Nadaljujemo s spomini Tilke Jesenik na brata Franceta Balantiča, ki se je rodil na današnji dan, 29. 11. 1921, v Kamniku, umrl pa je star še ne polnih 22 let v plamenih državljanske vojne.
V Kamniku smo že prvo leto po vojni dobili gimnazijo. Bila sem med maturanti druge generacije. Leta 2014 smo praznovali šestdesetletnico mature. Ko smo pri slovenščini obravnavali slovensko književnost, nam profesorica Otilija Kalan ni nikoli omenila pesnika Balantiča, tudi ob Kajuhu ne. Čakala sem, morda bo pa le z besedo omenila Balantiča, saj je napisal tudi Sonetni venec. A to se ni zgodilo. Tudi sama nisem nikomur povedala, da je moj brat pesnik. Nihče od mojih sošolcev ni vedel, da sem imela brata. Ko sem bila, mislim da v šesti gimnaziji, je prišel učit na našo šolo profesor Emil Cesar. Poklical me je k sebi in me vprašal, če sem sestra pesnika Balantiča. Bila sem presrečna. Nisem mogla verjeti, da si kdo upa govoriti o njem. Kaj me je spraševal, se ne spominjam. Po tem pogovoru se me je izogibal … Čez mnogo let, ko sem že sama učila na osnovni šoli v isti stavbi slovenščino, mi je kolegica povedala, da se je profesor Cesar posvetil Kajuhu in da je bil »zelo kritičen« do Balantiča, ker je bil domobranec. Zato tudi z menoj ni hotel imeti nobenega stika več. Drugi profesorji so bili previdni, še najbolj profesor Avguštin Lah, ki se je izogibal celo mojega priimka, zato sem bila malokdaj vprašana zemljepis.
V gimnazijskih letih sem si samo želela, da bi bil sprejet med druge pesnike, da bi se o njem pogovarjali in da bi ga tudi drugi dijaki spoznali. Ob vsaki omembi njegovega imena sem bila vznemirjena, ker sem se bala, kaj bodo povedali o njem.
Ko je bila še mama živa, ata je leta 1967 umrl, se je pri nas oglasil pesnik Jože Šmit, Francetov sošolec. Bili smo ga zelo veseli, še posebej mama. Z velikim občutkom zaradi izgube sina in brata je pripovedoval o Francetu, kako sta se v Ljubljani srečevala in kako so se razšle njune poti. Večkrat se je oglasil pri nas in vedno se je z obžalovanjem »opravičeval«, da je on ostal živ, France pa je moral umreti. Tudi Marijan Tršar, ki je bil Francetov prijatelj, nam je marsikaj povedal, še več pa je napisal, kar je dragoceno pričevanje o poznavanju bratove življenjske zgodbe in njega samega. Dobro ga je poznal, zato ga je cenil, občudoval je njegovo pokončnost, trdnost v prepričanju, ki mu je ostal zvest do konca. Zato je vedno trdil, da France ni ravnal, kakor so mu svetovali drugi, storil je, kar je vedel, da mora storiti.
Ves čas po vojni so »oblastniki« hoteli izbrisati pesnika Balantiča, njegove pesmi so bile prepovedane. Vsak poskus, da bi prišle na dan, je bil v kali zatrt. A pesmi so se ohranile in celo živele med mladimi, ki jih je prepovedana literatura še bolj mikala. Politični begunci so bežali pred »osvoboditelji« čez avstrijsko mejo na Koroško, da bi si ohranili golo življenje. Ni bilo vsem dano, da bi s Koroškega prišli v Argentino, kjer bi svobodni začeli novo življenje. Mnogo jih je moralo po ukazu Angležev nazaj v domovino, kjer jih je čakalo maščevalno obračunavanje krutih zmagovalcev … Z izseljenci čez Ocean se je rešila tudi Balantičeva poezija, njegove pesmi so tam izdali, jih ponatisnili v Celovcu (dr. Tine Debeljak, France Papež) in od tam so prihajale skrivaj tudi k nam v Slovenijo.
Med izseljenci v Argentini so bili v pretežni meri izobraženci, ki so in še ohranjajo slovensko kulturo v njeni prvobitnosti. Njihova prva skrb v novi domovini je bila, kako ohraniti jezik in vero in kako nadaljevati z izobraževanjem v tujem okolju z drugačno kulturo. Angelca Klanšek, mlada učiteljica, ki je prav tako z množico drugih, doma na smrt obsojenih, prišla v Buenos Aires, je tam pomagala ustanavljati slovenske sobotne šole, da bi otroci slovenskih migrantov dobili osnove maternega jezika in slovenske omike. V San Justu, predmestju Buenos Airesa, kjer si je ustvarilo dom mnogo Slovencev, je predlagala, da bi šolo poimenovali po pesniku Balantiču. In to se je tudi zgodilo. Še danes je tam šola Franceta Balantiča, ki bo praznovala že 65-letnico svojega obstoja. Njeno poslanstvo je rodilo bogate sadove. Poleg velikega števila slovenskih sobotnih šol v različnih krajih po Argentini, od Slomškove, Prešernove, Jurčičeve in drugih, se v Balantičevi šoli krepijo v duhu slovenstva močne sile zdravega mladega rodu, ki vsako leto pljuskne čez Ocean tudi k nam ob poletnih počitnicah, a ga mi skoraj ne zaznamo.
Ob praznovanju petdesetletnice Slovenskega doma v San Justu in šole Franceta Balantiča leta 2001 sva bili s sestro povabljeni na svečanost, ki smo se je z mojim možem tudi udeležili. Kdor se sreča s temi ljudmi pod Južnim križem, tega ne more nikoli pozabiti. Otroci, učenci Balantičeve šole, bilo jih okoli sto dvajset, in učiteljski zbor (sama mlada dekleta) z voditeljico šole Angelco Klanšek, ki danes stara 92 let še vedno prihaja med otroke, da jih spremlja na slovenski poti, so pokazali, kaj je mogoče doseči z vrednotami »stare šole«, ki je dediščina, prinesena iz predvojne domovine.
Posebno poglavje v spominih na brata Franceta so obiski grahovskega pokopališča, kjer je pokopan med tridesetimi žrtvami boja s partizani. Kdaj smo obiskali grob prvič, se ne spominjam natančno. Vem le, da ga takrat ni bilo mogoče najti. Grahovsko pokopališče, samotno, pod gozdom, daleč od vasi, nad Cerkniškim jezerom je samo po sebi skrivnostno. V tistih časih pred petdeset in več leti je bilo zavito v tihoto preteklih dni in na njem s travo zarasla gomila brez rož je bila, kot je takrat morala biti, da so se uresničile prerokbe pesnika, ki med drugimi mladimi žrtvami bratomorne vojne čaka na poslednjo sodbo … Zdaj je tam plošča s Francetovimi verzi: »Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust.«
Prišla sem do pokopališča v Grahovem in upam, da se s tem nisem preveč oddaljila od osnovne niti moje pripovedi. Mir, ki sem ga izbrala za svojo pot od otroštva do danes, je tista vrednota, brez katere človeštvo že od nekdaj uravnava svoje življenje, zato se vedno bolj oddaljuje od samega sebe in bližine drugega ne najde …To je bridka izkušnja. Ne bi rada z njo zaključila svoje misli o preteklosti in sedanjosti.
Pred seboj imam pismo, napisano v Gorenji vasi 25. aprila 1984.
Pred izidom Temnega zaliva, pesnikove biografije, leta 1988 je avtorju Francetu Piberniku takratni urednik Cankarjeve založbe pesnik Tone Pavček zapisal:
Tako je končno izšla pesniška zbirka Franceta Balantiča Muževna steblika, skoraj štirideset let po koncu vojne. To je bil začetek in v nadaljevanju so izhajale njegove knjige, pesnika je oživljal, raziskoval njegovo življenje, njegovo pesniško pot profesor France Pibernik. Vrata našega doma so mu bila vedno odprta, zato je tudi vse, kar je nastalo pod njegovim peresom, avtentično, podprto s pričevanji vseh, ki so preživeli s Francetom Balantičem njegovo kratko življenje.
Brez ljudi, ki so živeli in se darovali za slovenstvo, pričevali zanj s svojimi deli in ustvarjali čisto kulturo, brezčasno, zazrto v duhovnost z resnično stvarnostjo večnega hrepenenja po miru in ljubezni, našemu zdaj in tukaj nekaj manjka. Zaznamovali so naš včeraj, s krvjo in begunstvom, z upanjem in zanikanjem pa stopajo v naš danes v globini noči in kljub zarezam skoznje vdira jasnina.
Naj nas skrbi, naj se bojimo, ko se vedno bolj oddaljujemo moči zemlje, sebi in ljudem, naravnim danostim Božjega stvarstva, drevesom in kamnom? Kje je mir, po katerem hrepenimo? V gozdovih, na poljih, cestah, med do neba segajočimi stavbami iz betona in stekla?
»Kje je tisti čas?« S pesnikoma Francetom Balantičem in pesnikom Francetom Papežem, ki je našel svoj drugi dom v Argentini, se tudi jaz sprašujem. Vem pa, da sem tu – sredi drugega časa – v skrivnostni tišini odhajanja …
Pripis uredništva: Prvi del prispevka, ki ima naslov Pax optimum rerum, je bil objavljen 24. 11. 2017, ko smo se spominjali 94. smrti pesnika Franeta Balantiča.
Besedilo je bilo prvič objavljeno v monografiji Prelomna leta, ki je leta 2016 izšla v založbi Društva Demos na Kamniškem.
