Etnocid nad Slovenci na zahodni in avstrijski državni meji

4
Impozanten spektakel maja 1985 na Poljanah pri Prevaljah, kjer so natanko štirideset let pred tem potekali zaključni boji , na katerem je zvezni sekretar za notranje zadeve Stane Dolanc v nagovoru obširno povzel vse tisto, kar da je socialistični režim storil za te kraje, niti z besedico pa ni omenil nasilja in zločinov, katastrofalne okoljske škode, pozabil je omeniti tudi povojni etnocid, zagrešen nad slovenskim prebivalstvom ob avstrijski meji … Foto: https://www.facebook.com/koroskanekoc

S praznjenjem ruralnih območij in dodatno industrializacijo ter s priseljevanjem delavstva od drugod smo na zahodni in avstrijski državni meji doživljali pravi mali etnocid, ki se je dogajal tudi v senci pogosto napetih mednarodnih odnosov.

Slovenstvo kot samozavedanje nacionalne istovetnosti Slovencev s celotnega poselitvenega  območja je bilo od začetkov v prvi polovici devetnajstega stoletja do danes vselej odvisno tudi od odnosa, ki ga je do vprašanja svoje etnoidentitete vzpostavljala ter izžarevala njegova matica. V današnji državi Sloveniji nas mora tudi zategadelj še posebej vznemirjati trajna odsotnost konsistentne nacionalne politike, kronično pomanjkanje pozitivno naravnanih programov, ki bi podpirali obstoj, medsebojne vezi in kontinuirani razvoj naših manjšin v sosednjih državah.

Južne Tirolce matična Avstrija odločno podpirala, med Slovence na Koroškem pa je njihova matica vnašala razdor

O iluzorni, čeprav svoje dni upa polni zastavitvi nacionalnega programa, kakršno je sredi devetnajstega stoletja predstavljala Zedinjena Slovenija Matije Majerja Ziljskega, je dandanes težko celo misliti, nedvomno precej teže, kot si je bilo leta 1990 predstavljati tedanjemu predsedniku predsedstva Republike Slovenije odcepitev od SFRJ. O zgrešeni ali občasno povsem odsotni nacionalni politiki pod Kraljevino Jugoslavijo in pozneje pod komunizmom lahko rečemo le tole: slovenske pokrajine in Slovenci z obrobja našega poselitvenega prostora so bili kvečjemu drobiž na pogajalskih mizah, v vmesnih obdobjih pa predvsem predmet politikantskih, obveščevalno-varnostnih, ideoloških ter drugih manipulacij.

Medtem ko so jugoslovanski in slovenski agenti in teroristi SDV na Koroškem podstavljali bombe, da bi na tak način inkriminirali naše zamejce, novačili med njimi svoje sodelavce in s tem stopnjevali razdor v skupnosti, obračunavali z emigranti in razrednimi sovražniki, podobno kot so to počeli med slovensko manjšino v Italiji, so Južni Tirolci z izrazito nacionalno inspiriranimi terorističnimi podvigi ob močni podpori Republike Avstrije dosegli visoko stopnjo avtonomije. Nikakor ne mislim, da je terorizem prava pot in alternativa čemurkoli, toda celo nekaj tako zavržnega je nemški skupnosti s pomočjo nemške države Avstrije uspelo kanalizirati sebi v prid …

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Etnocid na zahodni državni meji v senci pogosto napetih mednarodnih odnosov

Po letu 1945 je jugoslovanski režim vzpostavil nepredušno mejo, ki je usodno prizadela slovensko prebivalstvo z obeh strani. Iz notranjega obmejnega pasu v širini sedmih kilometrov, zlasti iz tistega ob avstrijski meji, so leta 1947 na silo in kar čez noč izselili večino ljudi, mnoge od njih tudi pozaprli. Brez vidnega razloga ali sodnih odločb so tako pregnali okoli dvajset tisoč ljudi: odrasle moške so zaprli, otroke, starejše in ženske pa konfinirali v delovna taborišča na Kočevskem, kamor se, kot vemo, avtohtoni nemški Kočevarji, medvojni optanti za tretji rajh, niso smeli več vrniti. Dolgoletne konfinacije na Kočevskem ter zaporne kazni so gotovo pripomogle k temu, da so se povsem pretrgale zaradi meje že tako otežene tradicionalne medkrajevne, rodbinske in gospodarske ter kulturne vezi, ki so nekoč povezovale slovenske ljudi, tudi še v času starojugoslovanske oz. saintgermainske meje.

Obmejno območje, ki ga je prisilno zapustilo avtohtono kmečko prebivalstvo, so oblasti pospešeno industrializirale in ga na ta način sproletarizirale. Delovno silo so privabile od drugod, večinoma z Balkana. Tudi na zahodni državni meji smo doživljali pravi mali etnocid: s praznjenjem ruralnih območij in dodatno industrializacijo, z gradnjo Nove Gorice ter s priseljevanjem delavstva od drugod. Vse to se je dogajalo tudi v senci pogosto napetih mednarodnih odnosov, predvsem pa kot posledica dolgoletnega trenja z italijanstvom, predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja obeh totalitarizmov ter z njima povzročenih razmejitev in preseljevanj. Najprej so Slovenci bežali izpod fašizma, po drugi vojni pa je množični prihod in naselitev italijanskih istrskih, kvarnerskih ter dalmatinskih optantov neposredno z one strani jugoslovanske meje usodno spremenil gospodarsko, okoljsko in demografsko sliko avtohtonega poselitvenega območja slovenske skupnosti na Goriškem in Krasu …

Povojni etnocid, zagrešen tudi nad slovenskim prebivalstvom ob avstrijski meji

Sredi devetdesetih smo z odločilno pomočjo upokojenega profesorja Stanka Lodranta iz Prevalj posneli filmski dokumentarec Ljudje na meji, ki je prvi spregovoril o povojnem in tudi poznejšem nasilju v obmejnem pasu, čeprav le na omejenem odseku Koroške med Olševo in Libeličami. Dotlej so televizijci in radijci, zlasti z režimom zlizani in varnostno preverjeni novinarji ter lokalni dopisniki, hodili v obmejni pas slavit vrle graničarje (tem je bil posvečen tudi poseben dan v letu – dan graničarjev), prav tiste, ki so, kot smo tedaj razkrili v dokumentarcu, dolga leta neusmiljeno pobijali vseh vrst prebežnike. Pred tem so snemali tudi amatersko kulturo ter prežitke folklore, vendar le na ozadju delovnih in samoupravnih zmag rudarjev, železarjev, topilničarjev. Snemali so visoke goste ob odprtjih novih obratov ter vrsto tradicionalnih srečanj, komemorativnih, spominskih in slavilnih prireditev.

Posebej impozanten spektakel sta si režim in režimska RTV privoščila sredi kriznih let maja 1985 na zloveščih Poljanah pri Prevaljah, kjer so natanko štirideset let pred tem potekali zaključni boji (v bistvu pokol, ki so ga združene enote jugoslovanske armade izvedle nad umikajočimi se enotami okupatorja, kajti Nemčija je medtem že podpisala kapitulacijo). Zvezni sekretar za notranje zadeve Stane Dolanc je v nagovoru na tej proslavi obširno povzel vse tisto, kar da je socialistični režim storil za te kraje (in za človeštvo nasploh), niti z besedico pa ni omenil nasilja in zločinov, katastrofalne okoljske škode, pozabil je omeniti tudi povojni etnocid, zagrešena nad slovenskim prebivalstvom ob avstrijski meji, o katerem je spregovoril naš film. Seveda smo citirali ta njegov govor, saj je bil v kričečem nesoglasju s siceršnjo vsebino dokumentarca …

Socialistični razvoj je degradiral demografsko podobo krajev na severnem Primorskem

V sodelovanju z etnologinjo dr. Marijo Makarovič smo konec sedemdesetih let posneli krajši dokumentarec Šentviška Gora. Prikazali smo, kako se ta vas vsako jutro že navsezgodaj izprazni: vsi dela zmožni odrasli ljudje se odpeljejo v dolino, v Most na Soči, Tolmin ali celo v petintrideset kilometrov oddaljeno Cementarno Anhovo; nekateri gredo s fički, drugi s Tomosovimi mopedi. V dolini potem prenekateri od njih dolge ure požirajo azbest in prah in pogosto se vračajo v domačo vas šele pozno popoldne ali zvečer. V idilično razsutem hribovskem kraju ostajajo čez dan le starci in otroci, kajti kraj je tedaj še premogel svojo šolo.

Na drugi strani Soče, na Liškem, Kambreškem, ni bilo prav nič drugače. Z namenom degradacije demografske podobe krajev ob Soči so cementarno v Anhovem zgradili že fašisti, degradacija okolja je bila le še njena dodana vrednost. Žal stopa dandanes po poti demografskega siromašenja in hkrati radikalnega spreminjanja etnične podobe nekoč pristno slovenskega okolja tudi sosednja Benečija z Rezijo

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

4 KOMENTARJI

  1. Brez neke božje kazni, kazni višje sile, odkritje tistega spomenika leta 1985, ko je govoril Stane Dolanc, ni šlo. Tam sem bil službeno. Nastala je neka okvara na “štukariji” zvočniških kablov in naenkrat se Dolanca ni več slišalo na ozvočenju. Udba je potem imela polne roke dela še kasno v noč.
    Za poboje na Poljanah in tam okoli sem vedel. Zato sem med samo “predstavo” zmolil marsikateri Očenaš za pobite.

    • Spomnim se proslave, ko je govoril Mitja Ribičič, tako da je to morala biti neka druga obletnica na Poljani, če je pisec siguren, da je na otvoritvi spomenika 1985 govoril Dolanc.

      Prebral sem Strletovo knjigo o “bitki” in zdelo se mi je grozno, da so pobijali vojsko, ki je podpisala predajo (general Löhr v Topolšici), še štirinajst dni po koncu vojne v Evropi!
      Kdo, ki je živ komaj dočakal konec vojnih grozot, si je želel pobijanja, pa naj bo na strani okupatorske vojske ali na strani zmagovalcev? Na obeh straneh so bili samo ljudje, ki so komaj čakali, da se čimprej vrnejo domov, potem pa jih pobijejo v miru in tako rekoč na domačem pragu!
      Res za se hvalit s človečnostjo…

  2. Na tej proslavi na Poljani pri Prevaljah, je Dolanc odkrival spomenik v počastitev 40. letnice konca 2. vojne. Bil je tudi slavnostni govornik, del naše službene ekipe pa je še pozno v noč zasliševala udba, zaradi prekinitve ozvočenja. Bile so tudi kazni za odgovorne, kar se je poznalo pri plači. Ta dogodek sem kasneje večkrat opisal po forumih. Pomota, da ni bil Dolanc, je izključena.
    Razni partizanoljubci in amaterski “zgodovinarji(???) NOB” v svojih prispevkih pogosto omenjajo kršenje premirja pri znanem domobranskem napadu na most čez Dravo pri Borovljah, o pobijanju nemških vojnih ujetnikov po koncu vojne pa nočejo nič slišati.