France Prešeren bi danes nosil rdečo zvezdo?

9
France Prešeren pa je seveda bil romantik in je stal na robu. In kaj to pomeni? To, da tudi brez rdeče zvezde ostaja nelahka uganka.

Bi France Prešeren danes nosil rdečo zvezdo? Violeta Tomić, denimo, nima nobenega dvoma o tem, da bi jo nosil in ga tako rekoč vidi med častnimi pristaši svoje stranke. Če se komu zdi, da omenjena igralka v parlamentarnih klopeh ni dovolj zanesljiva avtoriteta, naj se le spomni, da so Prešernu natikali titovko na glavo tudi precej bolje formalno kvalificirani kulturniki, tako kot so jo Cankarju in seveda Kosovelu, včasih celo Trubarju.

Nam France Prešeren res kaj pomeni?

A preden jezno obrnete list ali pa navdušeno pritrdite, vas prosim, da o vsem tem malce razmislite. Ali ni smisel kulture prav v tem, da izstopimo iz vsakdanje rutine in se sprašujemo tudi o tistih rečeh, ki jih imamo za samoumevne? Tudi o kulturi sami, tej aseptični religiji postmoderne, in njenih tihih dogmah? In seveda o Prešernu, s katerim baje nimamo nobenih težav? Eden najpomembnejših prešernoslovcev, akademik prof. dr. Janko Kos, je v nedavnem intervjuju (Siol, 6. februarja 2015) začutil potrebo, da opozori na samoumevno:

»Morali bi govoriti kvečjemu o Prešernu, ali nam še vedno pomeni to, kar smo mislili, da nam pomeni teh 150 let. To je problem, ali nam France Prešeren zares kaj pomeni ali pa gre za formaliteto, ob kateri se nekateri slavisti še raznežijo, medtem ko drugim ni kaj dosti več mar. Sem za to, da je Prešernov dan državni praznik, a bi ob tem moralo biti več premisleka, kaj je Prešeren, kaj smo Slovenci, kaj je naša kultura, ali je še to, kar je, in ali ima še pomen, kot ga je imela. To je bistveno.«

France Prešeren samo forma odličnosti?

Natanko tako: to je bistveno. Kultura ne more obstajati brez izročila, živost izročila pa je odvisna od tega, kakšna so njegova antropološka obzorja in globina, a tudi od tega, koliko so se sodobniki pripravljeni z njimi ukvarjati. Koliko napora so pripravljeni vložiti v tehtanje svojih poglavitnih vrednot – to pa že ni več samo miselni, ampak tudi etični napor. Je torej France Prešeren samo forma odličnosti, v katero je mogoče strpati karkoli, tudi tisto, kar je v nasprotju z njegovimi vrednotami, ali njegova poezija dejansko navdihuje za življenje tudi sodobno kulturo? In politiko …?

Druga in zlasti tretja kitica njegove Glose imata, recimo tako, antikapitalistični potencial. S suvereno elegantnim posmehom France Prešeren ošine topoglavi pragmatizem, ki zaničuje pesniško svobodo, nezavezano vsakršni stvarni koristi, vsakršnemu projektnemu obvladovanju resničnosti. Tako hvaljene iznajdljivost, podjetnost in pridobitnost so upodobljene v liku uspešnega sleparja, ki si s spretno manipulacijo iz ničvredne starine in škatel ustvari grajšino. In v zadnji kitici še odločneje zavrne grabljenje gotovih dnarjev in iskanje smisla v materialno bogatem življenju brez trpljenja. Pesnikov dom je tam, kjer ni vratarjev, ni lastnine, njegovo bogastvo so nepropadljive, čiste lepote narave, ki v resnici ne pripadajo nikomur, ker pripadajo vsem. Lastnina ni pomembna kategorija v njegovem svetu: zato z lahkoto živi, umrjč brez dnarja.

France Prešeren bi bil lahko še bolj jasno protikapitalističen? Bi lahko še bolj okrcal miselnost našega časa?

In vendar, preden našijemo zvezdo na njegov cilinder, poglejmo, koga postavlja nasproti pridobitniško naravnani pragmatični družbi. Je to zametek osveščenega slovenskega delavstva ali ubobožani kmečki proletariat? Mesijanski filozofi, ki enačijo življenje z razrednim bojem? Ideologi, ki zase trdijo, da vidijo naprej in lahko zgradijo boljšo prihodnost na temelju ruševin starega sveta? Ali še celo tisti, ki bi ga konstruirali iz kosti domnevnih izkoriščevalcev? So to kolektivistične Muze, pojoči ženski kombinati? Umetniki, ki žrtvujejo svoje ime in osebnost za partijske cilje?

Odgovor je protivprašanje: Ali je sploh lahko kaj dlje od sveta Glose in celotne Prešernove poezije kot so našteti subjekti zgodovine? Ko z romantičnimi očmi pogleda v pesniško preteklost, vidi velikane odrinjene na družbeni rob; naj gre pesnik do konca sveta –v daljno Kino –, ne bo našel svojega prostora. To ni odvisno od kraja in časa in družbe. Takšna je njegova usoda. Biti pesnik, kjerkoli in kadarkoli, pomeni biti na robu. Na robu, s katerega se vidi onstran družbe. In se lahko odpre okno, da priteče vanjo svež zrak. Skrivnost. In smisel.

Sodobno antikapitalistično ideologijo tak pesnik bolj malo zanima

Kaj pa kulturo in umetnost? »Zanimivo pa bo videti, kako bodo čez dvesto let, ko bo [T. Šalamun, op. B. S.] brez dvoma dobil status, kakršnega ima danes Prešeren, recitirali njegove verze na državnih proslavah,« je zapisala Agata Tomažič v časopisu Pogledi (28. januarja 2015, str. 6).

Pogumna prerokba, ni kaj, ki pa zgreši neko pomembno razliko. Tak tip modernistične poezije (zelo razširjen, če ne dominanten) ni motiviran z odkrivanjem resničnosti in smisla onstran (aktualnih) družbenih koordinat, temveč hoče biti družbeno neodgovorna produkcija smisla; sicer si lasti vlogo, ki jo je imel romantični (in včasih tudi antični) videc, a ne zato, da bi v pesniški igri razpiral robove družbe, temveč zato da bi se zdaj pritrjujoče, zdaj zavračajoče, včasih bolj, včasih manj duhovito igral znotraj nje.

Prisprevek je bil najprej objavljen Slovenskem času.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

9 KOMENTARJI

  1. Mrkislav, tudi jaz sem že velikokrat postavil uredništvu Časnika.si kakšno vprašanje, pa sem ugotovil, da se ne spuščajo tako nizko, da bi odgovarjali rulji (kar smo očitno zanje komentatorji). Izhajajo iz prepričanja, da nam samo dajejo, mi jim pa samo jemljemo (ker za prebiranje nič ne plačamo). Toda Časnik.si so “naredili” tudi komentatorji, ne samo publicisti. Pravzaprav, ali oni honorirajo publiciste, ki jih objavljajo? Ne verjamem.

    Prebral sem v celoti Senegačnikov članek v Slovenskem času. Kot ponavadi odličen. V tokratni številki je še več dobrih člankov. Splača se ti kupiti Družino.

    • Ne bom je kupil, sem bil nanjo naročen dolg časa, pa sem jo odpovedal, mi je šlo na živce samoljubje urednikov in komercializacija …sicer pa ni slab časopis..
      Slovenija je premajhna, tako za politiko kakor medije, potem se pa vsi po malem prostituirajo, da preživijo..no, jaz ne hodim k prostitutkam

  2. Domneva AgateTomazic iz l.2015, da bo T. Salamun nekoc stopil na mesto Preserna, je preprosto trapasta. Verjetno odraz casa, kjer so bolj iskane bombasticne provokacije od umirjene modrosti in razsodnosti.

    Dokler bo slovenstvo, bo poet Preseren na posebnem mestu. Tudi zaradi casovnega primata in to ravno v casu romanticne narodne prebuje. A morda se bolj, ker se v njem lahko najde skoraj vsakdo, od leve do desne, od sanjaskega revolucionarja do tradicionalisticnega redoljuba, od vihravega frajgasta do zaprisezenca v spostovanje vecnih resnic in vrednot. Silno siroka, razumljiva, obceveljavna in zdrava je sporocilnost njegovega opusa.

  3. Jaz bi naredil drugačen vrstni red.
    Če bi si že kdo nataknil rdečo zvezdo, bi bil to morda Trubar. Mislim namreč, da je pri njem deloma prevladalo neko uporništvo. Cankar je sicer govoril in pisal o narodu junakov, toda nikakor ne gre za komunistično junaštvo. Če mi kdo ne verjame, naj si prebere črtico Gospod stotnik. Prešeren dandanes ne bi nosil rdeče zvezde, saj je bila sprava zanj prevelika vrednota. V nobenem primeru si ne bi nataknil rdeče zvezde Kosovel. Bil je prevelik iskalec resnice, da bi to storil. Vsaka ideologija mu je bila tuja. V Ekstazi smrti toži, da so morja rdeča. Rad bi si opral svoje srce, pa tega ni moč storiti.

  4. Prav je, da Slovenci častimo Prešerna. Res je bil genij – svoj čas je prehiteval vsaj za sto let. Toda danes govoriti ali pa učiti po šolah, da je Prešeren največji slovenski pesnik, se mi zdi rahlo pretiravanje. Že zaradi časovne distance se pesnik čuti nekoliko arhaično. Po globini misli, čutnosti in sploh izraznosti poetike se mi zdijo Gradnik, Kosovel, Balantič (da, prav ste prebrali!) in Pavček ter še kdo močnejši.

  5. Glede na njegovo idejno usmerjenost bi Prešeren danes bil zagotovo najmanj simpatizer levih strank ter celo udeleženec petkovih protestov. Skupaj s Smoletom in Čopom. Na žalost.

  6. Ali ni naš odnos do Prešerna (preveč) zaznamoval Josip Vidmar in njegova interpretacija pesnikove lirike, simbolizma ter življenja?

Comments are closed.