F. Feltrin: V Poljčah smo se odločili za razpis plebiscita za samostojno Slovenijo

11
526
Franci Feltrin Foto © ARO
Franci Feltrin Foto © ARO

Dan upora praznujmo 10. novembra in ne 27. aprila, saj se na ta dan leta 1941 ni zgodilo prav nič, kar bi morali državljani praznovati.

Bolj ko prebiram dnevne novice, poslušam radio in na TV ekranih gledam obraze visokih političnih in državnih funkcijah, seveda so ti največkrat  visoko izobraženi,  v njih spoznam ljudi, ki so žal mnogi izgubili kompas o morali in poštenju pri upravljanju z državnim premoženjem in podjetji, katerih lastniki smo vsi državljani. Nekoč smo poznali rek, ki je izginil iz slovenske javnosti: »Kraja belih ovratnikov«. Skrbi me za prihodnost mladih, ki danes stopajo na samostojno življenjsko pot, in vnukov, ki se na to pot šele pripravljajo. Zakaj? Ker dobro znani rek pravi: »Zgledi vlečejo.« In kaj na se ob takih pojavih mladi naučijo od starejših?

Franci Feltrin (1943) je bil v letih 1990-1992 delegat v Zboru občin Skupščine RS. Od leta 1994 naprej opravlja različne funkcije v okviru Svetovnega slovenskega kongresa.

23. decembra 1990 smo se na plebiscitu odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 odstotka vseh volivcev. S tem smo Slovenke in Slovenci postavili temeljni kamen naše nove slovenske države.

Odločitev na plebiscitu je bila javna zaveza takratnim delegatom koalicije DEMOS, da morajo storiti vse za uresničitev ljudske volje, izražene na plebiscitu volje večine. In to enotnost je vodeča politika v dveh desetletjih izničila. Politiki so izgubili kompas, pozabili so, da so zastopniki ljudstva, da ljudstvo ni zaradi njih.

Politiki bi se morali zavedati, da država ni v lasti političnih strank, kar se dogaja danes. Ni res, da so nekdanji politiki iz vrst takratnih komunistov zaslužni, da danes živimo v svoji državi. Če bi bila njihova sporočila, ki jih sedaj dnevno in na ves glas razglašajo, resnična, potem bi koalicija DEMOS v času uveljavitve plebiscitarne volje ljudstva (1990-1991) imela bistveno manj težav pri oblikovanju in sprejemanju prepotrebnih pravnih dokumentov, ki so bili potrebni za vzpostavitev državnosti. Še več kot samo to, da ne bi ovirali, če takratni komunisti, danes ‘demokrati’, sodelovali, bi bila potrebna osamosvojitvena zakonodaja lahko veliko bolje usklajena, predvsem pa pravočasno prejeta, s čemer bi pomembno olajšali implementacijo sprejetih odločitev.

Delegati koalicije DEMOS smo, kljub velikemu nasprotovanju nekaterih levih opozicijskih politikov in medijev, ki so širili propagando proti odhodu Slovenije iz Jugoslavije, svojo predvolilno zavezo uresničili, žal pa so bili na volitvah prvega sklica Državnega zbora, ki so bile jeseni leta 1992, nagrajeni kandidati za poslance tistih političnih sil, ki so pot v samostojnost ovirali ali ji celo nasprotovali, po25. letih naše samostojnosti pa so postali vplivni politiki današnjega družbenega razkroja.

Največja ironija je, da predstavniki tistih političnih sil, ki so projektu osamosvajanja nasprotovale, v teh dneh praznujejo četrt stoletja delovanja Državnega zbora in Državnega sveta. Kot nam je vsem poznano, sta bila oba najvišja zakonodajna organa ustanovljena na podlagi slovenske Ustave, ki so jo sprejeli delegati (1990–1992) takratne osamosvojitvene skupščine. Poslanci Državnega zbora, izvoljeni leta 1992, so se v poslanske klopi usedli, ko je bila Slovenija že mednarodno priznana samostojna država in pri njihovem delu ni bilo več ne notranjih in ne mednarodnih ovir, kot so jih doživljali njihovi predhodniki, delegati koalicije DEMOS.

Slovenska država ni nastala v desetih dneh vojne, kot danes še vedno mnogi pišejo in razlagajo, tudi nekateri zgodovinarji. Pot do osamosvojitve je trajala leto dni. V letu dni je takratna politična koalicija DEMOS, v pogojih pravil takratne Skupščine RS, ki so jo sestavljali trije domovi, in Izvršnim svetom RS, oblikovala in sprejemala vse potrebne pravne in zakone, listine in deklaracije, ki so bili zakonska podlaga, da je je bila 25. junija 1991, na skupni seji vseh treh zborov tedanje Skupščini RS razglašena samostojna držav Slovenija, 26. junija 1991 pa je bila ta odločitev na Trgu Republike javno razglašena na slovesnosti pred nekaj deset tisoč zbrano množico.

In potem je sledila 10. dnevna vojna, v kateri sta slovensko samostojnost ubranili takratna slovenska Milica in Teritorialna obramba, katere prvega postroja v Kočevski reki, 17. decembra 1990, se takratni predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije Milan Kučan, ni hotel udeležiti. S tem je takrat Kučan pokazal, da ne priznava TO, ki je takrat bila, v to smo bili prepričani delegati koalicije DEMOS, ključna in edina realna sila, ki lahko ubrani slovensko suverenost in samostojnost Slovenije. Da je temu res tako, sta nam na tajnem posvetu Demosovih delegatov, ta je bil v Poljčah 9. in 10. novembra leta 1990, zagotovila Janeza Janša, takrat sekretar za obrambo, in Igor Bavčar, sekretar za notranje zadeve Igorja Bavčarja. Oba sta svoje naloge tudi izpolnila in s svojimi postrojenji ubranila slovensko samostojnost in zagotovila državno suverenost. To so bile zaveze in vrednote, ki bi jih morala tudi današnja politika spoštovati.

Predlagam, da dan upora praznujemo 10. novembra in ne 27. aprila, saj se na ta dan leta 1941 ni zgodilo prav nič, kar bi morali državljani praznovati. 9. in 10. novembra leta 1990 pa so se v Poljčah na Gorenjskem zbrali tedanji delegati vladne koalicije Demos, ministri in nekateri strokovni sodelavci, ki so sprejeli odločitev za razpis referenduma, ki je dokumentirana – obstajajo zapisniki, na katerem bi se ljudstvo odločilo o nadaljnjem bivanju v Jugoslaviji oziroma o odcepitvi in ustanovitvi samostojne države Slovenije.

Kar se je tudi zgodilo. 23. decembra 1990 smo se volivke in volivci na plebiscitu odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji.

11 KOMENTARJI

  1. Povsem razumen predlog.

    Učinkovit upor proti tuji nadvladi je tisti, ki je omogočil rojstvo naše slovenske države !

    Zato je prav, da se uvede 10. november kot dan upora.

    Če tega noče levica, pa naj ta dan praznuje vsaj desnica!!!!

  2. Naj se razčisti, kakšen upor bomo praznovali!

    Ali tisti, ki je omogočil, da nismo mogli uveljaviti svoje narodne, ekonomske, kulturne ter ustvarjalne amostojnosti ali tisti, ki je to omogočil

  3. Natančneje:

    Ali tisti, ki nam je onemogočil, da bi uveljavili svojo narodno, kulturno, ekonomsko in ustvarjalno samostojnost ali tisti, ki nam je to omogočil?!

  4. Življenjsko logičen odgovor je lahko le eden:

    Praznovali bomo tisti upor, ki nam je omogočil ustanovitev slovenske države in s tem naše narodne, kulturne, ekonomske in ustvarjalne samostojnosti!

  5. Ta datum pa tudi vključuje upor proti okupatorjem druge in prve svetovne vojne, ki so napadli slovensko ozemlje.

  6. Vsekakor bi moral biti datum upora na tisti dan, ki zadeva rojstvo samostojne Slovenije.

    Odločiti se je treba ali je to 10. november – razpis referenuma o plebiscitu

    ali datum, ko je zapustila Slovenijo JLA
    ali dan plebicita s katerim smo se z ogromno večino odločili za samostojno Slovenijo.

    • Vse, kar ste napisali je smiselno.

      Na rojstvo samostojne Slovenije z izidom plebiscita je sicer že vezan 26. december – “dan samostojnosti in enotnosti”. Določen je z Zakonom o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, in sicer je bil najprej uveljavljen z 22. 11. 1991 kot “dan samostojnosti”, nato pa z novelo zakona od 15. 10. 2005 kot “dan samostojnosti in enotnosti”.

      Od 22. 11. 1991 dalje pa je 27. april uveljavljen kot “dan upora proti okupatorju”.

      Morda tole kaj pomaga: »predsedstvo OF s svojim predsednikom, tajnikom in blagajnikom se je konstituiralo maja 1941 v zasebnem stanovanju dr. Neubauerja na Vilharjevi cesti. To predsedstvo je opravljalo svojo funkcijo do januarja 1943« (besede Jožeta Rusa v: Tovariš, št. 17/1971, stran 8). Hočem reči, ob govoru o uporu zoper dobro naoljeni mlin (“današnje organizacije”) bi bilo dobro, nekoč, precizirati, zoper koga je upor.

  7. Dan upora je najbolj smiseln tisti dan, ko se je Slovenija z orožjem uprla agresiji JLA in si z njim zagotovila državno samostojnost.
    To pa je menda 26. junij.

  8. Nobenega praznovanja kakšnih uporov ne potrebujemo. In tudi 26. december bi moral biti dan neodvisnosti!

  9. A se vam ne zdi, da bi morali ukrepati zoper ugrabitev države ?

    Menda ni demokratično “čakat na naslednje volitve”.
    To delajo prevarantje. Gledajo vstran. Ja, tudi cerkev.

  10. Spomenik Slovenskemu sodstvu in MAFIJSKI državi !
    ______________________________
    Disciplinsko sodišče prve stopnje pri vrhovnem sodišču je v začetku tedna

    končalo disciplinski postopek proti sodnici Tini BENČIČ,
    sodnici okrajnega sodišča v Piranu,

    in jo za leto dni premestilo na drugo okrajno sodišče znotraj koprskega okrožja.
    ……………………………………………………
    Sodnico k je že pred 25 leti na tuji zemlji na črno zgradila hišo,
    sama pa izvajala deložacije državljanov so premestili !!

    Niso je takoj vrgli iz sodniške službe in v zapor – ampak PREMESTILI !!
    ______________________________
    Sodišča to že dolgo vedo a niso ukrepali, do pritiska medijev.
    Tudi prijava inšpektorju je bila že pred 7 leti in zgodilo se ni nič !??

    MAFIJA nam upravlja državo !
    ______________________________
    http://www.primorske.si/kronika/sodnico-zaradi-crne-gradnje-premestili

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite