Pesniku Francetu Piberniku v slovo

0
France Pibernik Foto: Tihomir Pinter

Odšel je človek. Ostala je beseda. Njegova beseda. Pokrajina z vozom iz davnega časa. Njegovega časa.

»Vsa leta si iskal kraj razvezujočih rešitev, sončno
zaplato neznanih prisoj, toda vedno si se znašel
na razpotju stranpoti, prehojenih tisočkrat
od davnih rodov.« (France Pibernik)

Nenadoma tišina ustavi stopinje. »Voda usahne ob ugaslem ognju in luč ob izlivu izkrvavi.« Ob izkrvaveli luči se odprejo cvetni plazovi kosov časa, darovanega in prezgodaj zakopanega …

Je tišina ustavila stopinje? France jih prepusti toku časa. Tišino presekajo glasovi. Kot strjene kepe krvi spomini razbijejo obroč laži in v luči resnice France Pibernik, pesnik, pisatelj, publicist …, začne raziskovati in odkrivati zaradi političnega prepričanja zamolčane slovenske literarne umetnike.

Komunistična oblast je po drugi svetovni vojni (in med revolucijo v vojni) neusmiljeno obračunala z vsemi, ki niso bili na njeni strani. Mnogo nadarjenih umetnikov je izgubilo življenje ali pa so bili pregnani v tujino. Njihova pesniška in prozna dela je iz anonimnosti rešil France Pibernik. S požrtvovalnostjo, vztrajnostjo in strokovno zanesljivostjo je zbiral podatke o življenju in delu zamolčanih avtorjev, kar pa v tistih časih ne samo, da ni bilo zaželeno, ampak je bilo tudi nevarno.

Med zamolčane pesnike spada tudi moj brat France Balantič, ki se mu je profesor France Pibernik posvetil z velikim žarom in mu odprl pot med slovenske klasike.

Prevzel ga je njegov pesniški izraz, izvirne pesniške podobe in jezik, s katerim je mladi poet izpovedal čutenja in tragična videnja svoje in narodove prihodnosti. Pibernik je Balantičevo poezijo uredil, da je končno izšla leta 1984, kritično izdajo njegovih pesmi pa je v uredništvu Franceta Pibernika Državna založba izdala leta 1991. A to je bil šele začetek. Balantič je Pibernika spremljal do konca njegovega življenja …

Ko iščem besede za spominski zapis ob slovesu velikega Slovenca, književnika, raziskovalca literarne zgodovine med polstoletno komunistično preteklostjo, rodoljuba in pokončnega sina slovenskega kmečkega rodu, imam pred seboj njegov svet, verze iz njegovih zgodnjih pesmi. In v njih je on – France,

»… ki je tolikokrat zapregel konja v zgodnjem
aprilovem jutru, ga potrepljal človeško po vratu,
mu dal jesti iz roke in mu rekel besedo, preden bo stopil
s kopiti čez travne ozare in brazdo zarezal globoko
v strneno ledino za otožno udobje srca.«

Čez dobrih devetdeset let je spet april. Konja ni več. Zemljo orjejo stroji. Travne ozare molčijo. Brazda je globoka … V srcu pa otožnost z udobjem spomina …

Z globoko hvaležnostjo in svetlimi spomini bom s teboj, France – do svoje zadnje »odhojene stopinje«. Počivaj v Božjem miru!

Sestra pesnika Franceta Balantiča

Tilka Jesenik Balantič