France Bučar je bil med najvplivnejšimi ustanovitelji slovenske države

France Bučar in France Tomšič leta 1990 foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine

France Bučar je bil med najvplivnejšimi ustanovitelji slovenske države v zgoščenem zgodovinskem času 1987–1992. S svojimi idejami in osebnimi dejanji je odločilno prispeval k slovenskemu nacionalnemu programu (1997), k nastanku političnih strank slovenske parlamentarne demokracije (1990), snovanju in sprejemu prve slovenske demokratične ustave (1988–1992), odcepitvi in osamosvojitvi Slovenije od Jugoslavije (1990–1991), njenemu mednarodnemu priznanju in vstopu med polnopravne članice Evropske zveze in Zveze NATO.

France Bučar se je rodil 2. februarja 1923 v Bohinjski Bistrici in umrl po dopolnjenih 92 letih 20. oktobra 2015. Pogreba z državniškimi častmi v Bohinjski Bistrici so se udeležili tudi soproga Ivka, s katero se je poročil leta 1948, ter otroci Meta, Janez in Miha.

Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji študij prava, nato partizanstvo in po vojni bleščeča kariera

France Bučar je z odliko maturiral na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu (1933–41) in se leta 1941 vpisal na ljubljansko Pravno fakulteto. Maja 1942 so ga italijanski okupatorji aretirali in zaprli. Spomladi 1944 je pobegnil s transporta v Nemčijo in se pridružil partizanskemu Kokrškemu odredu, katerega borec je bil do 15. maja 1945. Takoj zatem je deloval v Korpusu narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ), ki je bil vojaška formacija z varnostno-zaščitnimi nalogami na osvobojenih ozemljih, in v Oddelku za zaščito naroda (OZNA), ki je bila varnostno-obveščevalna služba FLRJ.

Po koncu vojne je diplomiral (1947) in doktoriral (1956) na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1959 je bil na študijskem izpopolnjevanju v ZDA. Med letoma 1946 in 1964 je bil zaposlen v Sloveniji v različnih službah državne uprave in zakonodajnih organov, nazadnje kot sekretar Republiškega zbora Skupščine. Leta 1962 je bil izvoljen v naziv docenta na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, na kateri se je leta 1967 redno zaposlil kot izredni profesor za javno upravo. Sledile so objave njegovih odmevnih ter znanstveno prodornih knjig Uvod v javno upravo (1969), Vprašanja sodobne organizacije (1971) ter Podjetje in družba (1972).

Po krivici, ki jo je doživel na univerzi, se je zbližal z oporečniki med intelektualci

Leta 1978 mu je univerza odvzela habilitacijski naziv, ga najprej prerazporedila s položaja profesorja na mesto raziskovalca ter ga leta 1978 odpustila s Pravne fakultete. Odstranitev z akademskih poklicnih položajev je spodbudila Bučarjevo pospešeno približevanje tedanjim slovenskim in jugoslovanskim kritičnim intelektualnim krogom in vključitev vanje, po letu 1982 pa se je vključil še v ustvarjalna, oporečniška in odporniška omrežja Nove revije, Društva slovenskih pisateljev, katoliških mislecev in publicistov ter Panevropskega gibanja. Odmeven je bil na primer njegov govor januarja 1988 v Evropskem parlamentu v Strasbourgu, ko je pozval evropske države, naj ukinejo kreditiranje jugoslovanskega režima in tako podprejo gibanje za demokracijo.

France Bučar je sodeloval pri nastajanju slovenskega nacionalnega programa

France Bučar je ena od osrednjih in najbolj vplivnih osebnosti zgoščenega zgodovinskega časa ustanavljanja slovenske nacionalne države. Kot vrhunski znanstvenik in kritični intelektualec je sodeloval pri pisanju temeljev programa nacionalne, ustavne in demokratične ustanovitve slovenske države. Ključna sta bila njegova avtorska prispevka za slovenski nacionalni program (Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda, objavljen v Novi reviji št. 57 februarja 1987) in za Teze za Ustavo Republike Slovenije (objavljene v Gradivu za slovensko ustavo, Časopis za kritiko znanosti aprila 1988). Februarja 1987 je France Bučar napisal kritično analizo Predloga Predsedstva SFRJ, da se začne postopek za spremembo ustave SFRJ, in tako spodbudil javno razpravo o nevarnosti ukinitve določenih republiških pristojnosti Slovenije v korist zvezne oblasti Jugoslavije. Bučarjevi pobudi je sledila razprava v Društvu slovenskih pisateljev in množično slovensko odporniško gibanje za referendumsko zavrnitev zveznih ustavnih amandmajev.

Kot državnik je spodbujal ustanavljanje in uveljavljanje Republike Slovenije

Po volilni zmagi Demosa je France Bučar z vodilnih političnih funkcij kot vrhunski državnik spodbujal, usmerjal in vodil konkretne procese ustanavljanja Republike Slovenije, njeno mednarodno priznanje in evropsko integracijo. Leta 1989 je bil izvoljen za predsednika Sveta Slovenske demokratske zveze (SDZ), kot kandidat koalicije Demos pa za poslanca Skupščine RS. Bil je predsednik Skupščine (1990–1992) in predsednik njene ustavne komisije. Ključna je njegova zasluga za uspešen zaključek ustavne razprave s sprejemom nove ustave decembra 1991, pri katere idejnem in strokovnem snovanju je tudi avtorsko sodeloval. Junija 1991 je bil kot predsednik Skupščine član slovenske delegacije na pogajanjih Slovenije s pooblaščenimi predstavniki Evropske zveze in Jugoslavije. Leta 1993 pa je z izjavo v obliki peticije odločilno prispeval k uspehu referendumov za vstop Slovenje v EU ter v Zvezo NATO. V letih 1991–2012 je kot predsednik slovenskega Panevropskega gibanja prijateljeval z njegovim evropskim predsednikom Otom von Habsburgom.

France Bučar je bil velik zagovornik zavezništva s sosednjo Hrvaško, zato je bil zelo razočaran, ko je Hrvaška junija 1991 Slovenijo pustila na cedilu in enotam JLA, ki so bile na hrvaškem ozemlju, ni preprečila napada na Slovenijo.

Kot se spominja Tine Hribar, je Bučar malo po tem, ko je Slovenijo napadla JLA in je izbruhnila desetdnevna vojna, predlagal, da bi Slovenci zavzeli Istro. Hotel je vsaj do reke Mirne, a sta ga ustavila Bavčar in Janša, ker Slovenija vojaško na to ni bila pripravljena. (vir: siol.net)

Ostal je zaveden domoljub, tudi ko ni bil več aktiven državnik

Svoja razmišljanja in raziskave o slovenski državi je objavljal tudi v času, ko se je poslovil od aktivnega državniškega in akademskega življenja. Dragocene so zlasti njegove knjige o slovenski tranziciji: Prehod čez rdeče morje (1993), Ujetniki preteklosti (1995), Demokracija in kriza naših ustavnih inštitucij (1998), Porušena harmonija sveta (2003), Na novih razpotjih (2006), Rojstvo države (2007), Slovenci in prihodnost (2009), Čas velikih sprememb (2011), Temelji naše državnosti (2012). Ves ta čas je objavljal tudi v številnih publikacijah in zbornikih Nove revije in drugih revialnih založb.

France Bučar je bil pogumna in ustvarjalna slovenska zgodovinska osebnost iz časa Velike generacije, kot jo poimenuje Dimitrij Rupel. Bil je nacionalno zaveden slovenski domoljub, z razpoznavnimi gorenjskimi in bohinjskimi koreninami. Združeval je za Slovence in Slovenke težko in redko združljive idejne in značajske lastnosti svobodomiselne odprtosti, krščanskih vrednot in prepričanj ter vsakršnega intelektualnega in moralnega poštenja. Bil je dober prijatelj, nezamerljiv sodelavec in duhovit sogovorec odprtega duha. V svojem častitljivo dolgem življenju se je oddaljeval in spet približeval različnim prijateljskim krogom, ne da bi se zares skregal s starimi ali se pretesno povezal z novimi. Gotovo pa je ostajal vedno enako zvest svoji družini in domovini.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.