Homilija na nedeljo Dobrega Pastirja

1
18

dobri pastriPred nedavnim sem spet preživel nekaj dni na domačiji, kjer je bilo dela v teh dneh na pretek. Dela na polju, travnikih in tudi pašnikih. Pri tem sem se vračal nazaj v svoje otroštvo in razmišljal, da je dandanes med mladimi vedno manj takšnih, ki ima izkušnjo s pašo živine. Ko sem se o tem hotel zatrdno prepričati, sem v šoli dijake izzval, naj dvignejo roke tisti, ki tovrstno osebno izkušnjo imajo. Moja domneva se je potrdila: roke ni dvignil niti eden, skoraj vsi pa so me gledali nekako s pomilovanjem, češ zakaj jim postavljam tako butasta vprašanja, ki najbrž sodijo v neko drugo tisočletje. Življenje in delo na kmetiji se namreč za vedno več ljudi zdi kot neka oddaljena eksotika, ki jo razširjenih oči sreča le še na kaki tradicionalni družbeni prireditvi. Zato takšni ljudje tudi nimajo predstave o tem, kdo ali kaj je pastir; kaj šele, kakšen naj bi bil dober pastir. Zdi se, da v našem času in prostoru ta podoba deluje veliko manj učinkovito kot takrat, ko jo je uporabil Jezus.

Pa to seveda ne pomeni, da se podoba pastirja danes več ne pojavlja oziroma da za nas ni aktualna. Saj je pastir vendar voditelj! Voditelje pa nenehno potrebujemo, si jih želimo in jim sledimo – ne glede na to, da živimo v izrazito individualistično naravnani družbi, pa smo včasih zelo ali celo preveč podobni ovcam.

Kakšnim pastirjem torej sledimo v tem času? Razrednim, duhovnim, političnim, posvetnim …? In kakešn značaj so ti voditelji pokazali v preteklosti? Morda so zgolj volkovi v ovčji preobleki, ki svoj kožuh menjajo, ko je to koristno zanje, bistvo pa ostaja enako. Pa zaradi tega ne moremo vse krivde kar pilatovsko zvaliti na takšne voditelje. Saj smo vendar mi tisti, ki jim sledimo! In v kolikor ne zmoremo prepoznati lastne naivnosti, ki nas kot občestvo, narod ali skupnost vedno znova potegne na že znana kriva pota, potem smo za to odgovorni predvsem sami. Še osel ne gre dvakrat na led, mi pa svojih zdrsov niti ne preštevamo več, saj bi nam potem bilo le še bolj nerodno.

Glavni namen našega dobrega pastirja Jezusa je, da bi mi »imeli življenje in bi ga imeli v obilju.« Je torej prinašalec življenja, nosilec vsega dobrega in lepega, kar je na tem svetu. Ljudje se v osnovi odločamo za tisto, kar mislimo, da je dobro in lepo, pa pri teh odločitvah velikokrat usekamo mimo. Pastir ali voditelj nas torej želi voditi k pravemu, večnemu življenju. V kolikor naša življenja niso izpolnjena in izživeta, smo v danih situacijah nekje skrenili s prave poti. Naša kultura je velikokrat kultura smrti in ne življenja. Naše osebne rane so tolikokrat posledice odločitev, da bi šli proč od pastirja na pašnik, ki je videti bolj zelen, pa je v resnici izsušen.

Ja, živimo v res burnem času. Trenutno smo brez duhovnih in tudi brez političnih pastirjev. Zato mnogi tudi ta čas zaradi tega dejstva imenujejo kritičen. Pa je vendar vsaka kriza tudi vedno znova priložnost, da iz nje izidemo prerojeni, boljši. Molitev in zdrava kmečka pamet nam bosta pri tem gotovo najbolj pomagali.

Morda se nam celo zdi, da je okoli nas vse več volkov, pastirjev pa čedalje manj. Podoba vere in Cerkve je v očeh javnosti vedno bolj črna, duhovni poklici pa presihajo. Župnije izgubljajo duhovnike, saj novih skorajda ni. Ali je lajež volkov res tako zastrašujoč, da naganja strah v kosti vseh tistih, ki bi lahko postali novi pastirji, pa si ne upajo?

Upam si trditi, da ni strah tisti, ki bi botroval pomanjkanju duhovnih poklicev. Gre predvsem za to, da veliko ljudi niti noče prisluhniti Božjemu klicu. Ne gre za strah, temveč za nezaupanje Bogu. Res je v sodobni družbi težje zaupati v Boga, vendar to ni izgovor, saj Bog najde človeka, če človek ne more najti Boga. Pri duhovnih poklicih gre namreč za to, da se je treba Bogu še posebej prepustiti in za seboj zapustiti marsikaj, kar je v očeh sveta neprecenljivo. Pa vendar. Kaj je dragocenejše od izpolnitve Božje volje?

Drugi razlog, v katerem pa vidim pomanjkanje duhovnih poklicev, pa je pomanjkanje molitve zanje. Iskreno se vprašajmo: koliko pa sem jaz Boga prosil za to, da bi imeli več duhovnikov? Ali pa sem bil samo tisti, ki je jadikoval nad pomanjkanjem? Verjamem, da duhovnih poklicev ni premalo, ampak natanko toliko, kolikor si jih želimo in zanje Boga prosimo.

Zato obudimo v svojih srcih iskreno željo, da bi iz našega naroda poklical tiste, ki bi si upali opravljati pastirsko službo in bi pogumno odgovorili na Božji klic. Prosimo Boga za vse, ki se o tem odločajo, pa so še vedno negotovi. Ne pozabimo pa moliti tudi vse, ki so duhovniki že postali. Sam vem, da mi brez vse te molitve ne bi bilo pomoči, zato se zahvaljujem tudi vam za vsako molitev in dobro delo, ki ga v Jezusovem imenu storite meni ali kateremu koli duhovniku. Naj Bog zares usliši naše prošnje za nove pastirje!

 

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite