IN MEMORIAM France Pibernik (1928–2021)

2
France Pibernik Foto: Aleš Čerin

Nenadoma tišina ustavi stopinje. »Voda usahne ob ugaslem ognju in luč ob izlivu izkrvavi.« Ob izkrvaveli luči se odprejo cvetni plazovi kosov časa, darovanega in prezgodaj zakopanega …

Je tišina ustavila stopinje? France jih prepusti toku časa. Tišino presekajo glasovi. Kot strjene kepe krvi spomini razbijejo obroč laži in v luči resnice France Pibernik, pesnik, pisatelj, publicist …, začne raziskovati in odkrivati zaradi političnega prepričanja zamolčane slovenske literarne umetnike. (Tilka Jesenik Balantič, Francetu Piberniku v slovo, Casnik.si)

Šolanje kmečkega sina Franceta Pibernika je prekinila druga svetovna vojna

France Pibernik je bil rojen 2. septembra 1928 v Suhadolah pri Komendi v kmečki družini. Pet razredov ljudske šole je končal v domači Komendi, potem so ga vpisali v klasično gimnazijo v Ljubljani, stanoval pa je v Marijanišču. To ni trajalo dolgo. Začela se je druga svetovna vojna in vrnil se je domov. Njegov oče je bil v letih pred drugo svetovno vojno župan in zaradi tega je bila družina med vojno v stalni nevarnosti tako pred Nemci kot pred partizani. Nekaj gorenjskih dijakov se je vpisalo na nemško kranjsko gimnazijo, ki pa so jo kmalu zaprli. Potem je hodil dve leti v nemško Hauptschule v Kamnik, maturiral pa je šele po koncu vojne v Kranju.

Po vojni so bili strašni časi, izginjali so tisoči

Za povojne poboje je vedel. Imel je sošolce, ki so imeli zelo različne medvojne izkušnje. O tem je za revijo Zaveza št. 115 povedal:

»Bilo je zanimivo, da sem se občasno pogovarjal s tremi različnimi vojnimi udeleženci: eden se je vrnil iz nemške vojske in z ruske fronte, drugi se je vrnil s prekomorsko brigado iz Anglije, tretji pa s Teharij. Bili so strašni časi, ko so izginjali tisoči. Bil sem premlad, da bi mogel dojeti vso globino tistega tragičnega obdobja. Dejstva so se počasi odgrinjala.«

Domača kmetija je postala pridružena zadružna last.

»Na srečo je po treh mučnih letih sistem zgrmel sam vase in smo domačijo dobili nazaj, toda nihče ni poravnal škode, ki nam je bila prizadeta. Težko si je predstavljati, da je moral nekdanji gospodar postati navaden delavec na lastni zemlji, še teže pa travmatične posledice takšnega ravnanja. To se je zgodilo z mojima očetom in materjo, ki sta se vse življenje trudila, da sta uredila spodobno kmetijo. Potem pa pride neka oblast in ti v imenu neke zverižene ideologije pokrade vse imetje, pa ne samo tega, ampak tudi vse, kar je povezano s človekovo navezanostjo na zemljo, na kateri so garali rodovi.«

Komunistično nasilje je spoznaval tudi med študijem

Po maturi se je odločil za študij slavistike v Ljubljani. Vojna se mu je močno vtisnila v spomin; posebej hudo je bilo to, da se nasilje in negotovost nista končala, ko so se nehali vojaški boji. Kamniški okraj je, ker ni bil privrženec komunizma, izrekel o njem negativno karakteristiko, zaradi česar ni dobil štipendije. Oblast je tudi na študente pritiskala in tiste, ki se niso strinjali s komunizmom, ovirala delu in zlasti pri napredovanju.

Že po njegovi diplomi pa je oblast nasilno odstranila profesorja dr. Antona Slodnjaka z univerze, kar je tako njega kot študente zelo prizadelo.

»Slodnjakova nasilna odstranitev z univerze se je zgodila, ko je naš letnik že diplomiral. S prof. Slodnjakom smo tudi pozneje ohranjali stike, ga obiskovali na njegovem domu na Večni poti, kjer nas je vedno prijazno sprejel in se z nami spuščal v debate. Odstranitev ga je hudo prizadela. Tega ni skrival in vpričo nas neprizanesljivo udarjal po krivičnih preganjalcih. Za takega delovnega človeka, kot je bil on, so bila to težka obdobja, mislim pa, da ga je najhujšega rešilo naročilo, naj pripravi učbenik slovenske književnosti za slovensko gimnazijo v Celovcu, iz tega pa je pozneje nastalo delo Obrazi in dela iz slovenske književnosti« (Zaveza št. 115).

France Pibernik priljubljen profesor, a kot kristjan drugorazredni državljan

Diplomiral je leta 1954. Na začetku ni mogel dobiti službe tam, kjer bi jo rad:

»Praviloma je bilo tako, da so partijski absolventi lahko dobili zaposlitev v Ljubljani, drugi smo odhajali v odročne kraje, kot na Ravne na Koroškem, v Mursko Soboto, Črnomelj, Koper, Novo Gorico. Mene so poslali v Novo Gorico in po razporedu bi moral na ekonomsko šolo v Ajdovščino, vendar sem na posebno prošnjo prof. Borštnikove odšel na nižjo gimnazijo Dobrovo v Goriških Brdih. Podobno se je godilo drugim mojim kolegom, kakšen Ciril Zlobec pa je lepo ostal v Ljubljani. Toda ko je izšel zakon, po katerem si lahko kandidiral za določeno službeno mesto, te na starem mestu niso mogli zadrževati. Tako sem se jeseni 1958 iz Brd preselil na gimnazijo v Kranj« (Zaveza št. 115).

Seveda pa je občutil, da je kot kristjan drugorazredni državljan. To je bilo jasno ves povojni čas:

»Mi, kmečki ljudje, smo najbolj občutili tisto stalno zapostavljanje, poniževanje, ki ju je ideološka oblast izvajala nad nami, ker smo kot verniki za partijo predstavljali tako rekoč nepremagljivo družbeno kategorijo preprosto zato, ker je bila Cerkev največja, sicer neformalna družbena organizacija, ki je nehote blokirala njihovo ideološko fronto. Bili pa smo preprosto potisnjeni v drugorazrednost in zato za marsikaj prikrajšani« (Zaveza št. 115).

Zagnan kulturnik tako na kranjski gimnaziji kot član Kluba kulturnih delavcev

V kranjski gimnaziji je poučeval do upokojitve in bil priljubljen med dijaki, poleg tega pa se je vključil tudi v kulturno življenje Kranja. O tem je v intervjuju, objavljenem v Gorenjskem glasu 14. decembra 2013, povedal:

»Ko sem prišel na kranjsko gimnazijo, sem takoj začel organizirati literarna srečanja na šoli, med mnogimi nas je že leta 1961 obiskal tudi tržaški pisatelj Boris Pahor. Dejavnost smo zelo razširili, ko je bil v Kranju ustanovljen Klub kulturnih delavcev in smo vabili na pogovore vse pomembnejše slovenske književnike vseh generacij. Logična posledica našega dela je bila, da smo v prostorih Prešernovega gledališča organizirali Srečanja slovenskih pesnikov, ob obeh pomembnih Prešernovih obletnicah, ob 150. obletnici njegove smrti (1999) in 200. obletnici njegovega rojstva je prof. Boris Paternu predlagal serijo dvojezičnih izborov Prešernovih poezij, ki sva jih uredila skupaj s prof. Francem Drolcem. Z izdajami smo pokrili nekatere svetovne jezike, denimo nemščino, angleščino, francoščino, ruščino in španščino, glede na sodobno globalizacijo, pa bi morali poseči še v druge dele sveta, vsaj še na kitajsko in arabsko območje.«

Nasilna birokratska upokojitev mu je omogočila sistematično literarno raziskovanje

Posebno poglavje je bila njegova upokojitev takoj, ko so bili izpolnjeni formalni pogoji zanjo:

»To je bila pravzaprav ravnateljeva solo akcija, pri čemer pa si je za zaslon izbral upravni odbor in prek njega dosegel mojo upokojitev, kar se na tak način ni zgodilo nobenemu kolegu ne pred menoj ne za menoj. Ravnatelj je pač vladal po partijski liniji, ki je delovala brezprizivno. Hotel se me je znebiti, ker sem mu v kolektivu delal težave, predvsem načenjal njegov privilegiran položaj, njegovo avtoriteto. Oblast zoper mene ni nikoli nastopila z akcijo, zato se je on okoristil z birokratsko postavko, ki se mu je ponudila. Meni ni bilo vseeno, toda kmalu se je pokazalo, da sem se z nasilno upokojitvijo rešil težavnega dela v razredu in odprl se mi je brezmejen prosti čas, v katerem sem sistematično začel zbirati gradivo za obsežno literarnozgodovinsko raziskovanje« (Zaveza št. 115).

France Pibernik je bil pesnik, napisal je tudi tri avtobiografske knjige

France Pibernik je že v mladosti želel ustvarjati. Bil je tudi likovno nadarjen in je poskušal risati in slikati, vse bolj pa ga je pritegovala poezija, ki je kmalu dokončno prevladala. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec. Izdal jih je v šestih zbirkah, prva z naslovom Bregovi ulice je izšla leta 1960, do leta 2020 so ji sledile Ravnina, pesniški list Razlage, September, Odzvok, Ajdova znamenja, Svetloba timijan; posebej pa je moje zanimanje zbudila zbirka Slovenski spevi, ki je izšla leta 2018 v samozaložbi, imajo jo pa le v eni knjižnici, le v kranjski. Njegovo poezijo so literarni kritiki na začetku ocenjevali kot novoromantično, pozneje se je približal modernizmu. V svojih pesmih se odziva na sodobne tokove, vendar ne hlasta za njimi. Pomemben del njegovih pesmi predstavlja duhovna lirika. Poleg pesniških zbirk je izdal tudi tri avtobiografske knjige: Moj brat Avguštin, Začudene oči otroštva in Drobci zamolklega časa.

Kot literarni raziskovalec je najbolj znan po dopisovanju z literati in raziskovanju življenja in dela Franceta Balantiča

France Pibernik pa ni le pesnik, pač pa tudi literarni raziskovalec, kot je sam označil svoje delo. S tem se je začel ukvarjati že zelo zgodaj. Dopisoval si je s posameznimi slovenskimi literati, tako pesniki kot romanopisci in dramatiki. Najprej sta izšli dve knjigi dopisovanja oziroma pogovorov s pesniki, prva z naslovom Med tradicijo in modernizmom, druga pa Med modernizmom in avantgardo, za njima pa še Čas romana, kjer so objavljeni pogovori in dopisovanje z romanopisci, v delu Razmerja v sodobni slovenski dramatiki pa so objavljeni pogovori s pisci dramskih del.

Pomemben del njegovega raziskovanja predstavljajo zamolčani slovenski ustvarjalci. Prvi izmed njih je bil France Balantič. Kdaj že ga je pritegnil, je povedal na literarnem večeru decembra 2018 v Mestni knjižnici Kranj (Gorenjski glas, 11. decembra 2018):

»Že leta 1946 mi je sošolec Janez Ahačič posodil Balantičevo pesniško zbirko in bil sem navdušen nad njo, celo tako, da sem si celotno prepisal v zvezek. Še danes pa se čudim, da kljub temu nikoli ni vplival na mojo poezijo. V tistih letih je bil javno sicer prepovedan, a so ga vsi brali, tudi partijci. Kot avtorja so ga kasneje priznavali tudi partizanski pesniki.«

France Pibernik je raziskoval tudi življenje in delo drugih avtorjev

O tem, kako se je lotil Balantiča, pa je v pogovoru za Zavezo št. 115 povedal:

»Balantiča sem se lotil v času – začel sem leta 1983 – ko je bil v javnosti opredeljen kot predstavnik političnega in nazorskega nasprotja. Moj temeljni namen pa je bil, da bi ga rešil tega bremena in ga predstavil kot izjemnega pesnika svojega časa. Njegovo življenjsko in literarno pot sem skušal pokazati skozi temeljne dokumente, ki so jasno izkazovali njegovo celotno življenjsko opredelitev. Izkazalo se je namreč, da je bil žrtev vojnih dogodkov, ob primerjavi s Kajuhom, ki je bil izrazito družbenopolitični pesnik, in pokazalo se je, da ni napisal niti enega političnega verza, da torej v slovenski javnosti nastopa zgolj kot pesnik izjemnih literarnih kvalitet svoje generacije. Vse nekdanje opredelitve so že presežene.«

Poleg Balantiča je raziskal življenje in delo Karla Mauserja, Jožeta Udoviča, Janeza Jalna, Edvarda Kocbeka, Ivana Hribovška, Franceta Kunstlja, Ludveta Potokarja, Toneta Polde, Franceta Papeža, Alojza Rebule in drugih. Nekateri so bili deležni monografije, drugi spremne besede k objavljenemu izbranemu delu. Uredil je tudi več antologij, med njimi Jutro pozabljenih. Antologija padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih, pozabljenih, in Slovenska duhovna pesem. Od Prešerna do danes.

Bil je član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN ter častni član Slavističnega društva Slovenije in Celjske Mohorjeve družbe. Za literarno raziskovanje je leta 2009 prejel Trubarjevo priznanje, ki ga Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani podeljuje za skrb za gradivo, ki tvori slovensko pisno kulturno dediščino. Tudi Kranj je prepoznal veličino svojega meščana in mu 3. decembra 2013 podelil naziv častnega občana, in sicer za bogat prispevek pri ohranjanju slovenskega jezika in literature ter za obsežno literarno zapuščino.

2 KOMENTARJI

  1. Za opravljeno delo zasluži vidno obeležbo o svojem življenju in delu za slovenski narod.
    Hvala mu, naj počiva v miru.

Comments are closed.