Preračunljiv značaj nekega politika se ni obnesel

Marjan ŠarecAprila 2018, torej v času po padcu vlade Mira Cerarja in pred razpisom predčasnih volitev, ki so potem »naplavile« predsednika drugouvrščene stranke Marjana Šarca kot mandatarja, smo objavili pismo bralke, in sicer iz domače Šarčeve župnije. Zgodba je bila povezana z obnovo rojstne hiše znamenitega Kamničana generala Maistra, ki jo je občina odkupila od kamniške župnije. Ob odprtju obnovljenih prostorov je bilo jasno izraženo pričakovanje, da bi bili ti tudi blagoslovljeni, v kar pa Šarec kot tedanji kamniški župan ni privolil, češ da se noče zameriti levim volivcem.

Zakaj opozarjamo na to na prvi pogled precej obrobno podrobnost? Ker je že takrat razkrivala izrazito preračunljiv značaj nekega politika, ki so ga zunanje okoliščine (beri: interesne sfere t. i. globoke države) postavile na čelo izvršilne veje oblasti, čeprav je bilo kritičnim opazovalcem od vsega začetka jasno, da za ta položaj nima pravšnjih sposobnosti. Politična preračunljivost se je pozneje potrjevala pri številnih nadaljnjih korakih od sestavljanja t. i. manjšinske vlade do njenega sesutja, ki je odprlo pot za izvolitev novega mandatarja.

Vrnitev na izhodišče

Ob prisegi Janeza Janše za novega predsednika slovenske vlade na dan, ko je izšla prejšnja številka Družine ravno v tisk, smo se tako znašli v položaju, v kakršnem bi morali biti že pred poldrugim letom, če bi slovenski politični prostor deloval kolikor toliko normalno. Res se zdi, da je šlo dobrih 500 dni »v nič«, a z vidika skrbi za skupno dobro države in nacije je ta čas v veliki meri izpuhtel.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Ali je ta ugotovitev preveč kritična, celo zlonamerna? Morda za marsikoga res, saj se zavedamo, da so za Šarčevo strankarsko listo volili tudi številni kristjani. Neizpodbitno dejstvo je namreč, da so katoliški volivci razpršeni po političnem prostoru kot maslo, namazano na kruh (primerjava p. Branka Cestnika), zato sedanji politični položaj in oblikovanje vlade pod drugačnim vodstvom in z drugačnimi vrednotami in predznakom najbrž marsikdo med njimi obžaluje. Pa vendar: ni mogoče reči, da padli vladi in njenemu predsedniku nismo želeli dati.

Ivan Oman Šarcu zaželel, da bi delal v dobro Slovenije in njenih državljanov

Naj za potrditev tega uporabimo besede, ki jih je za Slovenski čas neposredno po zadnjih parlamentarnih volitvah zapisal starosta slovenske politične pomladi, pokojni Ivan Oman: predsedniku vlade Marjanu Šarcu je zaželel, da “bi bil dober predsednik, da bi delal v dobro Slovenije in njenih državljanov”, na Marjana Šarca kot kristjan pa je naslovil pričakovanje, da bi, ko bi prvič moral potegniti potezo, ki bi bila v nasprotju s krščansko moralo in vestjo, odstopil.

Trmoglavo zavračanje uresničitve ustavne odločbe

No, izkazalo se je, da ni poslušal tega modrega nasveta, kajti odstopil ni, ker bi se tako odzval na kakšno potezo, ki bi bila v nasprotju s krščansko vestjo in moralo (takšnih potez je naredil več, kar je vsekakor trmoglavo zavračanje uresničitve ustavne odločbe o enakem financiranju javnoveljavnih programov vseh, državnih in nevladnih osnovnih šol), temveč je odstopil iz politično preračunljivih razlogov. Tistih razlogov torej, zaradi katerih je denimo blokiral blagoslov obnovljene Maistrove hiše, rušil poimenovanje kamniške knjižnice po Balantiču ipd.

Vir: Družina, 11.3. 2020