France Prešeren bi danes nosil rdečo zvezdo?

France Prešeren pa je seveda bil romantik in je stal na robu. In kaj to pomeni? To, da tudi brez rdeče zvezde ostaja nelahka uganka.

Bi France Prešeren danes nosil rdečo zvezdo? Violeta Tomić, denimo, nima nobenega dvoma o tem, da bi jo nosil in ga tako rekoč vidi med častnimi pristaši svoje stranke. Če se komu zdi, da omenjena igralka v parlamentarnih klopeh ni dovolj zanesljiva avtoriteta, naj se le spomni, da so Prešernu natikali titovko na glavo tudi precej bolje formalno kvalificirani kulturniki, tako kot so jo Cankarju in seveda Kosovelu, včasih celo Trubarju.

Nam France Prešeren res kaj pomeni?

A preden jezno obrnete list ali pa navdušeno pritrdite, vas prosim, da o vsem tem malce razmislite. Ali ni smisel kulture prav v tem, da izstopimo iz vsakdanje rutine in se sprašujemo tudi o tistih rečeh, ki jih imamo za samoumevne? Tudi o kulturi sami, tej aseptični religiji postmoderne, in njenih tihih dogmah? In seveda o Prešernu, s katerim baje nimamo nobenih težav? Eden najpomembnejših prešernoslovcev, akademik prof. dr. Janko Kos, je v nedavnem intervjuju (Siol, 6. februarja 2015) začutil potrebo, da opozori na samoumevno:

»Morali bi govoriti kvečjemu o Prešernu, ali nam še vedno pomeni to, kar smo mislili, da nam pomeni teh 150 let. To je problem, ali nam France Prešeren zares kaj pomeni ali pa gre za formaliteto, ob kateri se nekateri slavisti še raznežijo, medtem ko drugim ni kaj dosti več mar. Sem za to, da je Prešernov dan državni praznik, a bi ob tem moralo biti več premisleka, kaj je Prešeren, kaj smo Slovenci, kaj je naša kultura, ali je še to, kar je, in ali ima še pomen, kot ga je imela. To je bistveno.«

France Prešeren samo forma odličnosti?

Natanko tako: to je bistveno. Kultura ne more obstajati brez izročila, živost izročila pa je odvisna od tega, kakšna so njegova antropološka obzorja in globina, a tudi od tega, koliko so se sodobniki pripravljeni z njimi ukvarjati. Koliko napora so pripravljeni vložiti v tehtanje svojih poglavitnih vrednot – to pa že ni več samo miselni, ampak tudi etični napor. Je torej France Prešeren samo forma odličnosti, v katero je mogoče strpati karkoli, tudi tisto, kar je v nasprotju z njegovimi vrednotami, ali njegova poezija dejansko navdihuje za življenje tudi sodobno kulturo? In politiko …?

Druga in zlasti tretja kitica njegove Glose imata, recimo tako, antikapitalistični potencial. S suvereno elegantnim posmehom France Prešeren ošine topoglavi pragmatizem, ki zaničuje pesniško svobodo, nezavezano vsakršni stvarni koristi, vsakršnemu projektnemu obvladovanju resničnosti. Tako hvaljene iznajdljivost, podjetnost in pridobitnost so upodobljene v liku uspešnega sleparja, ki si s spretno manipulacijo iz ničvredne starine in škatel ustvari grajšino. In v zadnji kitici še odločneje zavrne grabljenje gotovih dnarjev in iskanje smisla v materialno bogatem življenju brez trpljenja. Pesnikov dom je tam, kjer ni vratarjev, ni lastnine, njegovo bogastvo so nepropadljive, čiste lepote narave, ki v resnici ne pripadajo nikomur, ker pripadajo vsem. Lastnina ni pomembna kategorija v njegovem svetu: zato z lahkoto živi, umrjč brez dnarja.

France Prešeren bi bil lahko še bolj jasno protikapitalističen? Bi lahko še bolj okrcal miselnost našega časa?

In vendar, preden našijemo zvezdo na njegov cilinder, poglejmo, koga postavlja nasproti pridobitniško naravnani pragmatični družbi. Je to zametek osveščenega slovenskega delavstva ali ubobožani kmečki proletariat? Mesijanski filozofi, ki enačijo življenje z razrednim bojem? Ideologi, ki zase trdijo, da vidijo naprej in lahko zgradijo boljšo prihodnost na temelju ruševin starega sveta? Ali še celo tisti, ki bi ga konstruirali iz kosti domnevnih izkoriščevalcev? So to kolektivistične Muze, pojoči ženski kombinati? Umetniki, ki žrtvujejo svoje ime in osebnost za partijske cilje?

Odgovor je protivprašanje: Ali je sploh lahko kaj dlje od sveta Glose in celotne Prešernove poezije kot so našteti subjekti zgodovine? Ko z romantičnimi očmi pogleda v pesniško preteklost, vidi velikane odrinjene na družbeni rob; naj gre pesnik do konca sveta –v daljno Kino –, ne bo našel svojega prostora. To ni odvisno od kraja in časa in družbe. Takšna je njegova usoda. Biti pesnik, kjerkoli in kadarkoli, pomeni biti na robu. Na robu, s katerega se vidi onstran družbe. In se lahko odpre okno, da priteče vanjo svež zrak. Skrivnost. In smisel.

Sodobno antikapitalistično ideologijo tak pesnik bolj malo zanima

Kaj pa kulturo in umetnost? »Zanimivo pa bo videti, kako bodo čez dvesto let, ko bo [T. Šalamun, op. B. S.] brez dvoma dobil status, kakršnega ima danes Prešeren, recitirali njegove verze na državnih proslavah,« je zapisala Agata Tomažič v časopisu Pogledi (28. januarja 2015, str. 6).

Pogumna prerokba, ni kaj, ki pa zgreši neko pomembno razliko. Tak tip modernistične poezije (zelo razširjen, če ne dominanten) ni motiviran z odkrivanjem resničnosti in smisla onstran (aktualnih) družbenih koordinat, temveč hoče biti družbeno neodgovorna produkcija smisla; sicer si lasti vlogo, ki jo je imel romantični (in včasih tudi antični) videc, a ne zato, da bi v pesniški igri razpiral robove družbe, temveč zato da bi se zdaj pritrjujoče, zdaj zavračajoče, včasih bolj, včasih manj duhovito igral znotraj nje.

Prisprevek je bil najprej objavljen Slovenskem času.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.