V teh dneh goreče prosim za pogum tistih, ki jih Pastir kliče v cerkveno službo, da se bodo zmogli odzvati

5

Slovenska Cerkev, tako laiki kot škofje, bi morali naše duhovnike bolj zaščititiV teh dneh še posebej goreče prosim za pogum tistih, ki jih Pastir danes kliče v duhovniško, diakonsko, redovniško ali kakršno koli drugo cerkveno službo, da bodo zmogli reči: »Da.« Če jih Pastir resnično kliče, jim ne bo moglo biti nikoli žal.

Sem ovca, ki se občasno izgubi. Oddaljim se od črede iz radovednosti ali naveličanosti. Iščem tudi druge pašnike. A kot druge ovce tudi jaz na koncu iščem ogrado, Pastirja, ki bi oskrbel moje rane in umiril strahove. Pravzaprav ne gre samo za potrebo, hrepenenje, sanje, ki jih lahko imam ali pa ne; iskati nekoga, ki bi skrbel zame, je nujna potreba, ki želi biti zadovoljena. Že rojen sem bil nemočen in moje življenje se ne bi nikoli razvilo, če nihče ne bi poskrbel zame.

S podobo pastirja mi Jezus sporoča, da samo on lahko v polnosti umiri mojo potrebo po oskrbi

Tudi v letošnji veliki noči sem čutil, da je smisel njegovega življenja, da si oprta izgubljeno ovco: ni slučaj, da je med prvimi upodobitvami Jezusa v katakombah prav podoba »lepega pastirja« z ovco okoli vratu (Iz 40,11).

Vedno bolj sprejemam, da ni nič sramotnega, če čutim potrebo, da kdo skrbi zame. Čeprav me kultura okoli mene spodbuja k avtonomnosti, neodvisnosti in samozadostnosti. Nisem povsem imun na iluzijo postmodernega človeka, da lahko sam odgovori na svoje potrebe. Zanimivo, da pa je prav v zadnjem času čreda postala podoba upanja: da bomo namreč dosegli »čredno imunost« proti virusu, ki nas ogroža. Od Nietzscheja naprej je bila čreda podoba za pomanjkanje svobode in avtonomije. In prav zato, ker sodobni človek zavrača potrebo po nekom, ki bi skrbel zanj, zavrača tudi idejo o Bogu, ki je Pastir.

Tudi Judje so imeli raje Boga, ki zahteva daritve in napore, da bi ga bili vredni, kot pa Boga, ki nas pride iskat, ko se izgubimo. Še danes mnogi raje izberejo Boga, ki preizkuša in se je treba pred njim dokazovati kot na nekakšni večni tekmi, kot pa Jezusa Kristusa, ki skrbi za našo ranjenost. Bolj smo nagnjeni k preverjanju tega, da smo v redu, kot k priznanju, kako smo ranjeni!

Edini način, da se ne izgubim, je, da poslušam Pastirjev glas

Glas ponavzočuje drugega, tudi ko ga ni blizu: ko me kdo kliče, a ga ne morem videti, začutim njegovo navzočnost po glasu. Božja Beseda je glas, po katerem me doseže Bog. Božja beseda je Pastirjev glas, ki zbira čredo. V mojem življenju se meša veliko glasov: pogosto gre za glasove najemnikov, ki jih ne zanima moje dobro, ampak le njihov zaslužek. Bolj ko mi Pastirjev glas postaja domač, bolj sem ga sposoben prepoznati, tudi ko se izgubim, tudi ko sem oddaljen, ko nastane noč.

V nasprotju z najemnikom pastir ne zbeži (povsem je možno, da je ta podoba nastala v času preganjanja krščanske skupnosti). Kdor mi hoče dobro, ostane tudi, ko je treba tvegati življenje. Najemnik pa ostaja v odnosu le, dokler mu to ustreza (imam vtis, da je v politiki mnogo najemnikov). Prav tako so krvoločni volkovi, ki razkropijo čredo, resničnost vseh časov. Nujno pridejo v naše življenje. Lahko sicer zaupamo vase, a če ne bi bilo Pastirja, ki skrbi za nas, bi nas volkovi raztrgali.

Ni vedno povsem razvidno, kje je življenje in kje smrt

V življenju se lahko izgubim, ker so v ogradi, ki predstavlja življenje, vrata vedno odprta: nenehno sem postavljen pred izbiro: ostati ali oditi. Morda ni vedno povsem razvidno, kje je življenje in kje smrt. Vrata so simbol svobode: nikoli nisem Božji ujetnik. Tudi to me kdaj prestraši: kdaj bi raje imel Boga, ki bi me imel na varnem v stolpu brez oken in brez vrat. A Jezusov Bog je Pastir ograde, katere vrata so vedno odprta: odgovornost izbire življenja je vedno v mojih rokah. A tudi ko se izgubim, sem gotov, da me Pastir že išče.

Vrata svobode so mi tudi omogočila, da sem se odločil, da se pridružim krogu ožjih Pastirjevih sodelavcev. Slišal sem njegov glas in se mu odzval. In hvaležen sem mu, da me je dovolj dolgo in glasno klical, da sem mu vendarle pritrdilno odgovoril.

In v teh dneh še posebej goreče prosim za pogum tistih, ki jih Pastir danes kliče v duhovniško, diakonsko, redovniško ali kakršno koli drugo cerkveno službo, da bodo zmogli reči: »Da.« Če jih Pastir resnično kliče, jim ne bo moglo biti nikoli žal.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

5 KOMENTARJI

  1. Novih duhovnikov ni in jih ne bo zato, ker ste modernisti uničili vero in kjer ni vere, ni duhovniških poklicev. Sram naj vas bo, da preganjate še tisto malo tradicije ( beri katolištva ), koliko je v Sloveniji sploh je. In da potem točite solze, češ da ni duhovniških poklicev, je hinavščina brez primere.

  2. Razmišljati bi morali v smeri posvečevanja večjega števila diakonov. Poznam mnoge može, ki imajo vse kvalitete za tako delo. Imajo izkušnje, teološko radovedni so in kar je najpomembneje, dokazano živijo iz globoke vere. Če so še socialno občutljivi, jim manjka le še pogum, da rečejo da! Še vedno pa verjamem, da bo vedno nekaj ljudi odgovorilo na božji klic, saj se božji načrt ne more izjaloviti. Ne zanima me kvantiteta novomašnih fotografij, ki jih Družina objavi vsako leto, ampak kvaliteta posameznika, ki bo s pričevanjem oznanjevalec in bo klical k svetosti!

  3. Spoštovani msgr. dr. Marjan Turnšek, potrebno se bo resno pogovoriti o situaciji poučevanja teologije v Cerkvi na Slovenskem ter o izvajanju pastorale.
    Slovenska Cerkev se je v preteklosti nekritično naslonila na neo-protestantske tokove (npr. karizmatična prenova) ter dokončno spustila vse standarde glede maševanja ter poučevanja Cerkvenega nauka in dogem. Dokler so še živele starejše generacije se je bogastvo vere prenašalo in so ljudje lahko črpali iz molitvenega življenja, molitve rožnega venca, litanij, bogastva cerkvenih praznikov, ter življenja v ritmu Cerkvenega leta. Cerkev na Slovenskem je nespametno menila, da bo lahko izkoriščala to duhovno bogastvo vernikov in si izmišljala nove novotarije iz sramu pred Tradicijo in izvorno versko prakso Slovencev. Pontifikat Janeza Pavla II. ob in neposredno po osamosvojitvi jo je zaslepil, Benedikta XVI. pa kler na Slovenskem iskreno nikoli ni sprejel kot duhovnega očeta, ker je bil za njih ”prestrog”.
    Sedaj pa so se stare verne generacije, ki so se oklepale vere in rožnih vencev, poslovile, Cerkev pa vlaga ogromne količine denarja v razne projekte od duhovnih gibanj uvoženih iz pokoncilske Cerkve v sedemdesetih npr. v stilu Communione e Liberazione, Ritmov Srca in Duha, kjer se promovira glasbo binkoštnih protestantskih cerkva, oratorijev, kjer je ogromno zabave za verne in neverne – vere pa bolj malo, do Stične mladih, ki je ena velika žurka z naknadno dodano mašo, do protestantskega programa Alfa in programa Exodus90; vse to je v najboljšem primeru kvazi-katoliško ali pa celo ne-katoliško in se katoliškega izročila Slovencev sramuje.
    Cerkve se praznijo, duhovniki izstopajo iz Cerkve, ker jim Cerkev sama ne predstavi njihovega poslanstva in jih zavaja v nek družbni aktivizem in siljenje po ”relevantnosti”, biti ”blizu mladim”, biti ”netipični” duhovnik (sic!). Kot da klic po reševanju duš za našo Cerkev ni dovolj (sic!).
    Imamo poplavo ministrantk v prezbiterijih naših cerkva, poplavo župnijskih aktivistk in bralk beril, poplavo katehistinj, ki imajo iskrene namene ampak večinoma posredujejo razvodenelo vero, dogaja se odrinjanje moških iz poženščene Cerkve, ki ženskam in ženam obenem ne zmore posredovati smisla prave katoliške žene t.j. ženstvenosti, tradicionalne in bogate ženske vloge v Cerkvi. Odgovor Cerkve na to je Pridite in poglejte ter hkratni razvoj vedno novih pastoralnih ”modernih” aktivnosti ki so ”in” in upanje na nekakšen preobrat, ki pa ga na takšen način nikoli ne bo.
    Spoštovani msgr. dr. Marjan Turnšek, verjamem, da Vam je hudo ob stanju Cerkve na Slovenskem, ob kolapsu duhovnih in redovniških poklicev, ob združevanju župnij in padajočih statistikah na vseh področij. Verjamem, da sta Vaše upanje in trud iskrena in tega Vam ne oporekam. Toda v Cerkvi bo potrebno odpreti težko temo in si zastaviti vprašanje ali nismo v gonji po t.i. relevantnosti zapravili bogastvo slovenskega katolištva iz katerega je črpal nekoč večinsko in globoko verni katoliški slovenski narod?