Razdvajanje slovenskega naroda

Tamara Griesser Pečar 16.12.2017 6:30
 
Ljubljanski sokol je leta 1934 svečano proslavil svojo petdesetletnico delovanja. Na proslavljanje so bili povabljeni tudi cerkniški sokoli. Cerkniški sokoli so na tej prireditvi aktivno sodelovali. Fotograf F. Hudnik je takole slikal cerkniške sokole, ki so tekmovali v orodni telovadbi. (https://stareslike.cerknica.org/)

Ljubljanski sokol je leta 1934 svečano proslavil svojo petdesetletnico delovanja. Na proslavljanje so bili povabljeni tudi cerkniški sokoli. Cerkniški sokoli so na tej prireditvi aktivno sodelovali. Fotograf F. Hudnik je takole slikal cerkniške sokole, ki so tekmovali v orodni telovadbi. (https://stareslike.cerknica.org/)

Do sedaj je veljalo kot neizpodbitno dejstvo, da so bile ustanovne skupine PIF (oz. OF) poleg KPS še deli krščanskih socialistov, »levi« Sokoli in levi intelektualci. Študija o Sokolih z naslovom Prevarani Sokoli postavlja prav udeležbo Sokolov pod vprašaj, ker sta bila dva ustanovna člana PIF (Zoran Polič in Franjo Lubej) že leta zaradi širjenja komunistične ideologije iz Sokola I – Tabor izključena, Josip Rus, pa za udeležbo v PIF ni imel prav nobene funkcije ali pooblastila, da nastopa v imenu Sokolov.

V Sloveniji med ljudmi različnih mnenj in stališč ni pravega dialoga. Razširjeno je zmotno mnenje, da je vsako drugačno politično stališče takoj znak razkola in da je vsakdo, ki zastopa drugačno mnenje vsaj nasprotnik, če ne celo sovražnik. To je vsekakor posledica enoumja, ki je bilo značilno za obdobje komunističnega režima. Komunistična oblast je, kot je značilno za totalitarne oblasti nasploh, izključevala vse, kar se je njenim oblastnim aspiracijam zoperstavilo – in sicer z vsemi sredstvi vse do do psihične in fizične likvidacije, prosto po motu, da cilj posvečuje sredstva. Tam, kjer ni delitve oblasti, kjer  človekove pravice niso zapisane zgolj na papirju, kjer ni enakosti pred zakonom, kjer ne velja nedotakljivost človekovega življenja, tudi ni svobode izražanja in veroizpovedi, ni svobodnih medijev in ne svobode znanosti in umetnosti.

Čeprav so se današnji šolarji in večina študentov rodili v svobodni državi, v kateri ustava zagotavlja človekove pravice, so njihovi učitelji in profesorji še velikokrat obremenjeni s starim mišljenjem, ki ga posredujejo svojim učencem. V času komunističnega totalitarnega režima je bil namreč temelj vsega izobraževanja in vzgajanja v šolah marksistično ateistična ideologija. Komunistični režim je s tem zapustil močne sledove na povojnih generacijah.

V ustaljenih demokracijah, kar žal Slovenija ni, je dialog med različnimi družbenimi in političnimi strujami nekaj povsem običajnega, nekaj kar pripomore k temu, da družba napreduje. Biti pripravljen spoznati diametralno nasprotna stališča, biti pripravljen se tudi nekaj novega naučiti in postaviti svoje lastno stališče vedno znova pod vprašaj, biti odprt za to, da imajo tudi drugače misleči svoj prav, da nihče nima monopola nad resnico – vse to je podlaga za sobivanje in demokracijo. Izmenjava mnenj je predpogoj za skupno življenje v demokratični družbi. Ta je včasih lahko zelo vroča in vehementna, lahko jo spremljajo tudi nesoglasja, pride lahko tudi do določenih delitev, ne pride pa do razkola, ki je tipičen za slovensko družbo kot posledica tega, kar se je zgodilo v Sloveniji predvsem v času druge svetovne vojne in se je nadaljevalo v času komunističnega totalitarnega režima vse do razpada. Žal je ta razdvojenost zelo prisotna še danes.

Dovolite mi, da citiram teologa Aleša Ušeničnika, katerih dela so se leta 1945 znašla na spisku prepovedanih del, leta 1948 pa so ga izključili iz članstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti.[1] V Zborniku Zimske pomoči je leta 1944 zapisal: »Za sociologa je najbolj gotovo to, da se bodo morali narodi odločiti glede komunizma […] Naj zmaga kdor koli, komunizem je tako silen svetovni pojav, da ni mogoče mimo njega. Ali si zanj ali si proti njemu […] Če zmaga komunizem, bo zmagal z vso silo. Vse, kar se mu je upiralo, bo imel za sovražno moč, ki jo je treba streti, streti z vsem, v čemer se ta moč vtelesuje, streti s pokoljem življenja in uničenjem kulture. Komunizem ne potrebuje evropske kulture, kakor ne potrebuje krščanstva, religija in kultura mu je marveč sovražna ovira, ki jo je treba čimprej in čim koreniteje odpraviti. Zato komunizem povsod začenja s pokolji in uničenjem duhovnih kulturnih dobrin. To ni le spričano dejstvo, temveč je za komunizem neka psihološka nujnost: Marxov in Leninov komunizem bi sam sebe zanikal, če bi zanikal revolucijo, in sicer krvavo, v krvi okopano revolucijo. To nas čaka, če ruski komunizem zmaga – mnogim smrt, vsem pa ‚barbarstvo’, kakor je dejal Pij XI..«[2]

Po razpadu Habsburške monarhije leta 1918 je večina Slovencev podpirala avtonomijo Slovencev v novo nastali Kraljevini SHS, stališče, ki ga je zastopala najmočnejša stranka, namreč Slovenska ljudska stranka, medtem ko so bili liberalci bolj centralistično usmerjeni. Kljub temu, da so bila idejna nasprotovanja med katoliškim in liberalnim taborom precejšnja, pa sta, kot navaja Jurij Perovšek v monografiji V zaželeni državi, »katoliška in liberalna politika v ključnih idejnopolitičnih vprašanjih časa med obema svetovnima vojnama dosledno odklonili totalitaristične sisteme moderne – komunizem, fašizem in nacizem«.[3] Delovanje Komunistične partije pa je bila s sklepom ministrskega sveta Kraljevine SHS 29. decembra 1920 s posebnim razglasom, znanim kot Obznana začasno, do sprejema ustave, prepovedano, dokončno pa je bila vsaka komunistična dejavnost prepovedana 2.avgusta 1921 z »Zakonom o zaščiti javne varnosti in reda v državi«, po nameravanem napada na regenta Aleksandra in uspelem atentatu na notranjega ministra Milorada Draškoviča. Komunističnim poslancem so odvzeli mandate z utemeljitvijo, da pripravljajo državni prevrat.

Slovenski narod je preizkusil vse tri totalitarne sisteme. Zapustili so globoke sledi, predvsem pa komunizem, ker je trajal najdlje. Medtem ko ni večjega razhajanja mnenj o nadvse nizkotnih in mednarodnopravno ter moralno neopravičljivih dejanjih fašizma in nacionalsocializma, veljajo zločini komunizma za manj obsodbe vredni, da deloma celo povsem neprimerljivi s početjem fašistov in nacionalsocialistov. In to čeprav Črna knjiga komunizma prepričljivo prikazuje, da je komunizem povzročil najmanj 95 milijonov smrtnih žrtev po celem svetu. Dejansko jih je bilo še več, ker niso žrtve vseh držav enako temeljito obdelane. Še vedno nekateri zgodovinarji in pretežen del publicistike dela veliko razliko med totalitarnimi sistemi. Seveda ne gre za to, da bi jih enačili. Nacionalsocializem in fašizem sta v večkratnem smislu nekaj drugega kot komunizem. Gre za to, da vse totalitarne pojave in režime, tudi komunizem, ocenjujemo na podlagi istih kriterijev – in da ne delamo razlik med žrtvami.

Kdor hoče zgodovinsko in pravno presojati razmere v Sloveniji med drugo svetovno vojno, ki so v veliki meri odgovorni tudi za današnjo razdvojenost naroda, mora odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj – predvsem o pravnem položaju in resničnem delovanju Osvobodilne fronte (OF), vrhovne organizacije tako imenovanega »narodnoosvobodilnega boja«. Ko je Nemčija 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo, so bili komunisti nemški zavezniki. KPS je bila sekcija Komunistične partije Jugoslavije in kot taka vključena v Kominterno. Vezali sta jih je torej dve pogodbi, Hitler-Stalin pakt (23.avgusta 1939) in Mejna in prijateljska pogodba (28. 9. 1939). Komunistična partija Slovenije (KPS) (tudi ne KPJ) zato ni organizirala upora proti okupatorju, pač pa je ustanovila 26. aprila 1941 (in ne 27. aprila) »Protiimperialistično fronto« (PIF), ki ni bila naperjena proti okupatorjem, temveč, že ime samo to pove, proti angleškim, francoskim, ameriškim imperialistom – tudi proti nemškim in italijanskim, kadar so se tudi v očeh komunistov izkazali za imperialiste, kar pa okupatorji v njihovih očeh niso bili – in proti domači „kapitalistični gospodi“, ki se je „zatekla pod angleško imperialistično okrilje.« Edvard Kardelj, glavni ideolog KPJ, je še leta 1944 na Rogu razlagal: »Vojna med Anglijo in Nemčijo od leta 1939 do 1941 je bila imperialistična, torej krivična. S Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil. Vojna med Anglijo in Nemčijo je postala pravična.« Razlagal je tudi: »Fašizem je samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata.[…] Glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem.«[4]

Desetletja po vojni je bil 27. april praznik »dneva Osvobodilne fronte«, danes pa je državni praznik, ki bi ga naj slavili kot »dan upora«, čeprav na ta dan še ni bilo OF in tudi ne upora. Je torej praznik brez vsebine. Kako naj mladim to povemo, če še danes nismo pripravljeni sprejeti zgodovinske resnice? Slovenska polpretekla zgodovina je prežeta z različnimi skonstruiranimi miti – političnimi miti –, ki so komunističnim strategom po vojni služili za konsolidacijo svoje politične usmeritve.  Racionalni argumenti in dokazi pri tem stopajo popolnoma v ozadje. Prikazi so črno-beli in ne poznajo nobene diferenciacije, v veliki meri pa so popolni falsifikati. Prav danes ob predstavitvi študije o Sokolih bo spet eden teh mitov pristal na smetišnici zgodovine.

Šele po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, ko je SZ, ki je začela vojno na strani Tretjega Rajha, stopila na stran zahodnih zaveznikov, se je situacija za KPS spremenila, V interesu SZ je bilo, da se PIF preusmeri v boj proti okupatorju, zato se je iz taktičnih razlogov preimenovala v OF. Cilj je ostal isti: revolucija in prevzem oblasti. Takrat je napočila priložnost, ki jo je imel v mislih Kardelj oktobra 1940, ko je v Zagrebu napovedal, »da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze[5]

Neposreden boj z okupatorjem so komunisti povezovali z bojem za revolucijo in nov (socialističen) red. Tu torej ni šlo samo za spopad s tujo oblastjo, ampak tudi za nov družbeni red, ki si ga večina ljudi sploh ni želela. Prilaščanje monopola oz. izključne pravice OF do odpora je zastrupilo ozračje med Slovenci v času, ko bi bilo nujno združevanje vseh sil proti okupatorju – tako socialističnih, kot krščanskih in liberalnih. Kot pravi odpor je veljalo le tisto, kar je služilo njihovim ciljem. Tisti, ki so mislili drugače, so bili razglašeni za izdajalce. Proti njim so bila dovoljena vsa sredstva, prav do umora in terorja. Taka usmeritev je povzročila državljansko vojno. Vprašati se moramo kaj je komunističnim revolucionarjem dajalo pravico, da so nastopali kot edini zakoniti varuhi reda in predstavniki »ljudstva«. Da so to bili, v delu slovenskega zgodovinopisja in publicistike do danes velja ko nekakšna dogma. Dolgo se tega nihče ni smel dotakniti, ne da bi v očeh javnosti postal skoraj izdajalec in (ali) fašist.

Komunisti so vedeli, da je KPS prešibka, da bi se sama uveljavila. Bila je, kot se je izrazil Boris Kidrič, samo »ozka sekta«.[6] Po oceni zgodovinarke Vide Deželak-Barič je na začetku vojne imela pribl. 1280 članov.[7] Z razširjeno osnovo, skrita za zelo priljubljeno idejo osvoboditve, je skrbno pazila, da v ospredje ni potiskala sebe ampak „firmo” OF. Misel o zbirališču odpora je pri prebivalstvu najprej padla na plodna tla. KPS sama ne bi mogla za seboj zbrati niti potrebnega števila aktivistov in pripadnikov, potrebovala je torej sopotnike in privržence, ki bi, drugače kot oni sami, pripeljali številne pristaše. Te sopotnike so komunisti popolnoma v Leninovem duhu imenovali „zaveznike”. Z izredno strateško, politično in propagandno spretnostjo je KP uspelo, da so iz OF in partizanske vojske napravili svoje orodje. »Zavezniki« torej nikakor niso bili enakopravni partnerji. Ko jih niso potrebovali več, so bili z dolomitsko izjavo (1.3.1943) formalno odstranjeni. Ravnanje z „zavezniki” je popolnoma ustrezalo Leninovim predstavam. Med oktobrsko revolucijo je komunistom naročil, naj domače »zaveznike izkoristijo in ne podpirajo«.[8] Seveda pa je po študiji, ki bo danes predstavljena, potrebno postaviti pod vprašaj tudi nekatere tim. »zaveznike«. Do sedaj je veljalo kot neizpodbitno dejstvo, da so bile ustanovne skupine PIF (oz. OF) poleg KPS še deli krščanskih socialistov, »levi« Sokoli in levi intelektualci. Študija o Sokolih z naslovom Prevarani Sokoli, ki sta jo napisala Ivan Čuk in Aleks Leo Vest, izdal pa jo je pravkar Študijski center za narodno spravo, postavlja prav udeležbo Sokolov pod vprašaj, ker sta bila dva ustanovna člana PIF (Zoran Polič in Franjo Lubej) že leta 1939, torej dve leti pred ustanovitvijo PIF, na društvenem disciplinskem sodišču, na tim. Taborskem procesu zaradi širjenja komunistične ideologije iz Sokola I – Tabor izključena, Josip Rus, ki ni bil član istega društva, pa za udeležbo v PIF ni imel prav nobene funkcije ali pooblastila, da nastopa v imenu Sokolov.

Komunistične organizacije v Sloveniji so se pogosto bolj ukvarjale z domnevnimi izdajalskimi rojaki, kot pa neposredno z okupacijskimi oblastmi. Težava pri presojanju časa okupacije v Sloveniji je, da tu pravzaprav ni šlo samo za boj zatiranih Slovencev proti tujemu zatiralcu, ampak obenem za boj revolucionarnih Slovencev proti pripadnikom tradicionalnega tabora s pogledom na čas po vojni. Zato tudi na vprašanja o izdaji in kolaboraciji ni enostavnega odgovora, kot to počne komunistično zgodovinopisje in publicistika. Zanjo ne more biti drugega poštenega odpora kot samo komunistični.

Od vsega začetka se je razvijalo dvoje povsem različnih stališč obeh taborov, ki sta si stala nasproti med vojno oz. državljansko vojno. Medtem ko je tradicionalni tabor – Slovenska ljudska stranka (SLS), liberalci in socialni demokrati – zagovarjal strogo legalistično stališče in je priznaval jugoslovansko begunsko vlado z Dražo Mihajlovićem kot vrhovnim poveljnikom, so si komunisti prizadevali za nasilen prevrat družbenega sistema. Tradicionalni tabor se je zavzemal za to, da bi ljudstvo po osvoboditvi določilo svojo lastno vladavino, revolucionarni tabor je novo oblast diktiral. Naj je kdo pripadal tej usmeritvi ali pa tim. »narodnoosvobodilni« pod diktatom KPS – v očeh Slovencev je to bila obenem odločitev med Londonom ali Moskvo, tudi če se je na koncu, po sporazumu Tito-Šubašić leta 1944, tudi britanska vlada obrnila k Titu in partizanom. Nasprotja iz tistih časov razdvajajo Slovence še danes.

[1] Aleš Gabrič, »Izključevanje Ušeničnika iz javnosti«, Aleš Ušeničnik, 1868-1952. Čas in ideje, ur. Matija Ogrin in Janez Juhant, Mohorjeva družba, Celje-Ljubljana 2004, str. 77-88.

[2] Aleš Ušeničnik, „Iz socioloških meditacij“, Zbornik Zimske pomoči, Ljubljana 1944, str.273- 274, 276.

[3] Jurij Perovšek, V zaželjeni deželi. Slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941, Razpoznavanja/Recognitiones 9, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009, str. 13.

[4] Vida Deželak-Barič, »Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev“,  Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1.2,  str. 144-146

[5] Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204.

[6] AS, dislocirana enota I, fond 7, škatla 131; Dokumenti II, dok. 98, str.211. Partijska konfernca v Koèevskem rogu.

[7]Deželak-Barič, KPS 1941, str. 94.

[8] Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, Celovec 1988, str. 238.

 
Značke:

20 komentarjev

  • Franc Mihič

    Tito je sam izjavil, da je zanj najpomembnejši boj proti četnikom: “jer jedino oni bi mogli ogroziti našu revoluciju (z okupatorji- Nemci bodo opravili zavezniki).”

    Milovan Džilas; Revolucionarni rat , London 1980;
    http://www.blic.rs/vesti/drustvo/najveca-kontroverza-nob-a-milovan-djilas-zasto-smo-skrivali-da-pregovaramo-sa-nemcima/y1lx9p6

    • Franc Mihič

      Zakaj so torej po kapitulaciji Italije partizani naprej unučili postojanko plave garde v Grčaricah, ki ji nihče ni prišel v pomoč, čemur je sledil kočevski proces, kjer so bili plavogardisti obsojeni in pobiti, njihovi grobovi paa zelo zapuščeni, npr.na Travni gori!

  • Franc Mihič

    »Usodna politika Slovenske zaveze oziroma njenega vsemogočnega klerikalnega dela je v Sloveniji preprečila zmago Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini. A je zato povzročila tudi poraz klerikalne strankarske vojaške organizacije po italijanski kapitulaciji.
    Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je prišlo do strašne tragedije: t.i. Slovenska narodna vojska (tj. Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja zapustila t.i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in predali Titovim partizanom na milost in nemilost.
    Okrog 11.000 odličnih borcev je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihajlovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
    Vir: Knjiga, Založba, Maribor PRO&ANDY 2006, Marijam F. Krajnc, generalmajor v pokoju in Slobodan Kljakić: Plava garda –Poveljnikovo zaupno poročilo, stran11 in 51.
    http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/K06-plava-garda.html

  • svitase

    Čestitke avtorici! Briljantno na kubik!!!

  • Franc Mihič

    V dopolnitev spomina:
    Žrtve med Slovenci med 2. sv. vojno in po njej.
    V seznam slovenskih žrtev med 2. sv. vojno in po njej, Inštituta za novejšo zgodovino, je vpisanih več kot 99.706 slovenskih žrtev.
    Največ so jih zakrivili nemški okupatorji, 31.000 žrtev. Skupaj s povojnimi poboji je komunistična stran povzročila približno 24.000 žrtev.
    Po statusu pa je bilo največ žrtev med partizanskimi borci, skupno okrog 30.000, prav toliko pa tudi med civilnim prebivalstvom.
    Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil čez 6.400 žrtev.
    Protirevolucionarni tabor je zakrivil smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah.
    V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev.

    Vir:Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev
    Intervju z zgodovinarko Vido Deželak Barič
    10. junij 2012 ob 06:22
    Ljubljana – MMC RTV SLO
    http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939
    ŽRTVE TOTALITARIZMOV V EVROPI
    Samo v Evropi je bilo zaradi fašistične, nacistične in komunistične ideologije pobitih 37 milijonov ljudi.
    Po ocenah zgodovinarjev so komunistični režimi v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi pobili 21 milijonov ljudi, predvsem političnih nasprotnikov.
    Pod vodstvom komunističnega voditelja Josipa Broza Tita so v letih 1945 do 1951 v Sloveniji in Jugoslaviji, po trditvah notranjega ministra Aleksandra Rankovića, pobili 586.000 ljudi, več kot 3.7 milijonov pa so jih obsodili na različne zaporne kazni.
    Eden najbolj brutalnih totalitarnih režimo, nacionalsocializem, je pobil najmanj 15 milijonov ljudi. Italijanski fašisti so odgovorni za smrt za najmanj 400.000 ljudi.

    Viri: Odmevi RTV SLO, 23.08.2016 :
    http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-odmevi/174422608

  • Franc Mihič

    Partizanski komandant Franc Sever – Franta, letalski polkovnik JLA, ki se je ob koncu vojne pogajal tudi o predaji ustašev, je na RTV SLO 1, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu po vrnitvi iz študijev in bivanja v SZ, po končani 2. svetovni vojni, ob vrnitvi v Beograd, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, najprej zabičali, da mora o tem molčati- Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE mu je dejal:
    »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«
    http://tvslo.si/predvajaj/intervju-franc-sever-franta/ava2.163832398/

  • Franc Mihič

    Življenje in smrt Titovega nasprotnika, je knjiga o četništvu, ki odpira nekatere nove poglede na medvojno partizansko nasilje, ki je ob neznatni škodi, povzročeni okupatorju, privedlo do strašnega fizičnega in duhovnega razdejanja med Slovenci
    Ta Simićeva življenjska zgodba na smrt obsojenega, usmrčenega in pred kratkim sodno ponovno obravnavanega generala bo verjetno vzbudila različne odmeve.
    Še dandanes in tudi v Sloveniji nekdanji revolucionarji slavijo odločitve političnih skrajnežev, ki so med drugo svetovno vojno na sto tisoče mladih rojakov pahnili v smrt, da bi sebi prislužili večno slavo.
    Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo z britanskim premierom, če bi potegnil takšno potezo. Britanci so imeli v 2. svetovni vojni po vsem svetu približno 450 tisoč mrtvih, v Jugoslaviji, kjer so potekali omejeni lokalni spopadi, pa je bilo žrtev vsaj dvakrat več!
    http://www.emka.si/draza-zivljenje-in-smrt-titovega-nasprotnika/PR/1435948,11482

  • ZigaStupica

    (mm, diši jutranja kava)

    Gospod Mihič, dobro jutro,

    Pod ta članek ste vrgli Đilasa, pa dobro no. In kaj sledi?, eksplozija “neme” rezprave s citati iz Sobotne priloge, Dnevnika, One. Jaz vas sicer preberem, precej tudi razumem, kaj želite povedati v tem in drugih časopisih.

    P.s. To kar si želite, se ne bo izšlo.

    Vprašanje “Kako naprej” je preuranjeno. Vpogledal sem v svoj odgovore na vaše in vprašanje ge. Amelie v prispevku: Kako naprej: demokratsko vs republikansko.

    Vsi preberimo tale članek ponovno. Gospod Mihič, vi pa prosim še tistega o Kocbeku pred nekaj dnevi. Kocbek ni žrtev, ne glede na zelo lepo indoktrinacijo o njem s strani “demokratov” od sedemdesetih in osemdesetih let prej.stol. dalje.

    • Franc Mihič

      G. Ziga Stupica, res kaj sledi? Samo nema razprava, kot pravite vi!?

    • Franc Mihič

      G. Štupica, le kje vidite vi moje citate iz Sobotne priloge, Dnevnika One v gornjih zapish?
      Ale ste torej brali moja pisma, v Časniku, DOMOVINI,DEMOKRACIJI, DRUŽINI,v REPORTERJU, kjer sta ta teden objavljenA dva prispevka. To ni nema razprava. Z ženo sva prispevek, ki je v podan v nadaljevanju, posla tudi Delu in DRUŽINI, a ni doživel objave, le da sva od dela prejela za to “pojasnilo”, od uredništva DRUŽINE,le “tišino”, kot vedno.

      Ali so pobiti Romi bili izdajalci ali prve žrtve revolucije?
      Pretresena sva ob odkritju grobišča v Iški, kjer so odkrili ostanke 53 pobitih Romov, od tega 25 otrok. Poboj so storili partizani, dne 17. maja 1942. Vzrok poboja, pobiti naj bi bili potencialni izdajalci. V tistem času so bili poboji tudi drugod. L. 1941 so Italijani zasedli Sodražico, a so se spomladi 1942 umaknili. Stane Semič-Daki oz. partizani so jo »osvobodili« maja 1942. Začeli so iskati politične nasprotnike. Delovalo je »ljudsko« sodišče. Prva je bila Ivanka Škrabec Novak. Soprog France Novak, profesor kemije, ni zaupal OF in se je pravočasno umaknil. Doma so našli samo ženo, ki je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Na zborovanju sredi Sodražice so jo zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Naslednji dan so jo pokončal v gozdu. Nato je bil na vrsti France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt. Še isto noč so ga ustrelili. Naslednji dan so ustavili dva voza Ciganov, ki so se pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je obsodil na smrt. Partizani so vse pobili, vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. 26. avgusta so na domu postrelili še druge člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana, 56-letno mater Frančiško in 35-letnega hromega sina Janeza. Pri breznu Žiglovca pri Ribnici so 28. julija 1942 pobili devet domačinov. Italijani so zahtevali, da lastniki parcel ob progi posekajo 100m širok pas gozda. OF pa je to prepovedala. Kmetje, ki so sicer še podpirali OF, so ubogali okupatorja. Zalotili so jih partizani. Devet kmetov so odvedli k breznu. Vse so »obsodili« na smrt. Pokončani so bili zato, ker so verjeli v humanost »ljudske« OF in bili prepričani v nehumanost okupatorja. Žal so se zmotili. Ali so bili vsi ti Romi in Slovenci, celo otroci, res izdajalci in kolaborantje? Ali se res lahko postreli kar potencialne izdajalce? Kdo pa je sploh »izdajalec naroda« v državljanski vojni? Ali ti ljudje zaradi takšnih pobojev niso imeli pravice spontano ustanavljati vaške straže, da bi branili življenje in domove v državljanski vojni? Zatekli so se pod okrilje okupatorja, samo da bi preživeli. Kako bi se sicer lahko goloroki ubranili? OF je celo oklicala monopol na odpor, vsak odpor izven OF, je bil izdaja. Mnogi ljudje in člani vaških straž niso (več) verjeli OF in so se bali pobojev in Stalina. Ali so »vaške straže« in kasneje vsi domobranci res bili kolaborantje in izdajalci, ki so smrt zaslužili, češ da so pomagalu okupatorju, da bi zmagal fašizem in nacizem in da se iztrebi slovenski narod ? Ali niso imeli pravice, da se borijo za življenje in da obvarujejo domove pred revolucionarji? Zmagala je revolucija, saj je bil zaveznik in osvoboditelj Stalin. Bereva, da je Tito sam izjavil, da je zanj bil najpomembnejši boj proti četnikom in da je bila državljanska vojna. Obžalujmo jo.
      Marija in Franc Mihič, Ribnica

      • Franc Mihič

        Kje vidite vi moje citate iz Sobotne priloge, Dnevnika One v gornjih zapish?
        Ale ste torej brali moja pisma, v Časniku, DOMOVINI,DEMOKRACIJI, DRUŽINI,v REPORTERJU, kjer sta ta teden objavljena dva prispevka.
        To ni nema razprava.
        Z ženo sva prispevek, ki je v podan poslala tudi Delu in DRUŽINI, a ni doživel objave, le da sva od Dela prejela “pojasnilo” za to ne objavo, od uredništva DRUŽINE pa le “tišino”, kot vedno.

      • g Mihič,
        saj ne gre za to. Vse kaže da se ne znamo več pogovarjat?!
        Menim da vsi tukaj vemo, da ste zelo aktivni s pisanjem pisem bralcev. Vemo tudi, da nekateri mediji vam jih objavijo, ne pa vsi.
        Vendar, problem tega “kratkega stika” vidim jaz drugje.
        Komentarje na Časniku sama dojemam kot dialog. To pomeni da če jaz ne vem odgovora ali ga poda že nekdo drug, sem jaz tiho.
        Skratka, zaželjeni so krajši povzetki, a z bistveno vsebino. Dialog naj bi potekal v mejah spoštovanja drugačnega mnenja.
        V čem je torej problem?

        • Franc Mihič

          Ali jaz ne spoštujem drugačna mnenjja, kratka in dolga? Nisem pa popoln, delam tudi napake. Kjer jih zaznam in dojamem, se za njih opravičim.

        • Saj nihče od nas ni popoln.
          In vsi se učimo.
          Vsaj tako naj bi bilo.

      • Ali se vam ne zdi, da postane razprava na Časniku lahko moteča, če ni dialoga?
        Da to potem ni več razprava?

  • Gospod Franc Mihelič drugače razmišlja kot večina. Nas to moti?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI