Stopiti v tisti november v letu 1943, čeprav v duhu, mi je težko

Tilka Jesenik 23.11.2017 22:101 komentar
 
Sestri slovenskega pesnika Franceta Balantiča Minka Balantič in Tilka Jesenik

Sestri slovenskega pesnika Franceta Balantiča Minka Balantič in Tilka Jesenik

Spomini Tilke Jesenik na brata Franceta Balantiča, ki  je 24. 11. 1943 umrl v plamenih državljanske vojne .

Mir je najboljši od vsega. »Ni mogoče želeti miru in manj spoštovati življenja.« (Sv. Janez Pavel II.)

Mamina pisava, njene besede, ki so padale na papir (tako čutim) naravnost iz srca, kot izbruh bolečine, notranje stiske, so s svojo preproščino, a iskrenostjo kričale v »vojskini čas«. Nobena beseda ni omenjala krute resničnosti ne v maminem, ne v Minkinem in ne v bratovem pismu. Samo ločenost od sina, od brata, od doma je trepetala v vsaki črki na papirju. Ko danes to berem, čutim zadržane solze, grozo, ki je stiskala mamino srce …

In tako sem se v duhu znašla tistega dopoldneva ob mami, v začetku marca je bilo, leta 1943. Pred mano je razgrnjena podoba našega skromnega doma, Bistrice, ki čista teče nedaleč stran in h kateri se spušča ozka pot. Tam so hodile novotrške ženske prat v Bistrico in po njej so se vsak dan vračale domov tudi naše race.

Da je vojna, da se na svetu dogaja nekaj hudega, sem dojemala, stara sedem let, le od daleč. Doma sem se počutila varno. Le kadar so nad nami bobnela nemška vojaška letala, težki bombniki in so tulile sirene, me je bilo neskončno strah. Takrat sem, včasih tudi sama, bežala v gozd, kjer sem iskala zavetje.

V začetku marca leta 1943 so pred našo hišo obležale mrtve race pod streli lovca, ki je bil Kamničan. Z njim je bil nemški oficir, za katerega je lovec streljal race. Prepričana sem, da je ločil domače od divjih rac, čeprav je trdil nasprotno. Nemec jih ni vzel, celo opravičil se je za neprijeten dogodek. Takrat se je tudi zame začela prava vojna. Srečala sem se s smrtjo pod streli. Postalo me je strah, spoznala sem, da živimo v nevarnem času, da je življenje ogroženo na vsakem koraku. Mamin in atov zaskrbljen obraz me je kar naprej opominjal, da brezskrbnega otroštva ni več, ne zame in za nobenega otroka. Kljubovati usodi z otroško dušo nisem mogla, zdelo se mi je, da ne bo nikoli konca nevarnosti, ki je visela nad nami. Bala sem se vsakega novega dne.

Prišlo je bratovo pismo. Občutki ob prejemu njegove pošte se ne dajo opisati. Vsi štirje, mama, ata, Minka in jaz, smo z nepopisnim strahom in neskončnim pričakovanjem strmeli v list papirja, saj ga je popisala sinova oziroma bratova roka. Še je živ. Kje je? Kaj nam sporoča? Pismo je bilo cenzurirano, z neštetimi pečati.

Konec septembra leta 1943. Potem so pisma prihajala še poredkeje. Skrb za Franceta je bila iz dneva v dan hujša. Upanje, da se bomo še kdaj videli, je počasi usihalo. Vojna je zahtevala nove in nove žrtve. Fantje so umirali na nemški fronti, kot talci, veliko ljudi je vzela noč, izginili so, ne da bi vedeli kje in zakaj. O domobrancih in partizanih se takrat pri nas vpričo mene ni nihče pogovarjal. Bali smo se samo Nemcev, trepetali pred njihovimi izselitvami, ubijanjem talcev in zapiranjem, vedeli smo tudi za njihova taborišča …

V Begunjah so kot talca ustrelili med drugimi tudi Benkovičevega Cirila, brata moje birmanske botre. Cela Benkovičeva družina je trepetala, kdaj jih bodo izselili, zato so precejšen del svojega imetja shranili pri nas, ker nam zaradi skromnega doma ni pretila taka nevarnost.

Minila sta dva meseca. November se je bližal koncu in z njim Francetov rojstni dan. 29. novembra 1943 bi bil star dvaindvajset let.

Stopiti v tisti november v letu 1943, čeprav samo v duhu, mi je težko. V meni se prebujata nemir in hrepenenje s sanjami o bratu, ki me je imel rad, ki se je igral z menoj in je tudi v pismih pokazal, da čuti do mene posebno topel bratovski odnos.

Konec novembra leta 1943 je sosed prinesel časopis, v katerem je pisalo, da so partizani uničili domobransko postojanko v Grahovem na Notranjskem, zažgali hišo in cerkev, kjer so se ob napadu branili vaški stražarji, fantje, predvsem študentje (bilo jih je okoli trideset, partizanov pa cel bataljon), med njimi tudi mladi pesnik France Balantič, ki je zgorel »v ognju groze«, kakor je sam napovedal v svojih pesmih. Časopis smo dolgo hranili. Da bi se natančno prepričala, kaj je v njem pisalo, sem ga zdaj iskala, a zaman …

Takrat smo domači izvedeli, kje je bil naš France. Kruta resnica o njegovi smrti v ognju v grahovski bitki med partizani in domobranci 24. novembra 1943 nas je za vedno zaznamovala z njegovo odločitvijo za odpor proti komunističnemu režimu in s tem proti OF, ki je po vojni s Komunistično partijo prevzela oblast. Z obsodbo, da se je odločil za »napačno stran«, je bil po vojni izbrisan kot človek in kot pesnik.

Mama je jokala … Strmela sem vanjo, ker nisem razumela, kaj se dogaja. Da se brat ne bo nikoli več vrnil, nisem verjela. Ata se je zaprl vase. Njegov pogled je izražal eno samo globoko žalost. Kako je sestra Minka doživela najstrašnejši dan v našem življenju, si lahko samo predstavljam. Strah pred najhujšim je postal resničnost. In potem – molk. Nihče se o tem ni na glas pogovarjal. Ata je v tovarni sodelavec škodoželjno ogovoril: »Ubili smo ti sina, ker ni bil na pravi strani …« Rana je postajala vedno večja, srce je krvavelo in ata se je moral zaradi »bolezni srca« predčasno upokojiti. Tako se je začela po Francetovi smrti za nas kalvarija, čas tihega trpljenja, ki je po »osvoboditvi« preraslo v bolečino zaradi krivične »obsodbe« mladega pesnika z njegovo poezijo vred.

Ob tragični smrti našega Franceta smo bili še sredi vojne. Leta 1943 je kapitulirala Italija. Nemci so začeli s še hujšim vojaškim pohodom po okupiranih državah, iz dneva v dan je bilo več žrtev, trpljenje ljudi se je stopnjevalo. Če hočem v svojem spominskem zapisu odkriti, kako sem doživljala tisti čas, ne najdem jasne podobe. Vem samo to, da sem hodila v nemško šolo, kjer se nismo dosti učili. Neprestano nas je alarm preganjal iz šole, da smo bežali domov ali v zaklonišče pod Mali grad.

18. decembra 1944 je prišlo iz Ljubljane pismo, ki ga je poslal gospod France Kremžar po nekem znancu, oče prijatelja našega Franceta (oba sta med grahovsko bitko zgorela v Krajčevi hiši). Poslal nam je tudi nekaj člankov iz časopisov, v katerih sta bila omenjena oba Franceta, Kremžarjev in naš. Dobili smo tudi Francetovo pesniško zbirko V ognju groze plapolam, ki je leta 1944 izšla v Ljubljani, zbral, uredil in opombe je napisal dr. Tine Debeljak, pesnikov portret pa je prispeval Marijan Tršar, istočasno je bil izdan tudi Sonetni venec s Tršarjevimi ilustracijami pri založbi Ljudska knjigarna v Ljubljani. Zaradi ilustracij je bil Marijan Tršar po vojni v Teharjah, kjer je spoznal in na lastni koži občutil nečloveško obračunavanje z vsemi, ki so bili kakor koli povezani z »nasprotniki« revolucije.

Minilo je skoraj leto dni od takrat, ko smo izvedeli, da se naš France ne bo vrnil. Ko smo dobili njegove poezije, se mi zdi, da se je med nas naselilo posebno ozračje, specifično v svoji luči, v kateri nam je postalo marsikaj jasno. France nam je s svojo umetniško izpovedjo pomagal preiti iz sveta groze in trpljenja v svet zunaj nas, kar morejo doseči le umetnine metafizičnih kvalitet. Iz otroštva, ki je umiralo z vojnimi dogodki, sem hitro odrasla. Razumela sem, kar so doživljali starši, s sestro sva kljub razliki v letih skupaj trepetali pred neznano prihodnostjo.

Preden se je France pridružil vaškim stražam v Grahovem, je bil interniran v Gonarsu v Italiji. Konec junija 1942 so Italijani izvedli v Ljubljani množične čistke. V Gonars so odpeljali tudi Marijana Tršarja, Francetovega prijatelja, ki nam je povedal, da je France trpel še posebej zaradi lakote, ker ni dobil nobenega paketa od doma. Med Italijo in Nemčijo je bila namreč zapora, zato mu nismo mogli poslati nobenega paketa, pa tudi vedeli nismo, da je v internaciji. Pisal nam je šele, ko se je vrnil v Ljubljano. Izvedeli smo tudi, da so pred tem Marijanu in Francetu ponudili, da bi France kot štipendist študiral v Neaplju orientalistiko, Marijan pa v Firencah slikarstvo, obema je bila namreč odobrena štipendija, a sta jo odklonila, ker se nista hotela vpisati v fašistični GUF. In potem se je zgodilo, kar se je …

Neštetokrat sem že prehodila to pot, ta del svojega življenja, ko sem se morala vživeti v odnos s svojim bratom Francetom, z bratom, ki je stopil v moj svet v zgodnjem otroštvu z vso silo najgloblje navzočnosti resničnega brezčasja. Da lahko pričujem o njem, prihajajo od daleč besede, ki v hipu oživijo s pravim pomenom. Ni mi pa lahko, ker je v spominih polno razpok. Iz njih v nočeh brez spanja vrejo besede, oblečene v svetlobo mladosti, bratove in … moje. Jutro besede prešteje, jih spremeni v tišino, ki glasno odmeva v srcu do naslednje noči.

Ko sem začela pisati za zbornik, ki ga bodo izdali prizadevni kamniški »demosovci«, zvesti zagovorniki vrednot iz časov slovenske osamosvojitve, se nisem zavedala, da bom težko izpolnila njihova pričakovanja. Po pisanju spominov iz druge svetovne vojne, ko sem si pomagala z ohranjenimi pismi, sem nenadoma zašla v zmedo časa, ki me je pogoltnil vase, da sem le s posameznimi drobci iz preteklosti spet zmogla nadaljevati.

Takoj, ko je bilo mogoče po končani vojni priti v Ljubljano, se je mama odločila, da bo šla na Francetovo stanovanje, kjer je imel sobo, preden je odšel v Grahovo. Ker takrat ni vozil ne vlak in ne avtobus, je mama prosila soseda Pirca, Kordina po domače, da jo pelje v Ljubljano. Seveda sem šla z njo tudi jaz, saj brez mene ni smela nikamor, to je bila moja »pravica«, ki sem si jo izborila. Že vožnja z lojtrskim vozom je bila zame posebno doživetje in tudi v Ljubljani, če se ne motim, sem bila takrat prvič. Stanovanje je bilo na Ciglarjevi ulici, to še vem in ga ni bilo težko najti. Gospodinja naju je prijazno sprejela. S sočutjem je govorila o mladem študentu, našem Francetu. Sobo, v kateri je bival France, je že pred časom spraznila in vse, kar je bilo njegovo, je dala v drvarnico ob hiši. Ko sva z mamo zagledali njegovo »zapuščino«, naju je stisnilo pri srcu. Mama je ostala brez besed. Tudi jokati ni mogla, saj je solze že izjokala … Videli sva nekaj njegovih oblačil, razmetanih, nekdo je brskal po njih, in našli sva škatlico z njegovo birmansko uro brez verižice, ki je bila odtrgana, in orglice, ki jih je prav tako dobil za birmo. Na drugem kupu so bili ostanki njegovih knjig. Med njimi nekaj slovarjev, učbenikov in … nepopolna Štrekljeva zbirka Slovenskih narodnih pesmi. Druge so menda odnesli, kdo, gospodinja ni vedela, saj drvarnica ni bila zaklenjena. To je bilo vse. Pobrali sva in zložili v škatlo ter odnesli na voz. Pod konjskimi kopiti na makadamu še danes slišim globoko v duši zamolklo tišino zadnjega poglavja pesnikovega življenja. Življenja pesnika, ki je bil moj brat.

Pripis uredništva: Nadaljevanje prispevka, ki ima naslov Pax optimum rerum bo objavljeno v naslednjih dne, predvidoma 29. 11. 2017, ko se bomo spominjali 96. obletnice rojstva pesnika Franeta Balantiča.

Besedilo je bilo prvič objavljeno v monografiji Prelomna leta, ki je leta 2016 izšla v založbi Društva Demos na Kamniškem.

 
Značke:

1 komentar

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI