Komunistična internacionala (Kominterna), poimenovana tudi tretja internacionala, je bila mednarodna zveza komunističnih strank in sorodnih gibanj z vsega sveta. Leta 1919 jo je v Moskvi ustanovil Lenin. Kominterna je močno posegala v notranje življenje posameznih KP, hkrati pa zagotavljala finančno in organizacijsko pomoč komunističnim funkcionarjem, ki so se borili za državne prevrate in komunistično oblast. Kominterna je imela en sam cilj: izvesti svetovno komunistično revolucijo po vzoru sovjetskega boljševizma. V zahvalo za to pomoč so se komunistične partije v svojem delovanju strogo podrejale ukazom iz Moskve. Člani Kominterne so tesno sodelovali tudi s sovjetsko tajno policijo NKVD. Vodstvo Kominterne je po Leninovi smrti prevzel Stalin, katero je usmerjal tudi po njeni ukinitvi na zahtevo zaveznikov leta 1943. Med slovenskimi člani Kominterne so bili tudi Edvard Kardelj, Matija Maček, Dragotin Gustinčič, Franc Leskošek in drugi …
Zaostrovanje odnosov med Titom in Stalinom
Adam B. Ulam iz ameriške Harvard University v Cambridgu v državi Massachusetts je leta 1952 zapisal, da kdor koli bi pred januarjem leta 1948 napovedoval razkol med Titom in Stalinom, bi bil danes upravičeno čaščen kot politični prerok… Odpravnik poslov na ameriški ambasadi v Beogradu John Cabot, pa je že 07. julija 1947 Washington opozoril, da je jugoslovanski režim »prav tako sumničav, arbitraren, nestrpen do opozicije, fanatičen in nepošten kot ruski. Partizani so zelo raznolika skupina partijcev iz katere bo lahko prišel konflikt interesov z Rusijo, silovit nacionalizem pa bo igral odločilno vlogo, če se razmere zaostrijo.« CIA, Centralna obveščevalna agencija ZDA je slutila, da je bil Stalin že dolgo nejevoljen nad Titom in njegovimi partizani, njihovo gospodarsko politiko, prevelikim spopadanjem z Zahodom in regionalnimi ambicijami, ki so bile premočan izziv prevladi Kremlja komunističnemu svetu. Povrhu vsega pa so konec leta 1947 Jugoslovani z oklevanjem sklenili, da je bila pomoč Moskve nezadostna, izkoriščevalska in slabe kakovosti! V nasprotju z dejanskimi slabimi odnosi med Titom in Stalinom, je Zahod pričakoval njuno združevanje, ne pa razhajanja… Razmere pa so se samo še stopnjevale.
Sredi aprila leta 1948 so ameriški diplomati iz Beograda poročali o okrepljenih oboroženih stražah pred domovi pomembnih partijskih funkcionarjev, zaprtju šole za ruske otroke in o govoricah o odhodu ruskih družin, ki so jih imeli sovjetski svetovalci v Jugoslaviji. To pa še zdaleč ni bilo vse. Maršal Tito, ob začetku zasedanja ljudske skupščine ni dal običajne izjave o zunanji politiki in na železniški postaji v Beogradu ni pozdravil bolgarskega predsednika vlade Jurija Dimitrova ob njegovem potovanju prek Jugoslavije. Na prvomajski proslavi so prevladovali Titovi plakati in gesla, namestnik zunanjega ministra Aleš Bebler pa se je zavzel za povečan obseg anglo – jugoslovanske trgovine, Srđan Prica pa za trgovanje z ZDA. Za povračilo vseh teh »ukrepov« Stalin ni čestital Titu za rojstni dan, 25. maja. Začetek konca zapletanja odnosov, pa je 15. junija 1948 povzročila kritika Tita, objavljena v glasilu Informbiroja, kjer je bilo zapisano, da komunisti ne smejo pretirano hvaliti samega sebe, ne da bi hkrati priznali tudi svoje napake. »Sodu je izbilo dno«, ko Sovjeti niso podprli predloga, da bi bila konferenca o plovbi po Donavi, načrtovana za 30. julij, v Beogradu. Izgovarjali so se, da v Beogradu ni zadovoljivih tehničnih zmogljivosti, kar je izzvalo ostro reakcijo jugoslovanskih diplomatov. Po vsem tem so ameriški analitiki še ugotovili, da je madžarski tisk povsem prenehal poročati o Jugoslaviji.
Ad fontes – k virom!
Ne glede na vse zgoraj napisano, so imeli ameriški agenti velike težave pri spremljanju in ocenjevanju razmer in odnosov sporov med Titom in Stalinom. Kasneje je zgodovinar Jože Pirjevec v predsedniški Trumanovi knjižnici odkril zanimivo poročilo CIA z dne, 18. 11. 1948 o tem sporu dveh komunističnih državnikov. Pričujoči dokument ORE 49 – 48 je CIA deklasificirala skupaj z mnogimi drugimi analizami šele 21. julija 1992. Napoved čistk v drugih komunističnih državah se je kmalu uresničila. Sledili so procesi proti »titoistom« v Češkoslovaški republiki, na Poljskem in Madžarskem ter v Bolgariji. Vprašanje, zakaj mogočni Kremelj ni uspel uvesti učinkovitih disciplinskih ukrepov proti Titu, ekonomsko zlomiti Jugoslavije, izvesti puč ali celo ubiti Tita, še do danes ni bilo pojasnjeno. Tito se je resnično skrbno izogibal ukrepom, ki bi jih Sovjetska zveza uporabila kot izgovor za vojaško intervencijo. Tako pa so se uresničile napovedi o odpovedi pakta o medsebojni pomoči in krepitvi trgovanja z Zahodom. Uresničila se je tudi napoved, da Sovjetska zveza ne bo več podpirala zahtev o slovenski Koroški. Povsem napačno pa je CIA predvidevala takratni razvoj napetosti v Grčiji.
CIA zajame bistvo problema
Ta famozna ocena CIA tudi ni vpoštevala začasnega stopnjevanja radikalnega, sektaškega zaostrovanja kmetijske politike, kolektivizacije na vasi, niti se ni posvetila že neposredno po resoluciji Informbiroja nakazanim trendom v notranji partijski politiki. Priznati pa je treba, da je ameriška obveščevalna služba v komaj dobrih štirih mesecih po objavi resolucije Informbiroja, zadela bistvo problema, še več, nakazala nadaljnje smeri razvoja …V ta čas pa sodijo tudi aretacije in eksekucije številnih Titovih najožjih dolgoletnih komunistov in sodelavcev, starih partizanov, katerih se je po Stalinovih metodah za zmeraj odkrižal. Med njimi so bili Hrvat Andrija Hebrang, Črnogorec Arso Jovanović in mnogi drugi … Srb Sreten Žujović pa je po čudnem naključju ostal živ, vendar do smrti marginaliziran!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
