Nihče me ne bo prepričal, da globoka država ne obstaja

16
osrednji mediji
Božja previdnost me je poslala na kolesarjenje v daljne dežele. Tam sem imel veliko časa in miru za premišljevanje – tudi o Sloveniji.

»Vlada me je imenovala za člana Nadzornega sveta RTV SLO … Bomo videli … Globoka država me je pa doslej že dvakrat izločila …«

Ko sem na svojem FB-profilu to napisal, mi je eden od prijateljev na Facebooku zastavil naivno vprašanje: »Kaj je to globoka drzava? Prosim za več inf.

Če bi me kaj takega vprašal kakšen mlajši prijatelj, bi kar verjel v njegovo naivnost. Ker pa gre za kolega pravnika moje generacije, ki je bil v Jugoslaviji aktiven član Zveze komunistov, v samostojni Sloveniji pa tudi že minister, se mi pa bolj zdi, da gre le za igro skrivalnic. Oba veva: globoke države morda ne moremo kar s prstom pokazati, ker se dobro skriva, jo pa lahko vedno zaznamo in čutimo, ker prav močno smrdi.

No, pa se bom vseeno potrudil in že zaradi mladih nevednežev pojasnil, kaj je to globoka država – v Sloveniji. Vzrok je v izvirnem grehu: naši neuspeli tranziciji.

Na prvih svobodnih volitvah 1990 so poleg novih, neobremenjenih demokratičnih strank sodelovale tudi direktne naslednice družbeno političnih organizacij, ki niti niso bile samostojne, temveč preteklih 45 let združene v enotno fronto pod vodstvom komunistov. Te na novo prebarvane stranke so imele tudi neprimerno večjo materialno podlago in medijsko podporo. Logično bi bilo, da bi bile vse te totalitarne organizacije dosledno razpuščene, njihovi člani pa bi se lahko svobodno in po želji vključevali, tako kot vsi drugi, v nove demokratične stranke ali pa tudi ustanavljali povsem nove.

Po kriterijih prevladujoče zahodnoevropske demokracije so že tiste nove stranke, ki so se povezale v projektno koalicijo Demos, pokrivale celoten spekter političnega prostora. Obstajali sta namreč dve levi stranki: SDZS in Zeleni; dve sredinski stranki: SDZ in liberalci; dve desni stranki: SKD in SKZ. Večina slovenskih državljanov bi se že tedaj lahko svobodno odločila za članstvo ali volilni glas katere od teh normalnih evropskih strank. Tako bi dobili neobremenjen, normalen parlament, sprva sicer še v obliki Skupščine RS, kasneje pa Državni zbor. Na ta način bi šel razvoj normalno naprej, tudi v smeri pospešene tranzicije.

Žal ni bilo tako, saj so nove (edine) demokratične stranke dobile skromno večino le v dveh od treh domov Skupščine. Tako prepotrebna lustracija realno ni bila izvedljiva, ker je bilo treba vso energijo usmeriti v osamosvojitev in izstop iz Jugoslavije.

Starim silam je zato uspelo ohraniti veliko neupravičenih privilegijev, predvsem pa tudi še desetletja prevladujočo in že skoraj trajnostno premoč na področjih izobraževanja, medijev in pravosodja.

Ravnatelji, profesorji, novinarji … so lahko zavrgli fizične partijske izkaznice, ampak v njihovih glavah so se še dolgo obdržale in so lahko njene ideje še do upokojitve neovirano prenašali na mlade generacije. V simbiozi in pod zaščito leve oblasti so lahko izobraževali nove doktorje znanosti, ki so napredovali v zaželeni smeri po načelih negativne selekcije. K sreči se danes vsaj kot izjeme pojavljajo neobremenjeni intelektualci, ki so se s privatnih fakultet vsaj preizkusili in demokratično usmerili v tujini.

Na najinem področju, v pravu, je ta kontinuiteta več kot očitna. Na državnih fakultetah prevladuje kader, ki se po sorodstvenem principu izmenjuje na vodilnih funkcijah z veliko premalo mednarodnega sodelovanja ter izmenjave. V pravosodje tako pošiljajo diplomante stare Bavconove šole, ki omogoča takšne škandalozne prakse (v vseh vejah in na vseh nivojih), kot je bila v primeru nekajletnega šikaniranja in celo zaprtja opozicijskega politika tik pred volitvami (večdesetleten propadli poskus političnega umora JJ z zlorabo sodstva, vključno z nezakonitim zaporom, pa medijski pogromi, tožarjenje v tujini, nezakonita kraja poslanskega mandata itn.). Po drugi strani pa de facto zaščita drugega politika ustreznejše (rdeče) barve ZJ, če ne drugače, pa s pomočjo zastaranja.

Doktorate podeljujejo takšnim pravnikom, ki povsem resno kandidirajo za sodnike Ustavnega sodišča in hkrati zanikajo obstoj virusa, proti kateremu se bori ves svet.

Tako tudi zagotavljajo, da se Ustavno sodišče ne more toliko prečistiti s pravim demokratičnim duhom, da bi brez izjem zapovedalo umik številnih simbolov totalitarnega časa z javnih površin (kot na primer spomenik revoluciji na Trgu republike, spomenik revolucionarnemu klavcu pred predsedniško palačo).

Na področju medijev se uspešno skriva in razmnožuje globoka država predvsem zaradi dolgoletne indoktrinacije večine študentov novinarstva na glavni državni fakulteti za družbene vede ter nadaljuje v glavnih medijih. Pod kontinuiranimi, izrazito levo usmerjenimi vodstvi nacionalne RTV Slovenija (celo predsedniki najvišjega organa programskega sveta so (bili) praviloma iz stranke naslednice komunistov) se je vodila vse prej kot nevtralna in do vseh političnih opcij enakopravna uredniška politika.

Celo v kritičnem času pandemije covida-19 je bila na nacionalki povsem očitna vojna proti (desni) vladi, brez dvoma dirigirana s samega vodstva, predvsem najvišjega. Drugače si izkrivljenega in selektivnega protivladnega prikazovanja v najvažnejših dnevnoinformativnih oddajah ni možno razlagati.

Kot član Nadzornega sveta RTV Slovenija sem pred dobrim letom prišel do ugotovitve, da bi bilo nujno zamenjati takratnega generalnega direktorja, še posebno ker se je v zadnjih letih trmasto branil izvajati sklepe in pozive Nadzornega sveta za racionalizacijo poslovanja in izogibanje izgube, kar je pripeljalo celo do potrebe po sanaciji zavoda. Več o tem sem napisal tule.:

Direktor Kadunc ostaja: Znaki globoke države?

Znake globoke države sem že pred enim letom videl v tem, da je sodišče lahko napisalo več strani dolgo začasno odredbo (v kateri je bila že bistvena odločitev, da se razveljavi sklep vlade) v nekaj dneh in jo zelo orkestrirano dostavilo do ure natančno na sejo NS, ko smo že sedeli za mizo (in s tem tedaj zaščitilo tudi generalnega direktorja), nato pa vsebinsko o zadevi ni moglo odločiti niti v enem letu (do sedaj!). Ker pač ni bilo treba, saj so lahko v imenu ustanovitelja delovali naprej tisti, katerih ustanovitelj (vlada) ni več štel za njegove predstavnike!

In v čem letos še vedno vidim znake globoke države, ko mi je spet »brez kakršnegakoli pravnega temelja poseženo v njegove ustavno varovane pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev ter do svobode tiska in drugih sredstev javnega obveščanja kot sestavni del pravice do svobode izražanja …« (citat iz uspešno sproženega upravnega spora člana NS, katerega je imenovala prejšnja leva vlada)?

V tem, da sodišče z načinom vodenja postopkov in očitno zakritim komuniciranjem z eno stranjo ne daje vtisa o svoji nepristranskosti.

Ko me je 28. septembra 2021 (desna) vlada spet imenovala za predstavnika ustanovitelja v Nadzorni svet RTV Slovenija, sem že tri dni kasneje iz javnih sredstev obveščanja izvedel, da je Upravno sodišče to razveljavilo in znova potrdilo predstavnike prejšnje (leve) vlade. S posebnim poudarkom, da zoper to ni nobene pritožbe. Mene kot prizadete stranke sodišče o tem sploh ni obvestilo, čeprav je za to gotovo imelo možnost, vsaj elektronsko (kot je to prakticiralo v preteklem letu, ko je bilo treba preprečiti sestanek NS).

Kot pravniku mi je res težko govoriti o globoki državi v moji državi Republiki Sloveniji, ampak ne morem si kaj, da ne bi znakov tega zaznaval nenehno, in to na mnogih področjih, tudi po definiciji, katero je objavil sodnik Martin Jančar:

»Zanimivo je, da se ta izraz pojavlja pri državah, ki z zahodnimi demokracijami nimajo kaj dosti opraviti, razen da imajo vpeljane formalne elemente demokracije. Šlo naj bi namreč za pojav, ko vplivna omrežja znotraj državne birokracije spodkopavajo ali prikrito prisiljujejo izvoljene predstavnike oblasti oziroma takšno – izvoljeno oblast v celoti.«

Ne želim si vrnitve v obdobje pred letom 1990, ko sta vladala enoumje ter obvladovanje s pomočjo prava vseh področij družbenega življenja. Ne smemo samo nemo opazovati tistih, ki so izgubili monopolne oblastniške privilegije iz nedemokratičnega režima ter se zoper nova ustavna načela in pravice začeli bojevati – v ozadju.

O konkretnih izkušnjah poslanca Državnega zbora z globoko državo pa lahko preberete tule:

Globoka država brez slabe vesti, ko gre za obrambo privilegijev

Koristno branje: Mike Logren, Globoka država: Padec Ustave in vzpon senčne oblasti/Deep State: The Fall of the Constitution and the Rise of Shadow Goverment)

16 KOMENTARJI

  1. Jaz si bom pa drznil tokrat kar nasteti nekaj tipičnih imen izpostav globoke drzave: tožilstvo Drago Šketa, sodstvo Marjan Pogačnik, Udba in mediji Drago Kos. V bistvu so ljudje z osebno etično in profesionalno integriteto v teh poklicih se 30 let po bolj ali manj spodleteli slovenski tranziciji se vedno v izraziti manjšini. Nezmozni temeljne poštenosti in častnosti.

  2. @prispevek: »[…] Ravnatelji, profesorji, novinarji … so lahko zavrgli fizične partijske izkaznice, ampak v njihovih glavah so se še dolgo obdržale in so lahko njene ideje še do upokojitve neovirano prenašali na mlade generacije. V simbiozi in pod zaščito leve oblasti so lahko izobraževali nove doktorje znanosti, ki so napredovali v zaželeni smeri po načelih negativne selekcije. […] Na najinem področju, v pravu, je ta kontinuiteta več kot očitna. […] ki omogoča takšne škandalozne prakse (v vseh vejah in na vseh nivojih), kot je bila v primeru nekajletnega šikaniranja in celo zaprtja opozicijskega politika tik pred volitvami (večdesetleten propadli poskus političnega umora JJ z zlorabo sodstva, vključno z nezakonitim zaporom, pa medijski pogromi, tožarjenje v tujini, nezakonita kraja poslanskega mandata itn.). […]«.

    =======

    Navedeno kaže na dobro smer v politiki.

    V prispevku osvetljevani problem akutno globoke slovenske krize vključuje »ravnatelje, profesorje, novinarje …«, kar korektno odstira eskalacijo sistemsko-strukturnega udara v zadnjih letih. Odstirani problem je sicer globlji od osvetlitev prispevka.

    Ob tem je dobra smer v politiki prispevka tudi, da se korektno zaustavi ob primeru eskalacije zadnjih let z najbolj daljnosežnimi destruktivnimi posledicami za celotno skupnost tega naroda in države, in sicer v primer državnega udara v prispevku z inicialkama imenovanega vrhunskega opozicijskega politika »JJ«. Nadaljnja globina problema, globlja od osvetljene v prispevku, je, da je bil z inicialkama imenovani vsem na očeh deležen posebej neugodnega »nekajletnega šikaniranja« zaradi napačne politike v stranki NSi in to tudi v času »zaprtja opozicijskega politika tik pred volitvami« kot se navaja v prispevku. Osvetlitev v naslovnem prispevku kaže na dobro smer v politiki.

    V prispeevku z inicialkama imenovani »JJ« je na večjo globino problema z vidika prava, kjer je zadevni problem več kot očiten – »v pravu, je ta kontinuiteta več kot očitna« (cit. po prispevku) –, večkrat opozoril na problem. Morda posebej lucidno v poznanem lucidnem tvitu iz avgusta 2018. V njem je ob bok sistemsko-strukturnima časopisnima monopolistoma (precizneje oligopolistoma), ki predstavljata jedro aparata nikoli pretrgane rdeče niti prokomunistične indoktrinacije, opozoril na širšo razsežnost tega indoktrinacijskega aparata v smeri osvetlitve medijskega oligopola v pravno založniški stroki – pravne revije, zborniki, monografije in izobraževanja.

    Slednje je lahko okoliščina, ki omogoča neizvedbo druge naloge demokratične opozicije – pretrganja s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov. Oligopol v pravni stroki je sestavni del širšega sistemsko-strukturnega aparata, ki kaže na večjo globino osvetljevanega problema t.i. »globoke države« v naslovnem prispevku. V tvitu primeroma nakazano je ena od okoliščin, ki je lahko slovenskim prokomunističnim profesorjem prava, ob suportu medijskega oligopolista omogočala večdesetletno nelojalno tržno koncentracijo, indoktrinacijo prokomunističnega prava s t.i. »negativno selekcijo« (ob karierni likvidaciji pristno intelektualnih biserov).

    Tvit iz avgusta 2018 se v tej luči dobro poglablja osvetlitev zadevnega problema akutno globoke slovenske krize. Specifična temeljna okoliščina tega problema je namreč pretrganje s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov. Te specifične temeljne okoliščine naše države se ni nikoli uresničilo, del demokratične opozicije nas je namreč od začetka 90-tih let prejšnjega sotletja pustil na cedilu, zaradi česar se ni nikoli pretrgalo s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov. In tudi v tem je nadaljnja globina problema naslovnega prispevka.

    Sintagmo ‘demokratična opozicija Slovenije’ poznamo iz časa ob prehajanju iz prejšnjega državnega režima koncem 80-tih in začetkom 90-tih let prej. stol. Tedaj so Slovenci od demokratične opozicije pričakovali, da bo uresničila dve temeljni nalogi:
    – prvo: da ustvarijo samostojno in neodvisno državo, in
    – drugo: da pretrgajo (»lustrirajo«) s totalitarnim sistemom slovenskih komunistov.

    Prvo nalogo so uresničili. Druge naloge pa se ni nikoli ustrezno uresničilo in se ni pretrgalo (»lustriralo«) z državnim pod-sistemom slovenskih totalitarnih prokomunistov. Danes, torej leta 2021 je lahko to razlog, da nikoli pretrgani državni podsistem, ki ima rdečo nit s preteklim totalitarnim, s stopnjevano neutemeljeno uporabo oblasti izpodbija temelje našega državnega reda na vseh področjih. S tem izpodbijajo temelje naše države, kar omogoča ponovno vzpostavitev totalitarne države v praksi.

    Nikoli uresničena naloga demokratične opozicije pretrganja s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov je lahko nadaljnja globina v prispevku osvetljevanega problema eskalacije sistemsko-strukturnega udara, ki se osvetljuje tudi v naslovnem prispevku pod pojmom »globoka država«. S tem se izpodbija temelje naše države v smer ponovne vzpostavitve slednjim diametralno nasprotnih temeljev totalitarne države v praksi. V tem globokem eskaliranem procesu se že 30 let, torej od konca 90-tih prej. stol. dalje teži k ponovni vzpostavitvi prejšnjega režima.

    Zato je temeljni cilj našega državnega reda preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema slovenskih prokomunistov. Navedeno je smiselno sumirano že v odločbi Ustavnega sodišča RS z dne 15. 1. 1998 takole: »Zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj slovenske družbe iz obdobja bivšega komunističnega totalitarnega sistema je v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema.«

    In v tem je še danes (2021), torej po 30 letih, čista bit smeri dobre politike današnje ‘demokratične opozicije Slovenije’.

  3. Izraz “globoka država” se mi zdi neustrezen, ker napeljuje na delitev: globoka in plitka država, kar samo po sebi ni nič napačnega.

    Smiselni izraz, ki bi povedal bistveno negativno značilnost bi bil “izprijena država”.
    Izprijena zato, ker deluje v nasprotju z ustavnimi demokratičnimi temelji in se oklepa izprijenega protiustavnega delovanja.

    Čas je, da se uvede izraz oziroma pojem, ki bo razkrival resnični pomen in bistvo.

  4. Resnično me moti, da tisti, ki delujejo kot “izprijena država” opozarjajo, da desnica krši ustavne temelje, ne pa oni.
    Desnica pa molči in se ne potrudi, da bi dokazala, da je resnica ravno nasprotna.

    Kje tiči vzrok te pasivnosti – v neznanju ali v tipični pasivni drži, ko je treba spregovoriti v modrem ustavnem demokratičnem jeziku, torej na visokem civiliziranem nivoju, ki utiša in umiri neupravičene kritike, ne pa v čvekarsko opravljivem, ki le razpihuje negativne strasti in negativen aktivnosti, torej na nizkem civiliziranem nivoju.

    Kdaj bo prišlo do nujne sprememebe delovanja desnice?!

    • @svitase: »Izraz “globoka država” se mi zdi neustrezen […] Resnično me moti, da tisti, ki delujejo kot “izprijena država” opozarjajo, da desnica krši ustavne temelje, ne pa oni. […] Kje tiči vzrok te pasivnosti – v neznanju ali v tipični pasivni drži, ko je treba spregovoriti v modrem ustavnem demokratičnem jeziku […]«.
      =====

      Vaše mnenje kot že premnogokrat odraža modrost. Da ste moder se veže z mojim zelo bledim spominom o vas izpred nekaj let, po katerem naj bi nekoč navedli, da ste izkušen sodnik porotnik, pa brez zamere. Slednje je le opomba k prvonavedeni povedi, s katero vam ob tej priliki izražam priznanje k mnenjem, s katerimi se velikokrat strinjam.

      Izraz »globoka država« je seveda vsebinsko problematičen in je vir razlagalne zmede. Temeljno merilo ocenjevanja zadevnih problemov je eno in edino, in sicer ustava skupnosti slovenskega naroda in države. Osvetljevanje zadevnih problemov z globinsko vsebinskim pristopom zahteva iskanje vzrokov in njihovih posledic v luči tega temeljnega merila ocenjevanja.

      V tej luči osvetljevanje vselej vodi v ugotovitev, vezano na nikoli pretrgano rdečo nit vzporednega oblastnega sistema, ki ima temelj v pretekli totalitarni državi slovenskih prokomunistov. Slednje je zlasti vezano na tajni oblastni sistem vrhuške iz zveze, stranke oziroma partije pretekle države. Ta rdeča nit ni bila nikoli pretrgana. Razlog in krivec je v prvi vrsti v nas samih, saj so nas pred 30 leti določeni osamosvojitelji pustili na cedilu in niso pretrgali z navedeno rdečo nitjo vzporednega oblastnega sistema, sami pa se še danes (2021) s tem poenoteno ne soočimo, kar je predpogoj upanja na spremembo v praksi.

      Prvič: Poenoteno soočenje z navedenim vodi v prvi podizid razčlenjevanja problema akutno globoke vseslovenske krize. Prvi podizid razčlenjevanja je v tem, da je prodemokratični del slovenskega političnega prostora sam po sebi povsem razklan. Razklan je na premnoge skupnosti, ki gojijo svoje vrhovno, temeljno globinsko vrednotne sisteme meril o tem, kaj je temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne. To v praksi življenja dejansko pomeni, da gojimo tudi nepriznavanje in upor zoper Ustavo Republike Slovenije kot svoje eno in edino vrhovno poenoteno, temeljno merilo za presojo vrednot, morale, identitete, kulture ali civilizacijskega standarda celotne skupnosti slovenskega naroda in države. In obratno, priznavanje slednjega je lepilo celotne, in ne zgolj delov, skupnosti tega naroda in države. In nazaj, gojenje parcialnih sistemov vrednot različnih skupnosti Slovencev, nepriznavanje ter odpor do vrhovnega temelja vrednot iz Ustave, pomeni lastno gojitev razkola. To osvetljuje stvarnost našega lastnega – vseslovenskega, Velikega razkola.

      Drugič: Drug podizid razčlenjevanja pa je, kakopak, ugotovitev nikoli pretrgane oblastne rdeče niti akterjev iz preteklega sistema, kar je v srži temeljnega problema akutno globoke slovenske krize. Ta rdeča nit je v temelju nasprotna sedanji pristno demokratični državi. Njihov temeljni cilj je v srži ponovna vzpostavitev sistema iz njihove pretekle države, ob čemer se to mestoma tudi jasno obelodani, češ da mu (njim) sedanja pristno demokratična država »nikoli ni bila njegova najintimnejša opcija«. Osvetljeno ne omogoča vsebinskega izida razčlenjevanja pod izrazom »globoka država«, saj ne odraža temeljne ugotovitve. Zadevno temeljno ugotovitev koncizno odraža na primer sintagma »vzporedna država«.

    • Hvala lepa, da ste me taktno dopolnili, ko sem zašel v navedbo, da imam zelo bled spomin izpred let o vašem izkušenem delu, saj vas ne poznam. Sedanja vaša osvetlitev me le še bolj utrjuje v prvonavedenem vtisu modrosti, ki veje iz vaših mnenj, ki jih zelo cenim. Prav prijezen in spoštljiv pozdrav.

  5. Dvomim, da je smiselno trmoglaviti na neimenovanju naših evropskih tožilcih, zlasti še, ker ni argumentirano zakaj je to dobro za Slovenijo in njen razvoj.

    Tudi glede STA dvomim, če je bil pravi pristop, da bi STA objavljala celovite in resnicoljubne informacije, zlasti še, ker se ni argumentiralo, da se hoče do STA doseči prav to.

    Tudi glede RTV sem razočaran, da ni bilo organiziranega, sistematičnega argumentiranega in z dokazi podprtega pristopa, da bi RTV opravljalo svoje plemenito poslanstvo po zakonu o RTv, to je celovito in nepristransko informiranje in varovanje ustavnih temeljev slovenske države in slovenskega naroda.

  6. Razočaran sem tudi, da se desnica premalo poslužuje pri argumentaciji ciljev, ki jih zasleduje oziroma želi uresničiti, pozitivno stanje na teh področjih v določenih evropskih državah in to podpre z dokazi, ki to potrjujejo. To velja za vsa področja: politiko, zdravstvo, pravosodje, šolstvo, policijo, vojsko, gospodarstvo, negospodarstvo, socialo….

    Vse z namenom, da se izognemo neuspešnemu eksperimentiranju po starem jugoslovanskem vzorcu.

  7. Kljub temu pa sem zadovoljen in ponosen, da je desnica zdaj, ko je na oblasti dosegla zavidljive uspehe, največjo gospodarsko rast in skoraj najnižjo brezposelnost v Evropi, kar so bile le sanje levih vlad.

    Torej se da na vseh področjih doseči zavidljive uspehe, če je pravi pristop.

    Tudi, ko gre za dialog in sodelovanje pri skupnih projektih z levico.

  8. Konsistentna zaščita ” nasih” in manično preganjanje ” njihovih” je del paradigme, ki je značilna za te ljudi. Pri čemer je mozno, da so mrežno povezani v t.i. globoko državo ( se mi ne zdi posebej pomembna debata o (ne)ustreznosti samega termina, dokler se razumemo, za kaj vsebinsko gre) ali pa so nazorsko tako prepričani. Saj jih je desetletja uradna ideologija učila, da je pravo namenjeno ne iskanju resnice in deljenju pravice, pač pa zaščiti naprednega režima in pregonu razrednih in ideoloških sovražnikov. Se zdaj povsod vidijo fašiste. Naj navedem se eno konkretno ime, ki konstantno se davno po zlomu komunističnega rezima deluje in “deli pravico” na tak način: sodnica Marjutka Paskulin.

  9. Ja, priznati je treba, da desnica ne more sodelovati z levico, ker jo ona izključuje in prezira.
    Podobno kot med NOB. Vsak, ki se ni pokoril pariji je bil izobčen ali celo likvidiran.

    To so vrednote NOB, ki jih levica še danes obožuje, saj se pogosto sklicuje nanje in jih zeli ponovno uveljaviti.