Slovenski kulturni praznik praznujemo na dan, ko je 08. februarja 1849 v Kranju umrl naš najpomembnejši pesnik dr. France Prešeren. Njegova pesem Zdravljica je po osamosvojitvi postala tudi državna himna. S svojim ustvarjalnim opusom je postal Prešeren enkraten in do sedaj še ne presežen. Pesniške navdihe je z mojstrsko dognanim jezikom v čudovitih pesniških oblikah (sonet, gazela, balada itd…) črpal v prijateljevanju z osebnostmi, ki jih je ljubil. To so bili; Matija Čop, Andrej Smole, Ana Jelovškova in njegova nikoli pozabljena muza in neuslišana ljubezen Julija Primic.
Julija Primic je bila poročena pl. Scheuschenstuel. Rodila se je v Ljubljani, 30. maja 1816 v družini ljubljanskega trgovca na drobno. Pročelje njene rojstne hiše, danes je to Knafljev prehod na Prešernovem trgu pa krasi njen doprsni kip, ki ga je izdelal kipar Tone Demšar. Julija je bila usodna ženska v življenju Franceta Prešerna, pa vendar o njej vemo zelo malo. O njej je pisatelj Ivan Sivec napisal biografski roman Julija iz Sonetnega venca, v katerem prikazuje njeno življenjsko pot, ki ji je Prešeren s Sonetnim vencem postavil večni literarni spomenik. Julija se njegovi neustavljivi ljubezni ni nikoli odzvala.
Svojo ljubezen in življenje je raje podarila vitezu Jožefu pl. Scheuchenstuehlu, kot pa zvezi z neozdravljivim romantikom. Ko je njen mož kasneje postal predsednik novomeškega okrožnega sodišča, se je družina, kjer je Julija možu rodila pet otrok, preselila v Novo mesto, v Khamov gradič, imenovanem tudi Neuhof v Kandiji (poslopje je danes v sklopu novomeške bolnišnice – infekcijski oddelek). Tu je 02. februarja 1864 Julija po daljši bolezni tudi umrla. Čez dva dni so jo pokopali na pokopališču v Šmihelu. Med tem, ko ni slovensko časopisje tistega časa niti z besedico omenilo njene smrti, je novomeški dopisnik Franc Zorko, sodni avskultant v ljubljanski »Laibacher Zeitung« v nemščini napisal nekaj toplih besed Primičevi Juliji v spomin. Leta 1941 je to pisanje odkril slavist prof. dr. Alojz Turk, doma iz Stopič pri Novem mestu.
Zorkotovo besedilo se dobesedno glasi takole:
»Od kar smo vam zadnjič pisali, se je v novem mestu in njegovi najbližji okolici mnogokaj dogodilo, kar prezreti nam srce in dolžnost prepovedujeta. Naš kraj ni tak, da bi umetnosti in kar je z njo v zvezi, rožice posipal, umetnost pri nas, kot povsod na deželi v ledini počiva in spoznavalci njeni in častilci so le na redko sejani; zato mnogoterega dogodka ne vrednotijo tako, kot bi po svojem bistvu zaslužil. Tako se je zgodilo tudi sedaj. V prvih dneh meseca februarja šel je genij poezije (France Prešeren) tesno mimo nas, njegovo lice pa je bilo zagrnjeno, zakaj žalujoč je sklanjal svojo baklo kot zadnjo luč nad plemenitim, njemu tako sorodni bitjem, ki je nekoč našemu pesniku njegove zlate dni sanjati pomagalo, ki je pogosti vzgib njegovega resničnega pesniškega zanosa bilo, in ki v vsej lepoti in poveličani dobroti srca sije iz sonetov,v katerih ga je slavljeni pesnik tako vzorno opeval. Prešernove Lavre ni več, vendar bo nesmrtno živela, živela s pesnikom, ki je sebe in njo s seboj ovekovečil. Kdor pa ima srce in čut za umetnost sploh in za našega Prešerna mojstrske poezije še posebej,temu je in bo njegove Lavre grob svetišče. In ta zavest in ta spomin sta najlepši nevenljivi venec, ki ga na sveži grob preminule z iskrenim ganotjem polagamo«.
(Zorčevo besedilo je povzeto iz Dolenjskega lista št. 6 z dne, 08. februarja 1952, stran št. 4.)
Foto: Wikipedia
