France Prešeren med lokalnim in globalnim

0

France Prešeren ne ločuje svetovljanskega od domačijskega, živi tudi iz presežnega ter sprejema tako pekel kot nebo, saj najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi, narodov in kultur, kar najgloblje izpove v Zdravljici. 

Iz nekakšne naravne potrebe vsak narod povzdigne svoje junake, se z njihovimi idejami poistoveti, ob njihovih dosežkih pa krepi svoj ponos in samozavest. Tako je France Prešeren za Slovence nepogrešljiv element narodne unifikacije. Postal je mit in naj mit tudi ostane. Kajti vsaka narodna identiteta ima v sebi tudi prvine presežnega, nadzgodovinskega, ki je zmožno kljubovati notranjim trenjem, zunanjim pritiskom ter velikim družbenim in kulturnim spremembam.

Nekateri v presežnem, ki označuje narodovo bit in njegovo identiteto, ne vidijo upoštevanja vredne substance; imajo jo za prazno in preživeto, zato jo pri Prešernu preoblikujejo in postavijo v povsem drug kontekst. V Prešernu hočejo videti predvsem svetovljana, kar je danes skoraj obvezna identifikacija vseh, ki sebe umeščajo med napredne in odprte za multikulturnost. Že Levstikov krog je Prešerna postavil ob razsvetljenski univerzalizem in abstraktni individualizem, do česar je bil kritičen tudi nemški filozof Johann Gottfried Herder. S tem so Levstikovi privrženci drugim umetnikom in kulturnikom laže pripisali provincializem in domačijskost. Zaostrovanje med globalnim in lokalnim, naprednim in konservativnim se je torej zaostrilo že v 19. stoletju. Sto petdeset let pozneje je gospodarski, kulturni in duhovni globalizem povsem povozil in razvrednotil lokalna izročila in jih ponižal na raven folklore.

France Prešeren ne ločuje svetovljanskega od domačijskega, živi tudi iz presežnega ter sprejema tako pekel kot nebo

V resnici je Prešernu tuja poenostavljena delitev na svetovljansko in domačijsko, kozmopolitsko in nacionalno, saj najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi, narodov in kultur, kar najgloblje izpove v Zdravljici. Zanj se vse začne v Vrbi, v njegovi srečni, dragi vasi, kjer ima topel dom v hiši svojega očeta, ki ga varuje sv. Marko. Tu se vanj zarišeta obe koordinati; vertikalna, ki ga povezuje z nebom, in horizontalna, ki mu nalaga družbeni in kulturni angažma.

Stičišče koordinat se avtentično zapiše v njegovo dušo, zato mu ga kasneje v življenju ni treba popravljati niti zavreči, temveč obe koordinati z leti, z novimi spoznanji in izkustvi razširi prek idilične Vrbe do Dunaja in Parnasa, od Vodnika do Ovida; od pesmi, ki pojejo o hlevih, poljih in meščanu, do Rima in Kompostele. V svoja ljubezenska čustva vplete Avgustov boj z Japodi pri Metulumu; v verzih o deklicah, ki jih sramežljivo opazuje, najdeta mesto Dioskura, Zevsova sinova, pa tudi Eol, poganski bog vetrov.

A te realije Prešerna ne pomirijo, zato se vpraša: Kdo zna noč temno razjasnit’; kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce? Tu se ustavi in ne vrta naprej. Ne želi izsiliti poceni rešitve. Skrivnostni Duh mu razodeva, da mora vsakdo, ki hoče biti poet in izpolniti od zgoraj zapisano poslanstvo, v sebi nositi oboje, pekel in nebo, bridkost in upanje.