnem sodelovali z OF.
    Rožman je bil obsojen kot vojni zločinec. Za razveljavitev sodbe je poskrbela Janševa vlada s tožilko Brezigar. Prav je, da so sodbo razveljavili, ker proces ni bil demokratičen in praven. Vendar, ko sta razveljavila sodbo, sta tudi ukinila možnost ponovne sodbe post mortem. Tako Rožman ni bil opran krivde.

    • Ti se delaš neumen ali si res neumen?!
      Rožman ni mogel sodelovati s komunističnimi revolucionarji. Ti jih lepo romantično imenuješ OF, toda to je samo celofan. Če je bil na domobranski strani s tem ni nič narobe. Lepo napišeš, da je šlo za državljansko vojno. No, vsaj to. Da partizani niso bili legitimna vojska, da je šlo za revolucijo, pa tajiš.
      Drži, zmagali so in kot taki so poželi tudi priznanje zaveznikov, vendar šele ’43, ko je stara Jugoslavija dejansko razpadla in je Tito prevzel oblast.
      Niti najmanj ni bil noben vojni zločinec in ga ni treba oprati nobene krivde.
      Post mortem sojenje pa je lahko samo ideja v komunistični zblojeni glavi.

    • OF je bila banditsko gnezdo, kamuflaža za izvedbo krvave revolucije. Nasedlo ji je tudi nekaj duhovnikov, pa kulturnikov, celo športnikov (ne pa Sokoli, saj je k OF pristopil bivši vodja, ki je bil iz Sokolov izključen; pa tudi ne slavni Leon Štukelj). Nasedli so tudi številni Dolenjci in Notranjci, in ko so dokaj hitru ugotovili prevaro, so množično dezertirali od partizanov (več kot 70 %).
      Sicer pa je bil škof Rožman izvrsten analitik tedanjih razmer in izjemen prognostik: vse to, pred čemer je svaril, se je tudi uresničilo!

Prijava

Za komentiranje se prijavite