Nihče me ne bo prepričal, da globoka država ne obstaja

osrednji mediji
Božja previdnost me je poslala na kolesarjenje v daljne dežele. Tam sem imel veliko časa in miru za premišljevanje – tudi o Sloveniji.

»Vlada me je imenovala za člana Nadzornega sveta RTV SLO … Bomo videli … Globoka država me je pa doslej že dvakrat izločila …«

Ko sem na svojem FB-profilu to napisal, mi je eden od prijateljev na Facebooku zastavil naivno vprašanje: »Kaj je to globoka drzava? Prosim za več inf.

Če bi me kaj takega vprašal kakšen mlajši prijatelj, bi kar verjel v njegovo naivnost. Ker pa gre za kolega pravnika moje generacije, ki je bil v Jugoslaviji aktiven član Zveze komunistov, v samostojni Sloveniji pa tudi že minister, se mi pa bolj zdi, da gre le za igro skrivalnic. Oba veva: globoke države morda ne moremo kar s prstom pokazati, ker se dobro skriva, jo pa lahko vedno zaznamo in čutimo, ker prav močno smrdi.

No, pa se bom vseeno potrudil in že zaradi mladih nevednežev pojasnil, kaj je to globoka država – v Sloveniji. Vzrok je v izvirnem grehu: naši neuspeli tranziciji.

Na prvih svobodnih volitvah 1990 so poleg novih, neobremenjenih demokratičnih strank sodelovale tudi direktne naslednice družbeno političnih organizacij, ki niti niso bile samostojne, temveč preteklih 45 let združene v enotno fronto pod vodstvom komunistov. Te na novo prebarvane stranke so imele tudi neprimerno večjo materialno podlago in medijsko podporo. Logično bi bilo, da bi bile vse te totalitarne organizacije dosledno razpuščene, njihovi člani pa bi se lahko svobodno in po želji vključevali, tako kot vsi drugi, v nove demokratične stranke ali pa tudi ustanavljali povsem nove.

Po kriterijih prevladujoče zahodnoevropske demokracije so že tiste nove stranke, ki so se povezale v projektno koalicijo Demos, pokrivale celoten spekter političnega prostora. Obstajali sta namreč dve levi stranki: SDZS in Zeleni; dve sredinski stranki: SDZ in liberalci; dve desni stranki: SKD in SKZ. Večina slovenskih državljanov bi se že tedaj lahko svobodno odločila za članstvo ali volilni glas katere od teh normalnih evropskih strank. Tako bi dobili neobremenjen, normalen parlament, sprva sicer še v obliki Skupščine RS, kasneje pa Državni zbor. Na ta način bi šel razvoj normalno naprej, tudi v smeri pospešene tranzicije.

Žal ni bilo tako, saj so nove (edine) demokratične stranke dobile skromno večino le v dveh od treh domov Skupščine. Tako prepotrebna lustracija realno ni bila izvedljiva, ker je bilo treba vso energijo usmeriti v osamosvojitev in izstop iz Jugoslavije.

Starim silam je zato uspelo ohraniti veliko neupravičenih privilegijev, predvsem pa tudi še desetletja prevladujočo in že skoraj trajnostno premoč na področjih izobraževanja, medijev in pravosodja.

Ravnatelji, profesorji, novinarji … so lahko zavrgli fizične partijske izkaznice, ampak v njihovih glavah so se še dolgo obdržale in so lahko njene ideje še do upokojitve neovirano prenašali na mlade generacije. V simbiozi in pod zaščito leve oblasti so lahko izobraževali nove doktorje znanosti, ki so napredovali v zaželeni smeri po načelih negativne selekcije. K sreči se danes vsaj kot izjeme pojavljajo neobremenjeni intelektualci, ki so se s privatnih fakultet vsaj preizkusili in demokratično usmerili v tujini.

Na najinem področju, v pravu, je ta kontinuiteta več kot očitna. Na državnih fakultetah prevladuje kader, ki se po sorodstvenem principu izmenjuje na vodilnih funkcijah z veliko premalo mednarodnega sodelovanja ter izmenjave. V pravosodje tako pošiljajo diplomante stare Bavconove šole, ki omogoča takšne škandalozne prakse (v vseh vejah in na vseh nivojih), kot je bila v primeru nekajletnega šikaniranja in celo zaprtja opozicijskega politika tik pred volitvami (večdesetleten propadli poskus političnega umora JJ z zlorabo sodstva, vključno z nezakonitim zaporom, pa medijski pogromi, tožarjenje v tujini, nezakonita kraja poslanskega mandata itn.). Po drugi strani pa de facto zaščita drugega politika ustreznejše (rdeče) barve ZJ, če ne drugače, pa s pomočjo zastaranja.

Doktorate podeljujejo takšnim pravnikom, ki povsem resno kandidirajo za sodnike Ustavnega sodišča in hkrati zanikajo obstoj virusa, proti kateremu se bori ves svet.

Tako tudi zagotavljajo, da se Ustavno sodišče ne more toliko prečistiti s pravim demokratičnim duhom, da bi brez izjem zapovedalo umik številnih simbolov totalitarnega časa z javnih površin (kot na primer spomenik revoluciji na Trgu republike, spomenik revolucionarnemu klavcu pred predsedniško palačo).

Na področju medijev se uspešno skriva in razmnožuje globoka država predvsem zaradi dolgoletne indoktrinacije večine študentov novinarstva na glavni državni fakulteti za družbene vede ter nadaljuje v glavnih medijih. Pod kontinuiranimi, izrazito levo usmerjenimi vodstvi nacionalne RTV Slovenija (celo predsedniki najvišjega organa programskega sveta so (bili) praviloma iz stranke naslednice komunistov) se je vodila vse prej kot nevtralna in do vseh političnih opcij enakopravna uredniška politika.

Celo v kritičnem času pandemije covida-19 je bila na nacionalki povsem očitna vojna proti (desni) vladi, brez dvoma dirigirana s samega vodstva, predvsem najvišjega. Drugače si izkrivljenega in selektivnega protivladnega prikazovanja v najvažnejših dnevnoinformativnih oddajah ni možno razlagati.

Kot član Nadzornega sveta RTV Slovenija sem pred dobrim letom prišel do ugotovitve, da bi bilo nujno zamenjati takratnega generalnega direktorja, še posebno ker se je v zadnjih letih trmasto branil izvajati sklepe in pozive Nadzornega sveta za racionalizacijo poslovanja in izogibanje izgube, kar je pripeljalo celo do potrebe po sanaciji zavoda. Več o tem sem napisal tule.:

Direktor Kadunc ostaja: Znaki globoke države?

Znake globoke države sem že pred enim letom videl v tem, da je sodišče lahko napisalo več strani dolgo začasno odredbo (v kateri je bila že bistvena odločitev, da se razveljavi sklep vlade) v nekaj dneh in jo zelo orkestrirano dostavilo do ure natančno na sejo NS, ko smo že sedeli za mizo (in s tem tedaj zaščitilo tudi generalnega direktorja), nato pa vsebinsko o zadevi ni moglo odločiti niti v enem letu (do sedaj!). Ker pač ni bilo treba, saj so lahko v imenu ustanovitelja delovali naprej tisti, katerih ustanovitelj (vlada) ni več štel za njegove predstavnike!

In v čem letos še vedno vidim znake globoke države, ko mi je spet »brez kakršnegakoli pravnega temelja poseženo v njegove ustavno varovane pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev ter do svobode tiska in drugih sredstev javnega obveščanja kot sestavni del pravice do svobode izražanja …« (citat iz uspešno sproženega upravnega spora člana NS, katerega je imenovala prejšnja leva vlada)?

V tem, da sodišče z načinom vodenja postopkov in očitno zakritim komuniciranjem z eno stranjo ne daje vtisa o svoji nepristranskosti.

Ko me je 28. septembra 2021 (desna) vlada spet imenovala za predstavnika ustanovitelja v Nadzorni svet RTV Slovenija, sem že tri dni kasneje iz javnih sredstev obveščanja izvedel, da je Upravno sodišče to razveljavilo in znova potrdilo predstavnike prejšnje (leve) vlade. S posebnim poudarkom, da zoper to ni nobene pritožbe. Mene kot prizadete stranke sodišče o tem sploh ni obvestilo, čeprav je za to gotovo imelo možnost, vsaj elektronsko (kot je to prakticiralo v preteklem letu, ko je bilo treba preprečiti sestanek NS).

Kot pravniku mi je res težko govoriti o globoki državi v moji državi Republiki Sloveniji, ampak ne morem si kaj, da ne bi znakov tega zaznaval nenehno, in to na mnogih področjih, tudi po definiciji, katero je objavil sodnik Martin Jančar:

»Zanimivo je, da se ta izraz pojavlja pri državah, ki z zahodnimi demokracijami nimajo kaj dosti opraviti, razen da imajo vpeljane formalne elemente demokracije. Šlo naj bi namreč za pojav, ko vplivna omrežja znotraj državne birokracije spodkopavajo ali prikrito prisiljujejo izvoljene predstavnike oblasti oziroma takšno – izvoljeno oblast v celoti.«

Ne želim si vrnitve v obdobje pred letom 1990, ko sta vladala enoumje ter obvladovanje s pomočjo prava vseh področij družbenega življenja. Ne smemo samo nemo opazovati tistih, ki so izgubili monopolne oblastniške privilegije iz nedemokratičnega režima ter se zoper nova ustavna načela in pravice začeli bojevati – v ozadju.

O konkretnih izkušnjah poslanca Državnega zbora z globoko državo pa lahko preberete tule:

Globoka država brez slabe vesti, ko gre za obrambo privilegijev

Koristno branje: Mike Logren, Globoka država: Padec Ustave in vzpon senčne oblasti/Deep State: The Fall of the Constitution and the Rise of Shadow Goverment)