Dan upora praznujmo 10. novembra in ne 27. aprila, saj se na ta dan leta 1941 ni zgodilo prav nič, kar bi morali državljani praznovati.
Bolj ko prebiram dnevne novice, poslušam radio in na TV ekranih gledam obraze visokih političnih in državnih funkcijah, seveda so ti največkrat visoko izobraženi, v njih spoznam ljudi, ki so žal mnogi izgubili kompas o morali in poštenju pri upravljanju z državnim premoženjem in podjetji, katerih lastniki smo vsi državljani. Nekoč smo poznali rek, ki je izginil iz slovenske javnosti: »Kraja belih ovratnikov«. Skrbi me za prihodnost mladih, ki danes stopajo na samostojno življenjsko pot, in vnukov, ki se na to pot šele pripravljajo. Zakaj? Ker dobro znani rek pravi: »Zgledi vlečejo.« In kaj na se ob takih pojavih mladi naučijo od starejših?
Franci Feltrin (1943) je bil v letih 1990-1992 delegat v Zboru občin Skupščine RS. Od leta 1994 naprej opravlja različne funkcije v okviru Svetovnega slovenskega kongresa.
23. decembra 1990 smo se na plebiscitu odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 odstotka vseh volivcev. S tem smo Slovenke in Slovenci postavili temeljni kamen naše nove slovenske države.
Odločitev na plebiscitu je bila javna zaveza takratnim delegatom koalicije DEMOS, da morajo storiti vse za uresničitev ljudske volje, izražene na plebiscitu volje večine. In to enotnost je vodeča politika v dveh desetletjih izničila. Politiki so izgubili kompas, pozabili so, da so zastopniki ljudstva, da ljudstvo ni zaradi njih.
Politiki bi se morali zavedati, da država ni v lasti političnih strank, kar se dogaja danes. Ni res, da so nekdanji politiki iz vrst takratnih komunistov zaslužni, da danes živimo v svoji državi. Če bi bila njihova sporočila, ki jih sedaj dnevno in na ves glas razglašajo, resnična, potem bi koalicija DEMOS v času uveljavitve plebiscitarne volje ljudstva (1990-1991) imela bistveno manj težav pri oblikovanju in sprejemanju prepotrebnih pravnih dokumentov, ki so bili potrebni za vzpostavitev državnosti. Še več kot samo to, da ne bi ovirali, če takratni komunisti, danes ‘demokrati’, sodelovali, bi bila potrebna osamosvojitvena zakonodaja lahko veliko bolje usklajena, predvsem pa pravočasno prejeta, s čemer bi pomembno olajšali implementacijo sprejetih odločitev.
Delegati koalicije DEMOS smo, kljub velikemu nasprotovanju nekaterih levih opozicijskih politikov in medijev, ki so širili propagando proti odhodu Slovenije iz Jugoslavije, svojo predvolilno zavezo uresničili, žal pa so bili na volitvah prvega sklica Državnega zbora, ki so bile jeseni leta 1992, nagrajeni kandidati za poslance tistih političnih sil, ki so pot v samostojnost ovirali ali ji celo nasprotovali, po25. letih naše samostojnosti pa so postali vplivni politiki današnjega družbenega razkroja.
Največja ironija je, da predstavniki tistih političnih sil, ki so projektu osamosvajanja nasprotovale, v teh dneh praznujejo četrt stoletja delovanja Državnega zbora in Državnega sveta. Kot nam je vsem poznano, sta bila oba najvišja zakonodajna organa ustanovljena na podlagi slovenske Ustave, ki so jo sprejeli delegati (1990–1992) takratne osamosvojitvene skupščine. Poslanci Državnega zbora, izvoljeni leta 1992, so se v poslanske klopi usedli, ko je bila Slovenija že mednarodno priznana samostojna država in pri njihovem delu ni bilo več ne notranjih in ne mednarodnih ovir, kot so jih doživljali njihovi predhodniki, delegati koalicije DEMOS.
Slovenska država ni nastala v desetih dneh vojne, kot danes še vedno mnogi pišejo in razlagajo, tudi nekateri zgodovinarji. Pot do osamosvojitve je trajala leto dni. V letu dni je takratna politična koalicija DEMOS, v pogojih pravil takratne Skupščine RS, ki so jo sestavljali trije domovi, in Izvršnim svetom RS, oblikovala in sprejemala vse potrebne pravne in zakone, listine in deklaracije, ki so bili zakonska podlaga, da je je bila 25. junija 1991, na skupni seji vseh treh zborov tedanje Skupščini RS razglašena samostojna držav Slovenija, 26. junija 1991 pa je bila ta odločitev na Trgu Republike javno razglašena na slovesnosti pred nekaj deset tisoč zbrano množico.
In potem je sledila 10. dnevna vojna, v kateri sta slovensko samostojnost ubranili takratna slovenska Milica in Teritorialna obramba, katere prvega postroja v Kočevski reki, 17. decembra 1990, se takratni predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije Milan Kučan, ni hotel udeležiti. S tem je takrat Kučan pokazal, da ne priznava TO, ki je takrat bila, v to smo bili prepričani delegati koalicije DEMOS, ključna in edina realna sila, ki lahko ubrani slovensko suverenost in samostojnost Slovenije. Da je temu res tako, sta nam na tajnem posvetu Demosovih delegatov, ta je bil v Poljčah 9. in 10. novembra leta 1990, zagotovila Janeza Janša, takrat sekretar za obrambo, in Igor Bavčar, sekretar za notranje zadeve Igorja Bavčarja. Oba sta svoje naloge tudi izpolnila in s svojimi postrojenji ubranila slovensko samostojnost in zagotovila državno suverenost. To so bile zaveze in vrednote, ki bi jih morala tudi današnja politika spoštovati.
Predlagam, da dan upora praznujemo 10. novembra in ne 27. aprila, saj se na ta dan leta 1941 ni zgodilo prav nič, kar bi morali državljani praznovati. 9. in 10. novembra leta 1990 pa so se v Poljčah na Gorenjskem zbrali tedanji delegati vladne koalicije Demos, ministri in nekateri strokovni sodelavci, ki so sprejeli odločitev za razpis referenduma, ki je dokumentirana – obstajajo zapisniki, na katerem bi se ljudstvo odločilo o nadaljnjem bivanju v Jugoslaviji oziroma o odcepitvi in ustanovitvi samostojne države Slovenije.
Kar se je tudi zgodilo. 23. decembra 1990 smo se volivke in volivci na plebiscitu odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji.
